Igre brez meja in …

Že 30. poletne olimpijske igre moderne dobe potrjujejo pravilo, da ob tovrstnih dogodkih govorimo o takšnih in drugačnih presežkih, ki pa niso povezani le s športom. Bolj kot osnovno dejstvo, da se bo na tokratnih igrah v Londonu zbližalo rekordnih 205 udeleženih držav, so pomenljive besede britanskega premierja Camerona pred odprtjem iger, ko je napovedal pripravljenost Londona za novi biznis.

Londonske igre so nekaj posebnega tudi zato, ker je glavno mesto nekdaj prvega imperialista na svetu sploh prvo mesto, ki s privilegijem gosti največji športni dogodek že tretjič (po letih 1908 in 1948). Seveda britanski prvi minister ni pozabil lojalnosti olimpijskemu duhu in napovedal »prijazne igre« (ang. »friendly Games«), ki bodo dvignile duha celotnega sveta. V postmodernem in globalnem svetu bi bilo sicer nesmiselno pretirano primerjati moderno različico iger s tistimi izvirnimi v antični Grčiji, vendar je primerno izpostaviti nekatere značilnosti iger v prvem in drugem obdobju. Če je nekdaj veljalo pravilo zagotavljanja miru v času iger med t.i. grškimi državami (polisi), ki so predstavljale povezljivo, obvladljivo, a hkrati tudi raznoliko celoto, smo danes v globalni svetovni vasi priča nemara neobvladljivim kriznim žariščem, ki so načeloma izven geografskih relacij (nekdaj) nezdružljivih nasprotnic iz hladne vojne. Kljub olimpijski zastavi in njenim parolam lahko vsak dan spremljamo novice o internih brutalnih spopadih v Siriji, medtem ko smo se na naraščajoče napetosti v arabskih državah že navadili, znova pa bi lahko opozorili nase skregani Koreji ali kaj podobnega.

Značilnost »vojne in miru« lahko povežemo s pomenom antičnih in modernih iger. Antične igre so imele velik verski pomen z izvajanjem obredov bogovom v čast. Verski pomen antičnih iger je zamenjal gospodarsko-zaslužkarski pomen modernih iger. Šport je danes nedvomno velik posel, verski pomen pa se kaže kot kolateralna črna senca med/znotraj civilizacijskih sporov, ki stalno ohranjajo napeto varnostno ozračje, tudi v že napadenem Londonu. Če je nekoč olimpijada pomenila tudi štetje časa, se danes predvsem preštevajo medalje in denarni prilivi, čigar slovenski družbeni proizvod bo deležen le drobtinic izpod razkošne mize. Šport nosi veliko vrednost in mnogi športniki si za svoje uspehe ter športno držo zaslužijo občudovanje in priznanje, pa vendar se ne gre znebiti občutka, da gre ob pogledu na svet (predvsem) za svojevrstno gledališko predstavo, tako za navadno »rajo«, za katero je tovrstni dogodek lahko disociativni element za trenutno odrešitev vsakdanjih tegob, kot za finančne in gospodarske mogotce, ki »upravljajo« svet. Oboje lahko primerjamo s tistimi na tribunah rimskega koloseja, ki ga je kljub veličastnim predstavam »kruha in iger« najedel zob časa. Zanimivo je tudi, da se t.i. celostna paradigma trajnostnega razvoja, ki sicer v svetu javnih politik obsega gospodarske, socialne in okoljske vidike, vedno bolj uveljavlja v športu, ki se intenzivno prepleta z drugimi (kulturnimi, gospodarskimi itd.) dejavnostmi in postaja svojevrstna celovita in trajnostna paradigma oz. mreža. To je lahko spodbudno za občo blaginjo, če ne upoštevamo tudi slabe strani olimpijske medalje. Šport je že na točki, ko prestopa razumne meje z vidika humanosti in etičnosti, saj je sama športna dejavnost fasada za katero se skrivajo pretirani telesni napori in zlorabe, slava in denar ter bajni zaslužki z (ne)posrednimi koristmi. Te dni se zdi paradoksalna kakšna stran iz medijev, kjer se kak nogometni zvezdnik smehlja iz naslovnice, pa ga recimo sploh ni na olimpijskih igrah, ker se s svojimi moštvenimi kolegi pripravlja na nove denarne skalpe. Ja, tudi šport ima svoje (čudne) zakonitosti, saj ne gredo skupaj recimo tržne vrednosti in zaslužki posameznih igralcev, čigar klubski velikani so v velikih dolgovih, v že tako (pre)zadolženih državah – »celo« Evropske unije.

Že stari Grki so slavili in častili zmagovalce in še danes po vsem svetu ljudje navijajo za svoje športne junake. Tudi Slovenci, ki radi rečemo »naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo« oz. se spotikamo ob nekaj tisoč evrov visoki plači politika, čeprav smo po drugi strani ponosni in presrečni, če so naši športni ljubljenci z enormnimi zaslužki na vrhu, četudi ne na olimpijskem. In ravno tisti na olimpijskem vrhu so nemalokrat »prikrajšani« za posebno slavo in denarne nagrade. Čeprav lahko na predvečer objave te kolumne s ponosom čestitamo prvi slovenski (zlati) medalji na letošnji olimpijadi, ki jo je v plemeniti veščini priborila judoistka Urška Žolnir, ne moremo mimo zaključka, da so tudi te igre kljub temeljnim prvinam športa znova brez meja, miru, zakonitosti in višjega smisla, ravno v nasprotju z latinsko modrostjo »zdrav duh v zdravem telesu«.

Viri: Standard in london2012.com

Foto: olympic.org