Igor Podbrežnik: Ali je Valerija Heybalova pozabljena?

1
valerija
Valerija Heybal.

Društvo sv. Jakoba nas vabi na večer z naslovom Ali je Valerija Heybalova pozabljena?

Svetovno znano pevko, rojeno v Kamniku, bo z besedo in posnetki predstavil glasbeni publicist Marko Košir.

Prireditev bo v petek, 29. aprila 2016, ob 20. uri v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Sopranistka Valerija Heybal, rojena 1918 v Kamniku, je po mnenju poznavalcev in ljubiteljev operne umetnosti še ena v vrsti po krivici pozabljenih umetnic v naši zgodovini. Razen zanemarjenega groba na kamniških Žalah ni ostalo nič, kar bi nanjo spominjalo.

Še zelo mlada, stara komaj 20 let, je prvič nastopila v ljubljanski operi, v kateri je pela do vse leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve. Po 2. svetovni vojni je imela v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno, saj je bila še vedno pogodbeno vezana v opernem gledališču in bila tako obvezana peti občinstvu v Ljubljani. Zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka je bila pri sodišču Slovenske narodne časti v Ljubljani obsojena na šest mesecev prisilnega dela ter poslana v kazensko taborišče Kočevje, vendar je bila po petih tednih zapora izpuščena. Zaradi nesporazumov in sporov z vodstvom ljubljanske opere je konec leta 1947 zapustila Ljubljano in odšla je v Beograd, kjer postala primadona Opere srbskega narodnega gledališča. Formalno je ostala tudi stalna gostja ljubljanske opere, krajše obdobje nastopala v Bernu ter občasno tudi v mariborski operi, gostovala pa je tudi v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prešernovo nagrado je prejela leta 1949 za vlogo Tosce v Puccinijevi istoimenski operi in Leonore v Beethovnovemu Fideliu. Pri publiki je bila Heybalova izredno priljubljena. Samo Hubad jo je v neki radijski oddaji imenoval za slovensko Maria Callas. Heybalovo je doletela usoda mnogih opernih div: leta 1994 je umrla osamljena in pozabljena. Peter Bedjanič je v Kamniškem zborniku (1998, str. 108-111) zapisal, da se je na njeni zadnji poti »/…/ zbrala le peščica pogrebcev, ni bilo govornika, ki bi se ji bil zahvalil za vse, kar nam je podarila, le s prijazno besedo duhovnika smo se Slovenci poslovili od svoje največje pevke, verjetno celo največje umetnice«, Niko Sadnikar pa je v Kamniškem občanu (1994, št. 18) o njenem pogrebu , kjer sta ji v cerkvi v slovo zapela Samo Vremšak in Janez Majcenovič, zapisal, da je imel »/…/ občutek, da se ponavlja pogreb velikega skladatelja W. A. Mozarta, ki so ga na Dunaju pokopali kot reveža«.

 

1 komentar

  1. Saj ni presenetljivo, da je bila in je v taki državi pozabljena. Prav na mozart-ijanski način.

    Od levice, ker je, kako grozno, med vojno “kršila kulturni molk”, zapovedan s strani komunistov. Težko si je res zamišljati večji zločin kot je prepevanje v operi. V Beograd (center nove komunistične države) so torej morale bežati operne pevke in katoliške nune, ker je bilo tam celo pod generali ( general Izidor Papo v VMA) bolj znosno kot pod domačimi rdečimi zagamanci.

    Od slovenske ( nove, demosovska je bila nekoliko drugačna) desnice pa, ker je bila del “parazitskega javnega sektorja”. In ker te desnice kultura v glavnem ne zanima. Trenutno so ji najbolj všeč davčne oaze, v vseh desnih medijih je polno reklame zanje. Sicer pa, saj berete tudi komentarje tule, kajne?

    Heybalova pozabljena. Ne bi vedel, če se jo je nacionalna RTV hiša, njeno kulturno uredništvo, pa jo za take stvari imamo in se tudi plačuje naročnina, enkrat samkrat spomnila s kakim prispevkom. Jožetu Gostiču, Antonu Dermoti bi se verjetno godilo podobno, če se ne bi odpravila po svetu, predvsem na Dunaj.

Comments are closed.