Igralec B. Kobal obseden z Možino, Dežmanom, Janšo, neofašizmom in neonacizmom …

4
990

foto: Nebojša Tejić/STAPosnetek koprskega nastopa, ki ga je imel igralec Boris Kobal na protestnem shodu proti javni televiziji, je potrebno dobro poslušati. Naj spomnimo, shod je 2. 8. 2018 organizirala Zveza borcev za vrednote NOB in revolucije. Preprosto ga je potrebno večkrat poslušati. Da se zavemo, kako globoko v totalitarnem svetu živijo maziljenci slovenske estrade. In se zamislimo, kdo vse je deležen blagostanja državne blagajne. In tudi to lahko zvemo, s čim si je Kobal zaslužil naklonjenost oblasti. Ter razmislimo, komu se hodimo smejat v Špas Teater in še drugje po Sloveniji, kjer zaprisežen levičar pogosto gostuje za kar lepe denarce. Objavljamo krajši utrinek govora, ki so ga, skupaj s še drugimi izstopajočimi utrinki z nastopov in analizo celotnega dogajanja, pripravili v gibanju Glasno, če pa imate čas, pa je celotni govor na voljo TUKAJ.

Foto: Nebojša Tejić/STA

Boris Kobal je v slovenski popkulturi in kulturi znano ime. Sin znanega tržaškega dramskega umetnika Silvija Kobala je od leta 1984 naprej svobodni umetnik, v zadnjih dvajsetih letih pa prepoznavno ime med apologeti neokomunistične levice.

Verjetno so mu prav zato bila odprta vrata do številnih vodstvenih funkcij v kulturnih ustanovah. Lani je tako postal direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, med letoma 1997 in 2007 pa je bil direktor MGL. Ves čas se je bolj ali manj pogosto pojavljal tudi na malih zaslonih, najbolj znan je postal kot soustvarjalec razvpite oddaje TV Poper, ki je konec devetdesetih let s TV Koper prišla v programsko shemo nacionalne televizije. Omenjena oddaja, ki naj bi bila humoristična in satirična, je na zaničljiv način obravnavala Cerkev in duhovnike, celo sam Boris Kobal se je oblačil v duhovnika. In ne samo to: med sodelavci te oddaje je bil tudi sedanji mandatar za sestavo vlade Marjan Šarec.

Spomin na lutkovno gledališče

Zagotovo je najmanj sporno, da se leta 1955 rojeni Kobal še vedno predstavlja kot nekakšen disident, ki ga politika skuša utišati. Vendar se je prav sam politično izpostavljal – denimo poleti 2000, ko se je na poslanskem večeru Cirila Ribičiča v ljubljanskem lutkovnem gledališču na odru pomenkoval s posebnim gostom večera, tedanjim hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem. Slednjega je Kobal v zafrkljivem tonu vprašal, kako se reče Koaliciji Slovenija (to je bila tedanja vladajoča koalicija SLS-SKD in SDS) ter namesto Mesića odgovoril kar sam, da se ji reče »pička«. Na istem dogodku si je grdo privoščil tudi tedanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta (sedaj kardinala), češ da je »nemški ovčar«.

Ob Mesiću je na odru sedel tudi tedanji predsednik Slovenije Milan Kučan in se ob Kobalovih neslanih šalah seveda krohotal. Kot je znano, je zaradi tega incidenta, ki je dobil mednarodno razsežnost – šlo je vendar za navzočnost tujega državnika – Milan Zver predlagal Kobalovo razrešitev s funkcije direktorja MGL. V intervjuju za Siol.net leta 2014, ko je opisoval ta dogodek, se je Kobal znova naredil za žrtev domnevne desničarske in cerkvene inkvizicije. »Takrat je bila afera v lutkovnem gledališču, desnica, po domače povedano Janša, je bila strahotno užaljena. Takrat je bil v mestnem svetu Milan Zver, ki je imel nalogo, da me kot javnega uslužbenca vrže iz službe, ker sem rekel grdo besedo in je ne bi smel reči.«

Nestrpen tudi do Cerkve

Kot je še dejal Kobal, v cerkvenih krogih velja za hudiča. »Ko smo delali TV Poper, sem igral župnika, oni pa tega ne tolerirajo. Cerkev je strahotno hinavska organizacija; po eni strani ne plačuje davkov, želi pa biti članica civilne družbe.« Kobala očitno ni ganilo niti odprto pismo, ki ga je leta 2000 nanj naslovil sedaj že pokojni primorski duhovnik Jožko Kragelj, ki je sicer cenil Borisovega očeta Silvija Kobala.

Vir: G. Blažič, Demokracija

4 KOMENTARJI

  1. Škoda, da zgoraj imenovani, povzroča s svojim takšnim nekulturnim ravnanjem, veliko škodo slovenski kulturi in slovenski demokraciji.

  2. Hja, da bi ga bilo treba večkrat poslušati? Jaz sem ga enkrat, pa je bilo čisto dovolj in preveč; šlo mi je – oprostite – na kozlanje. Temu primitivcu, ki se ima za umetnika in mu mnogi nasedajo, Primorci enostavno rečemo: mona.

  3. Prostaški kruhoborec , ki se brez sramu oddaljuje od svojega porekla in v svojih blodnjah sovraži
    in zaničuje lasten narod , ki ga sicer v svoji preproščini preživlja ! Čas bo storil svoje !

    AndrejBriški

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite