Društvo sv. Jakoba nas vabi na večer z naslovom Ali je Valerija Heybalova pozabljena?
Svetovno znano pevko, rojeno v Kamniku, bo z besedo in posnetki predstavil glasbeni publicist Marko Košir.
Prireditev bo v petek, 29. aprila 2016, ob 20. uri v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.
Sopranistka Valerija Heybal, rojena 1918 v Kamniku, je po mnenju poznavalcev in ljubiteljev operne umetnosti še ena v vrsti po krivici pozabljenih umetnic v naši zgodovini. Razen zanemarjenega groba na kamniških Žalah ni ostalo nič, kar bi nanjo spominjalo.
Še zelo mlada, stara komaj 20 let, je prvič nastopila v ljubljanski operi, v kateri je pela do vse leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve. Po 2. svetovni vojni je imela v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno, saj je bila še vedno pogodbeno vezana v opernem gledališču in bila tako obvezana peti občinstvu v Ljubljani. Zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka je bila pri sodišču Slovenske narodne časti v Ljubljani obsojena na šest mesecev prisilnega dela ter poslana v kazensko taborišče Kočevje, vendar je bila po petih tednih zapora izpuščena. Zaradi nesporazumov in sporov z vodstvom ljubljanske opere je konec leta 1947 zapustila Ljubljano in odšla je v Beograd, kjer postala primadona Opere srbskega narodnega gledališča. Formalno je ostala tudi stalna gostja ljubljanske opere, krajše obdobje nastopala v Bernu ter občasno tudi v mariborski operi, gostovala pa je tudi v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prešernovo nagrado je prejela leta 1949 za vlogo Tosce v Puccinijevi istoimenski operi in Leonore v Beethovnovemu Fideliu. Pri publiki je bila Heybalova izredno priljubljena. Samo Hubad jo je v neki radijski oddaji imenoval za slovensko Maria Callas. Heybalovo je doletela usoda mnogih opernih div: leta 1994 je umrla osamljena in pozabljena. Peter Bedjanič je v Kamniškem zborniku (1998, str. 108-111) zapisal, da se je na njeni zadnji poti »/…/ zbrala le peščica pogrebcev, ni bilo govornika, ki bi se ji bil zahvalil za vse, kar nam je podarila, le s prijazno besedo duhovnika smo se Slovenci poslovili od svoje največje pevke, verjetno celo največje umetnice«, Niko Sadnikar pa je v Kamniškem občanu (1994, št. 18) o njenem pogrebu , kjer sta ji v cerkvi v slovo zapela Samo Vremšak in Janez Majcenovič, zapisal, da je imel »/…/ občutek, da se ponavlja pogreb velikega skladatelja W. A. Mozarta, ki so ga na Dunaju pokopali kot reveža«.
