Med osamosvajanjem Slovenije je IJS poskrbel, da industrija ni ostala brez radioaktivnih virov za radiografijo

1
Dr. Jožef Rant st. (Zasebni arhiv)

Ob tridesetletnici neodvisnosti države Slovenije se moramo spomniti tudi na različne, morda tudi ključne prispevke običajnih domoljubnih državljanov k osamosvajanju Slovenije na različnih področjih, predvsem v gospodarstvu. Številni niti niso bili organizirani in vključeni v proces osamosvajanja v okviru političnih gibanj ali institucij nove države, kot sta bili manevrska struktura ali teritorialna obramba. Seveda je bilo najpomembneje, da smo izvojevali zmago najprej na političnem in vojaškem področju in da smo dosegli zunanje politično priznanje v svetovnem merilu.
Tako kot vojaški je bil za osamosvojitev Slovenije pomemben tudi gospodarski vidik
Da smo to dosegli, smo lahko večno hvaležni vizionarjem slovenske politične pomladi in herojem osamosvojitvene vojne. Številni so za našo svobodo in neodvisnost darovali življenje. Za obstoj mlade demokratične države pa je bilo nujno tudi ohraniti delovanje slovenskega gospodarstva in državne infrastrukture, npr. elektroenergetike, zagotoviti preskrbo z elektriko, plinom, toploto, pitno ali industrijsko vodo in varen promet. Delovanje slovenskega gospodarstva in državne infrastrukture so takrat močno ogrozile različne blokade, najbolj gospodarska blokada Slovenije, ki jo je spomladi 1991 razglasil Miloševićev velikosrbski režim. Zaprtje zračnega prostora nad Slovenijo in blokada izvoza strateškega, posebej vojaškega materiala v Slovenijo sta povzročili dodatne probleme. Osamosvajanje Slovenije je bilo tako oteženo, če že ne kar ogroženo.

Zaprti viri sevanja gama so nepogrešljivi pri preverjanju kvalitete zvarov parovodov, plinovodov, naftovodov …

Pri industrijski radiografiji z zaprtim radioaktivnim virom se vir sevanja iz aplikatorja s pomočjo vodila in jeklenega kabla namesti v notranjost preiskovanega objekta, zgoraj (slika A), v zavarjeno cev plinovoda in spodaj (slika B) v srednjeveški top bombardo. (Vir: arhiv Podjetja za neporušne preiskave IMP NDT (ing. Ferdinand Ucman))

 

Težave slovenske industrije in posebej energetike je med osamosvajanjem zaostrila ustavitev dobave zaprtih radioaktivnih virov žarkov gama za potrebe industrijske radiografije, ene izmed osnovnih metod zagotavljanja in kontrole kvalitete izdelkov. Uporaba skoraj točkastih zaprtih virov sevanja gama je edina rešitev povsod, kjer uporaba rentgenskih aparatov zaradi geometrije preiskave ni možna ali je dostop zelo otežen. Zaprti viri sevanja gama, predvsem radioaktivnega izotopa Ir192 s srednjo energijo sevanja 375 keV, primerljivo z energijo rentgenskih žarkov industrijskih rentgenskih naprav, so nepogrešljivi pri preverjanju kvalitete (defektoskopija, QA/QC – zagotovitev in preverjanje kvalitete) zvarov parovodov, plinovodov, naftovodov, cevovodov za tehnične tekočine, za preiskave kotlov, kovinskih posod, ulitkov in posebej tudi v orožarski industriji.

 

Slika B

Ker izotop Ir192 razpada z razpolovno dobo 74 dni in aktivnost radioaktivnega izvira in s tem hitrost obsevne doze žarkov gama s časom slabi, na primer po 21 tednih oslabi za faktor 4, kar zahteva, da se ustrezno podaljša čas ekspozicije radiografskega filma. Po daljšem času postanejo tako ekspozicijski časi nesorazmerno dolgi, nepraktični in preiskava predraga. Aktivnost radioaktivnega vira je tako treba obnoviti vsaj dva- do trikrat na leto.

V zadnji četrtini leta je zaradi srbske blokade Sloveniji grozilo, da bo ostala brez radioaktivnih virov za preiskave

Zaradi upadanja aktivnosti izvirov sevanja je sredi leta in posebej v zadnji četrtini leta 1991 slovenski industriji grozilo, da bo ostala brez pomembne preiskovalne metode. Dobava izotopov z inštituta Boris Kidrič v Vinči je bila prekinjena, letalska dobava iz inozemstva, npr. iz Kanade ali Nizozemske, je bila zaradi zapore zračnega prostora nad Slovenijo onemogočena, obnova radioaktivnih virov pa je bila takrat nujna. Pred vrati so bili remonti Nuklearne elektrarne Krško (NEK) in termoelektrarn, v gradnji je bilo omrežje plinovodov in cest, ogroženi so bili projekti kovinske in predelovalne industrije. Grozila je velika gospodarska škoda. Izpad proizvodnje električne energije iz termoelektrarn in NEK-a bi posebej v zimskem času pomenil katastrofo za gospodarstvo in prebivalce Slovenije.
Nabava radioaktivnih virov za radiografske preiskave pa ni bil kritičen problem samo za novo državo Slovenijo, ampak morda še bolj za novo Republiko Hrvaško, kjer so bili dodatno soočeni z obnovo industrijskih postrojev, uničenih ali poškodovanih v boju z JLA (podjetja Đuro Đaković, Rafinerija nafte INA, Rade Končar, ladjedelnice, vojna industrija). Vrsta srečnih okoliščin pa je omogočila, da smo lahko prebili srbsko blokado preskrbe Slovenije z radioaktivnimi viri za industrijsko radiografijo.

Ko je IJS izvedel, kakšne težave imajo v industriji, je še bolj iskal načine, kako priti do radioaktivnih virov zanjo

V tem obdobju smo se na reaktorju TRIGA (Odsek za reaktorsko fiziko Inštituta Jožef Stefan) v Podgorici ukvarjali z razvojem in uporabo nevtronske radiografije, preiskovalne metode, ki je komplementarna radiografiji z žarki gama in rentgenskimi žarki. Kot člana UO Društva za neporušne (nondestructive) preiskave so me kolegi iz industrije obvestili o svojih težavah zaradi blokade nabave radioaktivnih virov za industrijsko radiografijo.
Kot član posvetovalnega znanstvenega odbora Centra za raziskave z nevtroni na raziskovalnem reaktorju v Budimpešti (Scientific Advisory Committee, Budapest Neutron Centre, KFKI) sem tudi poznal dejavnost inštituta IZOTOP, ki v okviru delovanja raziskovalnega reaktorja skrbi za proizvodnjo in raziskave različnih radioaktivnih izotopov za uporabo v medicini in industriji, med drugim tudi za industrijsko radiografijo z izotopoma Ir192 in Co60. Hkrati je na Odseku za reaktorsko fiziko IJS potekal tudi projekt nabave in gradnje industrijske obsevalne naprave z žarki gama z zelo močnim virom izotopa Co60 za suho sterilizacijo medicinskih in farmacevtskih proizvodov podjetja LEK v Ljubljani. Eden izmed ponudnikov za sterilizacijsko obsevalno napravo je bilo tudi podjetje IZINTA iz Budimpešte, ki trži izdelke inštituta IZOTOP. Podobno obsevalno napravo, kot naj bi jo za podjetje LEK postavili na IJS, je IZINTA zgradila v Debrecenu.

Med študijskim obiskom so se dodobra seznanili s problematiko proizvodnje radioaktivnih virov

Vroča celica z ročnim manipulatorjem in zaščitnim okencem (Vir: Reaktorski infrastrukturni center IJS v Podgorici)

V letnem načrtu obiskov v okviru mednarodnih raziskav v letu 1991 v okviru sodelovanja z institutom KFKI (Central Physical Research Institute) na področju nevtronske radiografije in z Institutom za jedrske raziskave v Debrecenu na področju detektorjev jedrskih sledi v trdni snovi (Solid State Nuclear Track Detetctors – SSNTDs) je bil predviden obisk tako raziskovalnega reaktorja v Budimpešti kot tudi Inštituta za jedrske raziskave v Debrecenu. Ponudila se je priložnost, da službena obiska relevantnih raziskovalnih institucij v Budimpešti in Debrecenu izkoristimo tudi za študijski obisk obsevalne naprave v Debrecenu in laboratorijev z vročimi celicam (hot cells) podjetja IZOTOP v Budimpešti. Tako sva s kolegom prof. dr. R. Ilićem sredi aprila 1991 obiskala omenjene raziskovalne institucije v Budimpešti in Debrecenu in se mimogrede seznanila s problematiko proizvodnje radioaktivnih virov, njihovo montažo v zaščitene naprave za industrijsko radiografijo (aplikatorje) in nameščanjem virov v transportne zaščitne vsebnike.

Ugotovili so, kaj je treba izdelati in kako poskrbeti za varen transport

Vsebnik tipa B(U) za varen transport zaprtih radioaktivnih virov. Zunanji plašč je iz nerjavnega jekla, radiološko zaščito pa daje notranji plašč iz osiromašenega urana. (Vir: Arhiv RIC IJS)

Vsi ti postopki potekajo v radiološko varnih, zaščitenih vročih celicah (hot cells) in izključno s pomočjo ročno vodenih manipulatorjev, s katerimi se od daleč upravljajo tudi vsa orodja znotraj celic. Podobno vročo celico in primerne manipulatorje pa smo imeli tudi na Reaktorskem centru v Podgorici. Izdelati bi morali samo potrebna orodja za pretovor radioaktivnih virov iz transportnih zaščitnih vsebnikov v aplikatorje in po potrebi za njihovo servisiranje. Dobava radioaktivnih industrijskih virov je bila takrat možna edino iz Madžarske, in to samo po cesti čez mejni prehod Lendava. Ker smo imeli na IJS na razpolago kombije z varnostno opremo za prevoz radioaktivnih snovi, bi tako IJS lahko uvozil in pripeljal radioaktivne vire, ki bi jih na IJS lahko tudi varno preložili v aplikatorje, iztrošene vire pa odstranili in shranili v Centralnem skladišču za nizko in srednje aktivne radioaktivne odpadke (CSRAO). Moram poudariti, da je takratno vodstvo IJS takoj usvojilo to zamisel in podprlo projektne aktivnosti, da smo lahko pričeli uvoz in distribucijo radioaktivnih virov. Predvsem gre tu zasluga prof. dr. Gvidu Preglu, takratnemu vodji Odseka za pogon reaktorja TRIGA. Za izdelavo orodja za vstavljanje virov in servisiranje aplikatorjev sta bila zaslužna tehnika Ludvik Lipič in Andrej Kužnik (oba žal že pokojna). Skoraj v zadnjem trenutku smo torej našli rešitev za preskrbo slovenske industrije z radioaktivnimi viri.

Miloševićev poskus gospodarske blokade se je izjalovil

Konec leta 1991 in potem v začetku leta 1992 smo na IJS uvozili in predali slovenskim in tudi hrvaškim podjetjem 26 virov izotopa Ir192 (povprečna aktivnost 40 Ci ali ~ 1.5 TBq). Do ponovne vzpostavitve letalskega prometa v Sloveniji (zapora zračnega prostora nad Slovenijo s strani JLA) je bila cestna varianta preskrbe slovenske industrije z radioaktivnimi viri ključnega pomena, vsekakor pa tudi nekoliko cenejša, saj smo doma vstavljali vire in servisirali opremo. Tudi kasneje, vseh 6 let, do konca leta 1997, sta transport in distribucija radioaktivnih virov za industrijo potekala dokaj gladko, brez zapletov in v zadovoljstvo porabnikov. Tako se je izjalovil še en Miloševićev poskus gospodarske blokade novonastale demokratične Slovenije, kar pa mi nasprotniki osamosvojitve po tihem niso nikoli oprostili niti ne pozabili. Epilog te zgodbe z uvozom industrijskih radioaktivnih virov je bil vsaj za mene kar dramatičen in s političnega vidika precej poučen.

Na začetku so dobavljali radioaktivne vire tudi za Hrvaško, potem pa so tam prevzeli pobudo in so še vedno navzoči na slovenskem trgu

Prvi dve leti smo dobavljali radioaktivne vire tudi za potrebe Hrvaške. V začetku leta 1993 pa smo na IJS prejeli prošnjo kolegov z Inštituta Rudjer Bošković iz Zagreba, da bi si pri nas na IJS v Podgorici ogledali, kako potekajo procesi montaže in servisiranja opreme za industrijsko radiografijo, češ da imajo tudi oni podobno vročo celico kot mi. Radi bi postali samostojni na tem strateškem področju, kar je bilo glede na njihove vojne razmere razumljivo. No, kakega pol leta po ogledu naprav IJS pa so me hrvaški kolegi presenetili, ker so pričeli oglaševati svoje storitve uvoza in distribucije industrijskih radioaktivnih virov tudi v Sloveniji. Postali so naši konkurenti, hoteli so prevzeti tudi naš trg. Na našem trgu so prisotni tudi danes. Naši sosedje so doumeli bolj kot nekateri v Sloveniji, da je treba določene industrijske dejavnosti razvijati in imeti razpoložljive doma in jih tudi podpreti, čeprav niso čisto znanstveno in raziskovalno usmerjene, so pa bolj ali manj aplikativne.

Znotraj IJS so se pojavila nasprotovanja tej dejavnosti in na začetku leta 1997 se je vodstvo odločilo, naj se preneha

Dolgoročno bolj škodljiva pa so bila pritlehna nasprotovanja dejavnosti distribucije radioaktivnih virov znotraj IJS. Pojavljala so se podtikanja (dezinformacije), češ da se šoferji med prevozom iz Madžarske obsevajo, da obstoji nevarnost kontaminacije okolja v primeru prometne nesreče, da je prevoz lahko tarča teroristov, ki bi radi prišli do radioaktivnih snovi za umazano bombo, da je IJS predvsem raziskovalni inštitut in da naša dejavnost ne sodi v program inštituta. Kot da madžarski upravni organi, inštituti Madžarske akademije znanosti, inštitut IZINTA in podjetje IZOTOP ne bi sami poskrbeli za varno proizvodnjo in varen cestni, železniški ali zračni prevoz radioaktivnih virov, ki jih tržijo. Vsi mednarodni standardi in postopki kontrole kvalitete, ki veljajo za proizvodnjo, prevoze in uporabo industrijskih radioaktivnih virov, so bili dosledno spoštovani in preverjani s strani madžarskih in tudi naših, slovenskih upravnih organov in inšpekcij.
Na začetku leta 1997 se je vodstvo IJS odločilo, da dejavnost nabave in distribucije radioaktivnih virov za industrijsko radiografijo nekako ne sodi v raziskovalni program inštituta in da naj to aktivnost preneham opravljati. To mi je dobrohotno sporočil vidni član vodstva inštituta, starejši kolega, ki me je kot začetnika dvajset let poprej uvajal v računalniško programiranje. Razumel sem, za kaj gre, in sem ga poslušal. Zaradi te prepovedi nisem bil prizadet niti ni bila prizadeta slovenska industrija. Embarga na strateške materiale ni bilo več, meje so bile odprte, tudi zračni promet je bil tekoč in sem vedel, da se bodo slovenska podjetja takoj organizirala. To se je tudi zgodilo in slovenska industrija je tudi danes preskrbljena z viri za industrijsko radiografijo.

Po posebnem sistemu se je projekt naprej razvijal

Za mene osebno pa se zgodba o preboju blokade uvoza radioaktivni virov žal še ni končala. Na IJS so že mesece stali radiološko varni transportni vsebniki za radioaktivne vire, ki so bili last podjetja IZOTOP. Madžari so zahtevali, da jih IJS vrne. Uprava IJS me je prosila, da poskrbim za vrnitev vsebnikov na Madžarsko, kar sem k sreči odklonil, ker za to nisem bil več uradno pooblaščen. Svetoval sem, naj ukrepajo sami, tako kot tolikokrat poprej. Poskrbel sem le za to, da so tehniki Odseka za pogon reaktorja pripravili vsebnike za transport (pregledali, privili pokrove in vse skupaj vstavili v lesene zaboje) po železnici nazaj v Budimpešto.

Vse skupaj je potekalo tako, da obstaja sum o namerni provokaciji

Po skoraj dveh mesecih pa sem dobil telefonski klic načelnika železniške postaje iz Salzburga(!), ki se je razburjeno pritoževal, češ da smo jim poslali radioaktivno pošiljko, vsebniki naj bi bili odprti in iz njih naj bi iztekala tekočina, verjetno radioaktivna?! Zaprli so območje železniške postaje, na kraju dogodka so bili gasilci, žandarmerija. Skratka, obetal se je mednarodni škandal, morda celo primer nedovoljenega prometa z radioaktivni snovmi, ogrožanje javnega zdravja, okolja. Avstrijci kot znani nasprotniki jedrske energije so posebno alergični na vse, kar je v zvezi z radioaktivnostjo, posebej če je zadeva povezana še z južnimi sosedi.
Seveda sem načelnika železniške postaje potolažil, da iz Slovenije niso prejeli nobene radioaktivne pošiljke, da gre za prazne vsebnike, narejene iz zaščitnih plasti osiromašenega urana in nerjavnega jekla, nameščene v lesene zaboje, ki so bili ob predaji na železnico zaprti in suhi. Vsebniki imajo vsa potrebna dokazila madžarskih in slovenskih upravnih organov in podjetja IZOTOP iz Budimpešte, da se jih prazne lahko varno prevaža kot neradioaktivno pošiljko. Opozoril sem ga, da se je obrnil na napačno osebo, ker da uradno nisem sodeloval pri odpremi pošiljke niti nisem odgovorna oseba za to. Zanimivo je pri vsem tem, kako lahko neka špedicija (FERŠPED) pošlje pošiljko v Budimpešto prek Salzburga, ne kot običajno prek Zagreba, in kako je načelnik postaje v Salzburgu prišel do mojega imena in telefonske številke, čeprav uradno mojega imena ne bi smelo biti na nobenem dokumentu. Je bila to namerna provokacija, skuhana v Sloveniji in namenjena meni osebno?

Vsebnike so Avstrijci zaplenili in jih Madžarom vrnili šele na izrecno njihovo zahtevo

Vsebnike so Avstrijci zaplenili, izginili so za nekaj mesecev, verjetno so jih na kakem pristojnem inštitutu dodobra pregledali, iskali sledi nedovoljenih radioaktivnih snovi. Našli niso ničesar obremenilnega. Sledila je tudi protestna nota zunanjega ministrstva republike Avstriji našemu MZZ, vpleten je bil Interpol in bil sem seveda tudi zaslišan. Med avstrijskimi, slovenskimi in madžarskimi upravnimi organi, inšpekcijami in policijami je tekla živahna korespondenca. Ta za lase privlečena provokacija je razburila tudi Madžare, saj so jih v tem primeru blatili kot površne in neodgovorne proizvajalce in distributerje radioaktivnih snovi za industrijo. Zahtevali so, da Avstrija takoj vrne zaplenjene vsebnike. Na koncu se je vse pojasnilo in pomirilo. Mednarodna afera, ki se je obetala, je počila kot milni mehurček. Provokacija je bila strel v prazno in mimo mene, manj kot leto pred mojo upokojitvijo, brez pojasnila in brez opravičila. Z blatenjem mojega imena in lažnim obrekovanjem pa sem soočen še po upokojitvi pri svojem delovanju v politiki in v civilni družbi, vse do današnjih dni.

 

1 komentar

Comments are closed.