Ob večletnem dogajanju okoli projekta univerzijade v Mariboru, je edina nesporna poteza odločitev vlade, da projekta finančno ne bo podprla. Začnemo lahko že pri odločitvi, da se v tak projekt sploh gre. Nekdanji minister Zver se izgovarja, da so bili takrat časi drugačni. Že mogoče, ampak ob vsem, kar se je kasneje dogajalo in glede na to, kako je bil projekt voden, lahko upravičeno sklepamo, da je bil tudi pripravljen slabo in površno. Z drugimi besedami, zdi se, da je takratna vlada projekt podprla na lepe oči, brez resne analize, kakšne bodo dejanske koristi.
Še večja uganka je, kaj je tri leta v zvezi z univerzijado počel minister Lukšič. Nekaj besedičenja in nič konkretnega. Njegovo ministrstvo ni naredilo ničesar, da bi projekt podprli, niti ničesar, da bi ga ustavili. Pri tem se človek vpraša, kdaj bi torej javnosti in mednarodnim organizacijam sporočili, da je cesar gol, če ne bi bilo predčasnih volitev. Ali bi šele na slovesni otvoritvi izvedeli, da prireditve sploh ne bo?
Minister Turk je v resnici zgolj povedal, da je cesar gol in za to mu gredo vse čestitke. Pa ne le zato, ker je premogel toliko poguma, ampak tudi zato, ker je ustavil konje enega od pomembnejših županov, ki za povrhu prihaja iz ene od strank sedanje vladne koalicije. Poslanec SD Matevž Frangež je čivknil, da je vesel, da je mariborskemu županu podporo umaknila “njegova vlada”. Drži in danes lahko samo obžalujemo, da česa podobnega ni zmogla prejšnja vlada pri svojem županu v primeru dokončanja projekta Stožice.
Podarim – dobim
Pa pustimo politiko in politike ob strani. Eno bolj zagonetnih vlog v vsej zgodbi je odigral nekdanji direktor alpskih reprezentanc Tone Vogrinec. Ne pozabimo, da je Tona s svojo energijo dolga leta nadvse uspešno krmaril našo smučarsko barko in zagotavljal finančne pogoje za njene potrebe. Skratka, manager, ki je točno vedel, kaj, kdaj in kako. Pri univerzijadi pa se obnaša, kot da je vse padlo v vodo šele zaradi odločitve vlade, da ne bo prispevala svojih 30%. Kot da bi to bila edina težava in je doslej vse teklo kolikor toliko gladko. Kot da bi bila v Mariboru postavljena že večina infrastrukture in bi manjkala samo še dvorana za curling.
In čeprav je že kar nekaj časa očitno, da pravzaprav vsa zadeva gre rakovo pot, ni tega nihče povedal, še najmanj Vogrinec. Res je nekje vmes proračun s 300 padel na 30 milijonov, ampak spet ni nihče, vsaj javno ne, predstavil jasne slike. Kaj bodo s tem denarjem zgradili in kaj bosta Maribor ali Slovenija dolgoročno imela od teh investicij. Zato organizatorjem z Vogrincem na čelu težko verjamem, prej imam občutek, da je v ozadju spet bila vrsta stričkov, ki so si želeli omastiti brke in so zato potrebovali čim bolj zamegljeno stanje.
Studentenfutter ali kaviar?
Nobena skrivnost ni, da je univerzijada tretje ali celo četrto-razredna prireditev, ki v športnem pomenu ne dosega niti državnih prvenstev in gostitelju ne prinese praktično nobene reklame. Če ne bi leta 1987 univerzijada potekala v takratni Jugoslaviji, bržčas sploh ne bi vedel, da to tekmovanje obstaja. In če verjamete ali ne, razen Zagreba ne znam našteti niti enega kraja, ki je doslej gostil to prireditev. Toliko o odmevnosti. V skladu s tem je seveda na mestu vprašanje, koliko denarja bi sploh naj prireditelj investiral in v kaj. Po informaciji, ki jo najdemo na straneh mariborske univerzijade, bi večino športov lahko izvedli na obstoječi infrastrukturi. Vprašljive so nordijske discipline in biatlon, ki bi jih lahko preselili na Roglo in v Planico, pri čemer smučarski skoki niti niso obvezna disciplina, če organizatorje skrbi prevelika razpršenost lokacij. Umetnostno drsanje in curling bi v primeru prevelike zasedenosti dvorane Tabor lahko izpeljali v kateri od bližnjih ledenih dvoran, denimo v Celju. Edina disciplina, za katero verjetno infrastrukture v Sloveniji ni na voljo, je hitrostno drsanje. Tukaj bi rešitev pač morali iskati nekje dlje, morda v Avstriji.
Večja investicija je bila predvidena tudi z gradnjo univerzitetne vasi. A v primeru razpršenosti dogodkov bi lahko reprezentance naselili v bližini tekmovališč, na katerih bi nastopali, s čimer bi se precej zmanjšale potrebe po posteljah v Mariboru. Razen tega bi se lahko vprašali, kakšen bi naj bil bivanjski standard tekmovalcev. Jasno je, da morajo nekje stanovati, ampak če gre za študentske igre, ne bi bilo prav nič narobe, če bi bil tudi nastanitveni standard študentski.
V nastali situaciji bi od organizatorjev pričakoval, da predstavijo možnosti za izpeljavo najenostavnejše, tako imenovane budget variante in jasno povedo, kakšne so minimalne potrebe. Logika je povsem preprosta – država, ki organizira tekme najvišjega ranga v alpskem smučanju, smučarskih tekih, deskanju, smučarskih skokih, biatlonu, umetnostnem drsanju in hokeju na ledu, bi morala biti sposobna brez večjih investicij izpeljati tudi univerzijado, ali po domače študentske igre.
Tako bi se izognili tožbi. Če pa za Mednarodno univerzitetno športno zvezo to ni dovolj dobro, pa bo sodni postopek pred sodiščem morebiti dobra priložnost, da se razčisti, ali gre pri univerzijadi za študentsko druženje, ali za bogatenje funkcionarjev.
Vir fotografije: sporto.si
