Imamo dve možnosti: da zgnijemo ali se pa »znucamo«

28
407
Na Ljubljanskem maratonu Foto: Aleš Čerin
Na Ljubljanskem maratonu Foto: Aleš Čerin

Po Facebooku me je takoj po Ljubljanskem maratonu mlada mamica vprašala, kako naj se pripravlja, da bo drugo leto zmogla preteči 21 km na Ljubljanskem maratonu. Pravi, da trenutno zmore 10 km in da po taki razdalji še ni utrujena. Sem ji odgovoril, da je polmaraton resna disciplina, in da je nekaj drugega kot dvakrat 10 km, ter da zahteva zelo resno pripravo. Če ne, lahko pride do poškodb. Verjela mi je in mislim, da se bo začela pripravljati za naslednje leto. Maraton (in delno tudi polmaraton) v kombinaciji s fascinantno množico več tisoč tekačev, ki se pojavijo na štartu velikih prireditev, je očitno postal zelo vabljiv in izzivalen.

Pa sem se vprašal, kako je sploh mogoče, da se teka po ljubljanskih ulicah udeleži skoraj 20.000 ljudi, ki zagnano tečejo 10, 21 in 42 km, obenem pa imamo populacijo mladostnikov, ki jim je na šolskem športnem dnevu težko prehoditi nekaj kilometrov. Da imajo srednje šole pravzaprav velike težave organizirati športne dneve, kjer bi bil potreben napor za nekajurno hojo. Kaj se zgodi v glavah ljudi, ki niso navajeni vsakodnevnih fizičnih naporov, da nenadoma »vstanejo iz naslonjača« in se odločijo za najdaljšo tekaško disciplino – polmaraton ali celo maraton? Kaj je v resnici tisto gonilo, ki nam »dvigne rit«, da začnemo redno in trdo trenirati? Je možno, da je to morda samo modnost tekaških prireditev ali celo priložnost za razkazovanje tekaških modnih dodatkov, ki jih je v resnici na takih prireditvah videti v izobilju? Je mogoče, da je to le kult grajenja lepega telesa, kult biti fit, kult biti zdrav? Je to morda dokazovanje sebi in okolici, da prav fizično, zelo očitno in merljivo zmoremo opraviti nekaj težkega?

Nimam dobrega odgovora na vsa ta vprašanja in pravzaprav želim le odpreti debato na to temo. Prav mogoče je, da je tek na dolge proge v resnici le moda, ki pa se že kar dolgo vleče. Pri mnogih je odločitev za trdo fizično delo in udeležbo na maratonu v resnici mešanica vsega zgoraj naštetega in še česa. Morda pa je tek tudi odgovor – ali še bolje upor – proti fizični zanemarjenosti današnjega človeka, ki ga vse od zgodnjih otroških let želimo obvarovati fizičnega napora in ga zavijamo v vato udobja? Morda pa je to tudi upor proti kulturi (pre)mnogih staršev, ki bi jo lahko ponazorili s stavkom »ne teci, da ne boš padel«.

Zadnjič je na zanimivem teku ‘Storžič vertikal kilometer’ – navkreber in samo navkreber se teče en kilometer po strmem pobočju Storžiča – en od tekačev na cilju dejal nekako takole: »Ljudje imamo dve možnosti: da zgnijemo ali se pa znucamo. In mi se bomo znucali.« Menim sicer, da tek na tako dolge proge v resnici ni preveč zdrav. Da imajo sklepi v kolenih, kolkih in gležnjih omejeno število gibov in da se prav lahko obrabijo. Še posebej pri nepravilnem in pretiranem treniranju. Po drugi strani pa pretirano šparanje samega sebe, prenajedanje, popivanje in kajenje v resnici vodi do ‘gnitja’. Se sprašujem, če se da nekako poiskati pravo mejo med »gnitjem in znucanjem« in kdo nam lahko pri tem pomaga? Danes imam samo polno vprašanj in malo dogovorov.

Foto: Aleš Čerin

28 KOMENTARJI

  1. Podobno vprašanje so postavili enemu vodilnih ameriških politikov. Zakaj so ameriški vojaki toliko sposobnejši od drugih? Povedal je, da čisto vsak izmed njih ima svojo zgodbo, svoje razloge, zakaj se hoče boriti.

    Menim, da nas sploh ni malo, ki smo nezadovoljni z našo družbo. Eden od načinov, da izstopiš, je tudi ta, da svojo obliko odličnosti poiščeš v treningu.

  2. Zanimiva in aktualna tema!

    Sam vidim težavo v tem, da so mediji izoblikovali javno mnenje, da je prava rekreacija le tista, ki v resnici predstavlja prekomerno telesno pretiravanje in ki je povezana tudi z denarjem. Tako pri udeležbi, še bolj pa pri organizaciji.

    Zapostavljena pa je vsakodnevna sprostitvena rekreacija, ki bi se naj dogajala doma in v naravi blizu doma.

    Zaradi tega nastajajo številne telesne poškodbe in infarkti ter problemi, ki jih v stroškovnem smislu povzroča za življenje takšna in podobna organizirana rekreacija, ki običajno zahteva tudi plačilo vstopnine.

    • Infarkti nastajajo zaradi mastne hrane bogate z živalskimi beljakovinami in ne zaradi prekomernega treninga.

      Res je, da smo številni (bili) obsedeni s pretiranim treningom. A težko se je ustaviti in trenirati le toliko, kot je dobro za zdravje. Trening postane strast. Ob koncu treninga telo sprosti naravne hormone, ki imajo enako prijeten učinek kot mamila, a seveda brez negativnih posledic. Tako da trening enostavno zasvoji. In potrebuješ vedno več in več. Menim, da niso krivi mediji. Enostavno fajn je. In tudi naša tekmovalnost, pa četudi gre le za primerjavo s samim seboj.

      • Ni vedno nujno, da je kriva živalska hrana. Masaji na primer živijo skoraj izključno od mesa in mleka, pa si upam trditi, da jih je večina bolj zdravih (infakrt?) in v boljši kondiciji, kot tri četrt Evrope.
        Mogoče ima pa kvaliteta prehrane tudi kaj s tem (industrijske klobase vs nepredelano meso ali pa trgovinska zelenjava vs tista z vrta)? Pač razmišljam…

      • Bral sem študije o tem, da so pesticidi za razvoj raka res nevarni le v sinergiji z živalskimi proteini. Najbolj nevarna beljakovina je kazein (glavna sestavina mleka). Dodaten dejavnik na Zahodu je še stres. Podobna zgodba je pri infarktu, ki je prav tako civilizacijska bolezen naše civilizacije. Stoletniki na Okinavi so od nekdaj umirali od čisto drugačnih bolezni…

        Priznam, da ne vem dovolj o masajski tradicionalni dieti. Več vem o Eskimih. Ki so plačevali zelo visoko ceno… Tudi po delni spremembi diete imajo še vedno zelo kratka življenja.

  3. Dodajam vprašaje …
    Sama se ne spomnim, da bi kdaj svoje starše videla npr. teči (česar moji otroci ne bodo mogli trditi). Enostavno to ni bilo “v modi” – v vaškem okolju pa se sploh “ni spodobilo” tako “malomeščansko obnašanje”.

    Verjetno svoje prispeva tudi bistveno spremenjen način življenja in dela: včasih je veliko ljudi poleg službe imelo še dodatno “rekreacijo” doma: na (pol)kmetiji, pri zidavi hiše, obdelavi vrtov ipd. V naših krajih smo bili redke izjeme, ki smo hodili “v gmajno” na sprehode ali celo “hitrejše sprehode”. Danes so okoliške poti dodobra shojene in od rekreacije mnogih razširjene.

    Nekaj doda tudi “moda”: če hočeš biti “in”, se seveda moraš ukvarjati tudi s tem. (?) Zraven je mogoče še nekaj kulta “zdravega (in mladostnega in skoraj večnega) življenja”.
    Ob porastu rekreativnih (pa tudi ‘zaresnih’) tekmovanj vseh vrst pa se mi postavlja resno vprašanje, če to vendarle ni nek nadomestek: za nekatere nedeljski obisk trgovskih centrov, za druge udeležba na tekmovanju … ?? (Zame, ki sem velik pristaš nedeljskega dneva v krogu družine (ne nujno doma!), tudi nepotreben odmik od svojih na edini dan v tednu, ko je možno biti več skupaj.)

    Po teh kritičnih mislih pa dodam še osebno stališče: zame pomeni enourni ‘solo skok’ na bližnji grič nadomestek za »zdravila za živce« (kot se včasih pohecam), ko ob fizičnem naporu združujem več stvari: navkreber meditacijo ali molitev, navzdol razmišljanje in iskanje rešitev konkretnim nalogam, problemom ali težavam, vse skupaj pa mi pomeni blagodejno “uživanje” v samoti, ki polni baterije za povratek v razgibano »normalnost«. Seveda ob stranskem (in zaželenem) učinku: vzdrževanje kondicije in telesne teže (torej tudi nekaj kultnega) … (In: ničesar nimam, kar naj bi razkazovala – najbolj sem zadovoljna, če po poti nikogar ne srečam … sploh pa ne medveda!)

    • Hvala za tole obširno razmišljanje. Imate prav, včasih se ni spodobilo teči. Posebej v bolj vaškem okolju, kjer so te gledali kar precej postrani. Tudi mestni ljudje niso bili preveč navajeni tekačev. Se spomnim, ko sem kot gimnazijec začel teči in smo s sošolci tekali zjutraj preden smo šli v šolo, so nas ljudje, ki so čakali na mestni avtobus, gledali precej začudeno. To je bilo okoli leta 1978.

      Tekmovati ali ne? Kaj vem, po moje je to precej odvisno od naravnanosti človeka. Sam imam tekmovanja preprosto rad, poznam pa – tudi v svoji zelo bližnji okolici – take, ki nočejo niti slišati za tekmovanja. Kar je tudi prav.

      Se mi pa zdi, da se je tek v zadnjih letih močno skomercializiral. Štartnine so preprosto predrage in so po moje kar mnogim vir dodatnega zaslužka. Da ne govorim o prav pretirani skrbi za “pravovernost” in pretirano modnost vsemomogoče tekaške opreme. Če pogledamo kakšne stare fotografije tekačev, vidimo v čem vse so ljudje včasih tekli. V navadnih spodnjih majicah. In to ne slabo.

    • Najbolj zdravo bi bilo vsak dan iti na sprehod za eno uro. Takšno navado sta imela moja starša, dokler sta še živela skupaj. Imam lepe spomine. Kot otrok sem bil knjižni molj in sem na praktično vsakem sprehodu staršema obnovil nazadnje prebrane pravljice.

      A, če nimaš časa za enourni sprehod, je odličen nadomestek 20-30 minuten jogging. Večina si ne more več v sodobnem tempu privoščiti bolj zdravih oblik rekreacije, ker enostavno vzamejo preveč časa.

      Naši dedi so resda kosili po nekaj ur dnevno. In zanje se normalno ni spodobilo še tekati, saj bi bila čista izguba energije – namesto da bi še kaj postorili na kmetiji. Edino se je spodobilo, ko so se mladi iz cele vasi poleti zvečer zbrali v kolo in plesali še pozno v dolgo osvetljen poletni večer. 🙂

  4. Zgrešeno pa je sploh, da se teče tam , kjer se ne bi smelo teči iz zdravstvenih razlogov, to je po trdi, za zdravje sklepov neprimerni, asfaltni podlagi.

    • Redki smo delali to napako in trenirali na asfaltu. Maratonci načeloma trenirajo bistveno krajše razdalje in še to v naravi. Po ulicah se na asfaltu teče le na tekmah. Iz logističnih razlogov – tako je lažje organizirati tekmo zanimivo za gledalce in s kar najmanjšimi stroški za pripravo proge. Nekajkrat na leto 42 km na asfaltu ni preveč za sklepe.

  5. Tečem rekreativno od svojih 20 in nekaj let naprej, ne zelo zares, nekatera obdobja več, nekatera manj. Bil sem pa samo na eni tekmi, ljubljanskem malem maratonu. (In na nekaj reakreativnih kolesarskih, vključno s Franjo.) Kakšne večje želje po ponovitvi še nisem občutil.

    Tečem, če je le možno v naravi, po gozdu in parku, precej gor in dol. Ponavadi okoli 7 km. Nekje na 70-80% svojega maksimalnega pulza v povprečju ( najbrž bolj hitro kot bi bilo treba). Opazujem in poslušam naravo. Razmišljam. Nadpovprečno dobro se po moji izkušnji med tekom razmišlja. Navadno se med tekom počutim zelo dobro, po njem pa odlično.

    Z leti se pogosteje dogaja, da kaj v nogah boli. Imam izkušnje od shin-splitov v mečih, prek bolečih hamstringsov, raznih obsklepnih tetivnih oz. burznih vnetij, plantarnega fasciitisa. Mogoče sem nadpovprečno nagnjen k tem poškodbam. Vsekakor mi hitro povejo, kaj je za moje telo pretiravanje. In da je treba vzeti premore za regeneracijo in zazdravljenje.

    Mali maraton sem sicer krepko pod 2 urama pretekel s presenetljivimi težavami. Niti po teku se nisem fizično dobro počutil. Muskelfiber me je dajal še 3 dni. Težko me bo kdo prepričal, da so mali ali veliki maratoni (ali podobne športne prireditve) za povprečno rekreativno telo nekaj zdravega. Mislim, da so obratno – nezdravi. Verjetno pa mnogi ob teh tekmovanjih (ob endorfinih) doživijo tudi določene psihične in socialne izpolnitve.

    Moje splošno mnenje: meja, kje “človek zgnije in kje se znuca” je dokaj individualno postavljena. Odvisno od genetike, telesne konstitucije in od treniranosti in navajenost na nek stil življenja. V splošnem bi za večino lahko rekli, da je zelo koristno vsakodnevno ali vsaj 3-4 krat tedensko imeti pol ure – eno uro hitre hoje ali teka, po možnosti v naravi (dobri alternativi bi bili recimo kolesarjenje, plavanje). Če nič od tega nikoli ni, se zgnije, s športom na nivoju profesionalnega se pa znuca.

    Včasih je bilo veliko dela v poklicu takega, da ni bilo nobene ne potrebe ne moči za rekreacijo. Včasih recimo skoraj ni bilo debelih kmetov. Danes je več debeluhov na podeželju kot v mestih. Povsod jih je pa preveč, posebej zaskrbljujoč je porast med šolajočimi se otroci.

    Torej je rekreacija sodobnemu človeku postala realna potreba, fizična in psihična. O tekmovalnosti, posebej kadar gre za drenjanja tisočev, pa nimam tako dobrega mnenja.

    • Hvala za vaš zapis. Vidi se, da imate veliko izkušenj z rekreacijo. Lepo ste izpostavili pomen individualnosti pri meji “zgnije – znuca”, nezdravost profesionalnega športa, a tudi pomen zdrave rekreacije. Sam sem želel s člankom spodbuditi prav take razprave: spodbuditi k mnenjem rekreativce in spodbuditi ljudi k iskanju meje med “zgniti in znucati”. Se mi zdi, da se je treba prav odločiti, da to mejo iščeš.

      Množične prireditve ljudi prav spodbudijo k pretiravanju in jih sam nimam rad, četudi grem vsako leto na kaka dva polmaratona. Lansko leto sem pisal o tem kako te množica ljudi in endorfini ponesejo preko praga svoje treniranosti: https://www.casnik.si/index.php/2013/10/29/maraton-je-odvisnost-od-mnozice-adrenalina-in-endorfinov Letos sem se prav odločil, da ne bom pretiraval in sem lepo skozi vso progo tekel svoj tempo – malo pod 6 min/km.

      Osebno so mi veliko bližji teki v naravi – predvsem orientacijski tek, ki je šport za glavo – veliko razmisleka in dobrih odločitev in za telo (gibanje in tudi spretnost gibanja po brezpotjih). Ker se OT teče po brezpotjih, je gibanje čisto drugačno in je tudi precej krajše. Po OT nikoli nisem “zbit” in ni nobenega “musklfibra”.

      Še enkrat hvala za vaše cenjeno mnenje.

    • Neprimerno pomembnejša od genetike je prehrana. Sodobna ameriška hrana ni najboljša za športnika. Sodobna slovenska hrana še manj. Premalo se zavedamo, da slovenska kuhinja enostavno ni zdrava. Imamo zelo debele otroke. Debelejše od ameriških, ki so šele peti na svetu po debelosti. Naši četrti. Grozno!!! Poleg vseh člankov na to temo in vsega, kar se učimo že v osnovni šoli o zdravi hrani.

      In še glede množičnih prireditev. Seveda, vse nas takrat potegne množica in tečemo precej hitreje kot sicer. Po mojem mnenju so zelo koristne za motivacijo za redni trening. Želiš si naslednje leto biti še boljši. Zavedaš se, da bo šlo le z veliko treninga. Seveda se ne da nastopiti na tekmi, če pred tem nisi na podobni razdalji že individualno treniral. No, razen za pravi maraton, kjer se na takšni razdalji le teče, trenira pa na pol krajši. 🙂

      • Glede debelosti otrok se popolnoma strinjam. Glede zdravosti slovenske hrane pač ne. Se mi zdi, da je na splošno zdrava, če se le ne pretirava s količino.

        Tu ti dam prav ko praviš, da so maratoni spodbuda za redni trening. To opažam sam in pri svojih sinovih. Seveda se ne trenira na maratonski razdalji 🙂

        • Hvala za tikanje. 🙂 🙂 🙂

          Ker eksplicitno vem, da ste starejši od mene in se ne skrivate za psevdonimom, bi jaz raje, dokler se ne srečava v živo (morda na naslednjem Festivalu družin na Rogli 🙂 ), ostal pri vikanju.

          Ameriški hrani se radi posmehujemo. A, ko sem bil v Združenih Državah, sem uvidel, da je McDonald’s pojem kakovosti v primerjavi z Veselo jesenjo (in salmonelo…). Tudi Francozi so reagirali podobno, ko so jim začeli razlagati, da je njihova slavna in sila okusna kuhinja nezdrava. Da je zdrava italijanska…

          Slovenska standardna kuhinja je veliko bolj nezdrava od ameriške. Ja, naša hrana za razliko od njihove ima okus. A zdrava ni. Kar vidijo naši patologi. Infarkt, rak, rak, rak, infarkt… Same civilizacijske bolezni. In naši otroci bodo v povprečju živeli manj kot mi.

          Kaj je zdrava hrana? Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da ni zdravo jesti meso več kot v enem obroku na teden. (Ne en obrok vsak dan, pač pa tedensko en obrok. Na primer nedeljsko kosilo.) Tega v Sloveniji ne boste doživeli. Vsi jedo premastno. Vsi jedo daleč preveč svinjine. Vpikujemo se pa samo v E-je. Tisti najbolj ozaveščeni še v beli sladkor.

          Moje mnenje zakaj vi doživljate slovensko hrano kot zdravo. Domnevam, da sta pri vas kosilo in večerja družinska obreda. Okoli hrane se ustvari v kolektivu harmonija. Brez dvoma je ta izredno IZREDNO izredno pomembna za duševno zdravje vseh članov družine. V primerjavi s tem je, kaj jeste, za zdravje relativno nepomembno.

      • Ja, prehranjevalne navade so še važnejše od nezadostnostni gibanja pri sodobnem fenomenu epidemije debelosti.

        Najbrž jih bom spet slišal, da sem “črni socialist”, ko bom podpiral predloge o obdavčenju dodanega sladkorja v prehrambenih izdelkih, zlasti pijačah ( menda so slovenski otroci med rekorderji po zaužitju sladkanih industrijskih pijač, a krivi smo starši in vzgojitelji, ne oni). Ampak če je s podobnim argumentom obdavčen tobak, ne vem, zakaj ne bi smele biti tudi evidentno nezdrave oblike hrane. ( Da se razumemo: kranjska klobasa ali slanina to nista, če sta zaužita skupaj z dovolj zelja).

        Jasno, da je pri fenomenu debelosti otrok kriv tudi sedeč način preživljanja prostega časa ( ob računalniku in TV ekranu).

        • Tudi jaz podpiram obdavčitev sladkarij. Že zato, da bom ob naslednjem otroku sam naredil manj napak kot ob hčerki. Sedaj več ne bi kupil 50% sokov, pa naj otrok še tako navija: “Jagoda, jagoda, jagoda.”

    • svitase in g. Čerin,

      zdi se mi, da sta dobila malo napačen vtis glede moje pridnosti pri rekreativnem udejstvovanju. Mogoče sem vaju zavedel tudi z navajanjem cele gore na srečo manjših in prehodnih poškodb, ki sem jih pri tem dal skozi. Ampak mikropoškodbam se pri športu, razen pri šahu, ni mogoče izogniti, bistveno je, posebej ko greš tam nekje preko 30 oz. 40 let starosti, da jih racionalno zmanjšaš na minimum.

      Osebno me je nekoliko presenetilo pri malem maratonu, da mi je bilo ob tem, da 10 km tako zlahka pretečem tudi po razgibanem terenu, tistih zadnjih 5-10km na 21 km progi relativno težkih in bolečih ( kljub temu, da sem v prvem delu teka za moje pojme zelo varčeval z močmi).

      Orientacijskega teka žal še nisem preizkusil; včasih srečam v gozdu udeležence- nekako na skavtstvo dobim asociacijo. Sicer pa občudujem tudi ljudi, ki odklanjajo športe, a radi zahajajo v naravo in hribe.

      • Dragi IF, res sem dobil občutek, da ste precej reden rekreativec 🙂 Prav imate, pri športu, pa pravzaprav tudi na splošno v življenju se poškodbam ne moremo izogniti. Pa se mi zdi kljub temu pametno ukvarjati se s športom – z mero. In gledati, da njihovo možnost zmanjšaš na minimum.

        Orientacijski tek (lahko je tudi hoja) je izjemno prijeten šport, ki ga lahko človek “zganja” tudi v zelo pozna leta. Je krasna kombinacija delovanja glave in telesa, ter gibanja po brezpotjih v naravnem okolju. Sam sem ga odkril žal šele dve leti nazaj. Kdor ima rad samotne poti, nobene gneče, vpitja, razbijanja, …, pač pa le umirjen in skoncentriran razmislek o najbolj pravi poti od točke do točke, stalno opazovanje terena, le s kompasom in dobro izrisano karto terena v rok, … je to šport zanj. Nekaj malega sem napisal o tem športu tule: http://www.edusatis.si/preprostost/orientacijski-tek-v-cem-je-hec-in-car (preberite na dnu še “Sorodne članke”).

        Če vas šport pritegne ste povabljeni na kakšen trening. S sinom postavljava proge v okolici Ljubljane. Lahko se zmenimo in vam za začetek posodim kompas in “zrihtam” karto.

      • Na tekmovanju podvojiti na treningu pretečeno dolžino proge je pametno le pri maratonu… 🙁

        Itak nas na tekmi množica vleče, tako da je težko teči dovolj počasi, tudi če se tako odločno determiniraš vnaprej.

  6. Še bolj kot v fizičnem pogledu te občudujem v inteligentnem pogledu, ker si res kapaciteta.

    Sam se redno telovadim in se rekreiram, vendar do prave mere tako, da še kros ni prisoten, kje pa maraton, čeprav zdravnik pravi, da sem rojen za dolge proge, ker imam nizek pritisk in takšno srce.

    Moram pa priznati, da se počutim izrazito radostno, ko tečem.

    • Tek je zelo dober šport. Kolesarjenje in plavanje še bolj. Pravzaprav vsi vztrajnostni športi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite