Zgodovina v Sloveniji je na nek način tabu tema, saj zmagovalna stran v državljanski vojni na vsakem koraku brani “svojo” zgodovino, napisano v času pred začetkom demokracije in je vsak, ki je v celoti ne sprejema, obsojen sprevračanja zgodovinskih dejstev. Različne priložnosti, kot je bil dan spomina na žrtve totalitarističnih in avtoritarnih režimov in spominska slovesnost v Rovtah, pa nas dodatno spomnijo na nezaceljene rane iz preteklosti in na to različnost v dojemanju zgodovinskih resnic. S profesorjem ddr. Igorjem Grdino, zgodovinarjem in literarnim zgodovinarjem, znanstvenim svetnikom na Inštitutu za kulturno zgodovino pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) smo kratko spregovorili o nekaterih zgodovinskih vprašanjih.
Pri nas lahko večkrat slišimo, da je potrebno zgodovino prepustiti zgodovinarjem, ki nam bodo zgodovinska dejstva strokovno predstavili in razložili. Kako gledate kot zgodovinar na takšne izjave, se ta enačba pri nas izide?
Geslo Zgodovino zgodovinarjem! ni nič bolj pametno kot moto Bogastvo bogatim! ali maksima Revščino revežem! Takšna enačba se nikjer ne izide brez sitnega oziroma bolečega preostanka. Zgodovina je priča časa, čas pa je priča človeka. Slehernika. Nobenega pametnega razloga torej ni, da bi bila zgodovina rezervirana samo za nekatere. To velja tako za življenje z njo kot za življenje v njej.
23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov je v slovenski medijski krajini zaznamovala predvsem spominska slovesnost v Rovtah nad Logatcem. Kako blizu oz. daleč smo Slovenci zgodovinski resnici o dogodkih med in po II. svetovni vojni in kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se ji približali?
Če bi bila preteklost historizirana, se pravi, da bi jo z vsemi – a z zares čisto vsemi – podrobnostmi dojeli in interpretirali v vsej širini kot nekdanje življenje ter kot dandanašnjo izkušnjo, bi nam bilo lažje. Nenehno posedanjanje preteklosti pa tisto, kar bi že lahko bilo obzorja modrosti razširjajoča izkušnja, postavlja na mesto ta hip odvijajočega se življenja, ki šele išče najtočnejše odgovore na izzive, s katerimi se sooča. Tako se izgubljata preteklost kot to, kar je že bilo, in sedanjost kot to, kar lahko ima svojo prihodnost. Dobro pa bi bilo vedeti, da ljudje na izkušnje svoje skupnosti nikjer ne gledajo le z enim očesom: Angleži se, denimo, še danes ne strinjajo o pozitivnosti ali negativnosti zmage Viljema Osvajalca zares zelo daljnega leta 1066.
Zdi se, da imamo v Slovenijo uradno zgodovino II. svetovne vojne, s katero pa se izkušnje številnih ljudi ne skladajo in je zato ne morejo sprejeti kot svoje. Vidite tudi sami ta prepad in če da, kakšne možnosti, da bi ga presegli?
Razumevanj ni mogoče vsiljevati, izkušenj pa ne ponarediti. Kdor zmaga v vojni, zlahka izgubi mir. Še posebej če ni resnicoljuben, velikodušen in pravičen, kajti mir ni vojna neopazne intenzitete, temveč nekaj povsem drugega – normalno stanje normalnih, tj. dobronamernih ljudi.
Velik del slovenskih težav izvira iz težav marksizma: to ideologijo zagovarjajoči ljudje, dokler so v opoziciji, dojemajo kot zgodovino razrednih bojev. Prostora za mir v njihovih vizijah tedaj sploh ni. Ko pa pridejo na oblast, se slika nekoliko spremeni: zgodovina se jim redno preobrazi v zgodovino herezij in zarot. Spet ne najdejo prostora za mir. Takšen pogled na svet je bil številnim generacijam dobesedno vtetoviran v možgane. Zato ni čudno, da še danes za vsakim vogalom slišimo, kako se bodo ljudje borili za to ali ono reč. Tudi če nimajo pušk. Nikakor se jim ne zdi dovolj, da bi se za kaj zavzemali, prizadevali ipd. Hočejo pač zmagati. Vedno in povsod. In vse kar ni zmaga, štejejo za poraz. To pa je manihejska slika sveta. V času, ko celo že tehnika – ekrani vseh vrst – premorejo barve, je takšno dojemanje življenja vsekakor precej preprosto.
Sam mislim, da s tem, ko vsak človek misli in vidi po svoje, sam po sebi nikogar ne ogroža. Če bi po tem spoznanju uravnali še svoja dejanja, bi nam bilo nemara čisto znosno.
Kako gledate na poučevanje zgodovine v osnovnih in srednjih šolah? Nekateri opozarjajo, da predvsem za obdobje oblikovanja Slovenije kot države v šolskem koledarju pogosto zmanjkuje časa.
Poučevanje zgodovine je v Sloveniji zaradi vklenjenosti vseh njegovih udeležencev v neživljenjske sheme, ki jih predpisujejo šolski politiki, zavoženo. Med Evropejci imamo daleč najmanj prostora namenjenega nacionalni zgodovini. Kjer se ljudje drugod lahko pohvalijo z najzanesljivejšo vednostjo, je pri nas vsiljena praznina.
A tako ne sme ne stati ne obstati. Kratkoročna rešitev je v tem, da začno ljudje svojim otrokom in vnukom pripovedovati, kaj se je zgodilo njim in njihovim prednikom. Da to zapisujejo, nasploh dokumentirajo. Da jih naučijo resno jemati vse svoje izkušnje. Dolgoročna rešitev pa je v vztrajnem in neupogljivem zahtevanju, da je šola za nas zares dobra in nedvoumno naša, ne pa pišmeuharska in domena politizirajočih profesorjev, katerih modrost je tako globoka kot potok, ki ga prebredeš, ne da bi si zmočil gležnje. V Rusiji ne pravijo zaman: če seješ repo, se ne čudi, da ti ne vzklije žito.
Gospod Igor Grdina, hvala za odgovore in čas, ki ste si ga vzeli za intervju.
Foto: Reporter
