Igrice v Nobelovem vrtcu

1
32

Letos se je odbor za podelitev Nobelove nagrade za mir po lanski blamaži očitno odločil, da bo vsemu svetu pokazal svojo pomembnost. Ta domnevno nepolitični gremij pod vodstvom nekdanjega norveškega socialdemokratskega premierja Jaglanda je bil namreč pred letom dni deležen hudih kritik, ker je nagrado tako rekoč na lepe oči podelil novopečenemu šefu ameriške države.

Dolga zgodovina spornih odločitev

Ta nagrada, ki so jo Obami najbrž dali zato, da bi ga čisto na začetku mandata prisilili v mirovniško držo evropskega tipa, je gotovo dopolnila ne nujno kratko vrsto zabavnih presoj Nobelovega odbora. Pravzaprav je bilo konkretnih razlogov zanjo še manj kot ob nemara zgražanja najbolj deležni nagradi, tisti Beginovi iz leta 1979. Kar malo privoščljivo sem zato v zadnjih tednih spremljal, kako je Obamova administracija v najboljši panični maniri svoje predhodnice državljanom odsvetovala nevarno potovanje k evropskem prijateljem, ki da jih ogrožajo teroristi.

Verjetno se je Jaglandova ekipa tudi iz tega razloga odločila, da bo letos vse presenetila in naredila nekaj zares pametnega in pogumnega. Po eni strani se je vrnila k pogosti praksi iz našega desetletja, ko je 1,1 milijona evrov podeljevala relativnim anonimnežem, pa najsi je šlo za iranske borke za ženske pravice ali za kenijske ohranjevalke dreves. Niti letošnji lavreat Liu Xiaobo zagotovo ni tako znan kot eden njegovih domnevnih tekmecev za nagrado Helmut Kohl.

Olajšanje na tujih plečih

Je pa kitajski disident in politični zapornik, kar ga dviga vsaj nekaj stopnic nad anonimneže iz prejšnjih let. S tem, ko so ga odlikovali, se lahko pobudniki nagrade in Nobelov odbor po lanskoletnih kritikah sproščeno potolčejo po prsih, češ, pokazali smo avtoritarnim Azijcem, da demokracija vendarle še nekaj velja in simbolično izrekli priznanje vsem, ki si tam daleč na vzhodu prizadevajo za toliko opevane človekove pravice.

Onkraj omenjenega vsesplošnega pravičniškega zadovoljstva bodo sadovi visokega odlikovanja prejkone klavrni. Čisto neposredna posledica utegne biti, da se bodo Liuju – ta za nagrado menda sploh še ne ve –  za zapahi pridružili še njegova žena in tisti redki podporniki, ki so si upali javno pokazati veselje nad odločitvijo v Oslu. Dolgoročno je seveda pričakovati, da se bodo na Kitajskem na rogoviljenje na severu Evrope kljub hudemu besednemu obstreljevanju preprosto vkihnili. Navsezadnje niti neprimerno manj potentne mjanmarske hunte vsa toča nagrad in donečih slavospevov z Zahoda ne more prepričati, da bi iz hišnega pripora izpustila že dodobra nevtralizirano Aung San  Suu Kyi. Nobelov odbor je torej nagrado (zopet) podelil predvsem za svojo dušo.

Trud za uravnoteževanje tudi drugod

Veliko manj pozornosti kot mirovna je seveda deležna literarna Nobelova nagrada. A tudi na Švedskem je opaziti zanimivo prizadevanje za poliranje imidža stoletne ustanove in ohranjanje videza uravnoteženosti. V zadnjih letih so bili najvišjega literarnega priznanja velikokrat deležni izraziti in javno izpostavljeni levičarji med literati. Naj omenim le Foja, Saramaga, Jelinekovo in Pinterja, pri čemer pri Italijanu in Avstrijki res ne vem, s čim neki sta tako obogatila svetovno leposlovje. Letos pa si je po romunski Nemki Herti Müller nagrado prislužil večkratni kandidat, perujski pisatelj Mario Vargas Llosa, med drugim avtor kultnega romana Pogovor v katedrali.  Slednji je drugače kot njegova latinskoameriška predhodnika v vrsti lavreatov Neruda in Marquez, znan po svojih prejkone konservativnih stališčih in po kritiki sedanjih levičarskih režimov na jugu Amerike. Po neuspešni kandidaturi za predsednika Peruja, ko je kot kandidat krščanskih demokratov pogorel, proti zdaj že davno izgnanemu Albertu Fujimoriju, si je novo domovino celo raje poiskal v Španiji.

Foto: Wikipedia

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite