Človek se vpraša, kaj tako epohalnega fascinira veterane slovenske policije, da so v ravnanju slovenske milice ob akciji “Sever”, 1. decembra 1989, našli navdih za poimenovanje svoje veteranske organizacije. V tej akciji je milica asistirala uveljavljanju odločbe mestnega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani, s katero je prepovedala shod, ki ga je napovedalo Udruženje za povratak prognanih Srba sa Kosova i Metohije iz Kosovega Polja.
“Udruženje” v resnici prave vloge sploh ni oddalo, poslalo je zgolj nekakšno napoved za shod in tudi na poziv, da vlogo dopolnijo, se niso oglasili. Delavci mestnega sekretariata so vlogo zato nameravali zavreči, toda notranji minister Tomaž Ertl je poklical uslužbence mestnega sekretariata na sestanek v svojo pisarno, kjer je od njih zahteval, da izdajo odločbo o prepovedi shoda. Pojasnili so mu, da to ne bo dobro, ker odločbe ne bo moč vročiti in, ko so se razšli, so uradniki mestnega sekretariata mislili, da bodo zadevo pač rešili naslednje jutro. A še isti večer je slovenska televizija objavila in pokazala odločbo o prepovedi shoda, ki pa je na mestnem sekretariatu sploh niso napisali, čeprav je bila napisana na njihovem papirju. Drug dan so jo morali le izdati. Toliko o spoštovanju prava v zadevi, ki tako fascinira policijske veterane.
Slavko Kmetič in Milan Kučan na isti strani
Znano je tudi, da je slovenska oblast najprej hotela ta shod dovoliti. Potem pa si je premislila, kar je bilo v resnici razumljivo tako s stališča varovanja javnega reda in miru, kot morda tudi s stališča ohranjanja oblasti v socialistični Sloveniji. Nesporno je tudi, da sta se v tistem trenutku in s tako odločitvijo na isti strani znašla železničarski sindikat Slavka Kmetiča, ki je takoj sporočil, da mitingašev z vlaki ne bodo vozili, in partijska oblast Milana Kučana. V tem ni nič slabega, kljub nenavadni družbi. Ne interes slovenskih ljudi in ne interes slovenske socialistične oblasti pač ni mogel biti za velikosrbsko politiko, ki je kosovske mitingaše uporabljala za Miloševićeve načrte.
Ta scenografija shodov in njihovih prepovedi konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila v resnici začetek zadnjega dejanja jugoslovanske drame. Na odru so bili še vsi glavni igralci in predvsem zelo veliko statistov. Med slednje je leta 1989 prav gotovo sodila tudi slovenska milica. V zaščitni policijski opremi, s čeladami in ščiti, vodnimi topovi, gumijevkami in solzilnim plinom, je blokirala mejo s Socialistično Republiko Hrvaško in tako poskrbela tudi za odlično scenografijo. Ukazano ji je bilo, da mora preprečiti prihod organizatorjev “jogurtne revolucije” v Slovenijo. Ti so medtem shod že odpovedali. Očitno so ocenili, da je tveganje preveliko, da na podporo Slovenk in Slovencev itak ne morejo računati, poleg tega pa je bilo jasno, da jih Kmetičevi železničarji iz Dobove do Ljubljane ne bodo prepeljali za nobeno ceno.
Mirno lahko zapišemo, da se ne bi zgodilo nič dramatičnega tudi, če bi v Slovenijo skušali priti, in tudi ne, če bi jim shod dovolili. Rezultat plebiscita leto za tem opravičuje tako predvidevanje. Le milica bi morda res morala posredovati, ampak z rutino, ki jo je brez dvoma imela. Toda socialistične oblasti so shod želele preprečiti tudi zato, ker bi projugoslovansko rajanje sredi Ljubljane utegnilo, že pozimi leta 1989, povsem odvrniti slovensko javnost od poskusov slovenskih komunistov, da bi našli neko novo formulo jugoslovanskega sožitja.
To, da jim je v Ljubljani grozil politični debakl, je bil gotovo ključen razlog za odpoved mitinga s strani kosovskih Srbov. Peščica prosrbskih demonstrantov, ki so takrat za Miloševića še mahali z jugoslovanskimi zastavami, je bilo vse, kar je ostalo od napovedi dogodka, zaradi katerega je bila vpoklicana celotna slovenska milica, služba državne varnosti pa je iz vseh objektov snemala prizorišče odpovedanega shoda. Ko je po tem načelnik milice Leopold Jesenek pred kamerami slovenske televizije pregledoval strumno postavljene čete miličnikov, je bilo očitno, da gre za manifestacijo moči slovenske politike. To je potrebovala tako za domače potrebe kot navzven. Slovenska milica je tako v resnici izvedla parado in s tem opravičila vlogo statista.
Zametki novega znotraj starega in epohalni prelomi
Če bi policijski veterani želeli najti v svoji miličniški zgodovini dogodek, ki naj bi manifestiral profesionalno policijsko držo tudi iz obdobja socializma, ko je milica izpričala privrženost idealom državljanskih pravic, potem so imeli na voljo vsaj dva datuma. Prvi je gotovo Litostrojska stavka, 9. decembra 1987, drugi pa zborovanje Odbora za varstvo človekovih pravic, 21. junija 1988. Takrat je milica pod poveljstvom Pavla Čelika profesionalno korektno izpolnila svoje naloge in omogočila, da sta prelomna dogodka slovenske demokratizacije potekala nemoteno. Zanimivo bi bilo oceniti, kako sta ta dva dogodka vplivala na odločitev najvišjih slovenskih oblasti, da najprej prepovedo drug shod Odbora za varstvo človekovih pravic, 8. maja 1989, potem pa tudi shod srbskih mitingašev, 1. decembra istega leta. Odbor je drugo zborovanje kljub temu izpeljal, uslužbenki mestnega sekretariata, Vida Kokalj in Meta Remec, sta namreč našli rešitev in predlagali javno sejo Republiške konference ZSMS, ki jo je Jožef Školč takoj uporabil. Tako smo lahko v Školčevi režiji protestirali proti odhodu četverice v zapor na Dobu in na Igu.
V zgodovini so redki čisti rezi, saj zametki novega ponavadi vedno vzklijejo znotraj starega. Te zametke moramo spoštovati, pogosto se niti ne zavedamo, da tudi taka, navidez nedolžna dejanja, niso bila enostavna. V zavesti običajnih miličnikov je gotovo ostalo, da so s sodelovanjem v akciji “Sever” naredili nekaj pozitivnega. Ker poznam občutek, ko opasani in oboroženi moški v polni opremi in v tišini pričakujejo, da bo šlo tokrat zares, ko prostore napolni vonj po dekonzerviranem orožju in novi opremi, me pravzaprav fascinacija nekaterih s tistimi dogodki ne preseneča. Toda tisti, ki so pozneje odločali o imenu policijske veteranske organizacije, v svojih pisarnah tega niso ne izkusili, ne imeli v mislih. Motiv je bil povsem političen.
Zgodovina je polna tudi prelomov s starim, veliko je čistih rezov in epohalnih sprememb, ki so neprimerljive z običajnimi ali malce bolj razburljivimi dogodki. Demosova koalicija je, skupaj z mnogimi poslanci nekaterih drugih strank, izpeljala tektonski premik, ko je šlo za slovensko državo. 25.6.1991 je v enem mahu po vrsti sprejela Odlok o razglasitvi ustavnega amandmaja k Ustavi RS, ustavni amandma k Ustavi RS, Odlok o razglasitvi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, Odlok o razglasitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, Deklaracijo o neodvisnosti, Zakon o državljanstvu RS, Zakon o tujcih, Zakon o potnih listinah državljanov RS in Zakon o nadzoru državne meje. Tako je prvič v zgodovini nastala slovenska država.
Ta je deset dni za tem zmagala v vojni za samostojnost z velikim prispevkom slovenske policije v tej vojni. Primerjati akcijo “Sever” z akcijami posebnih in specialne enote milice in milice kot celote v času osamosvajanja in vojne za Slovenijo enostavno ni mogoče. Slednje je bil epohalni prelom v zgodovini policije. Zato, ko gre za ime veteranske organizacije, je potrebno v teh akcijah in v njenem sodelovanju v manevrski strukturi narodne zaščite iskati primeren datum za poimenovanje policijskih veteranov. Takrat je res šlo zares, nekateri pripadniki milice so to žal plačali s svojim življenjem.
Na varnostnem področju in področju notranjih zadev je skupščina sprejela ključne odločitve, ki so Slovenijo postavile kot samostojno in suvereno državo. Dva ključna atributa državnosti, ozemlje države na eni in državljanstvo državljanov nove države na drugi strani, sta bila postavljena z zakoni o državljanstvu, državni meji, nadzoru nad državno mejo, o tujcih in potnih listinah, ki so utemeljili slovensko suverenost. Žal niso mogli rešiti vseh vprašanj državne meje, ki se vlečejo še danes, in žal so nesrečno in nepravično posegli tudi v življenje nekaterih, ki so bili po krivici izbrisani.
Zgodovina za interpretacijo sedanjosti
Tudi slovenska milica, ki je bila v stampedu sprememb, je bila šele čisto na koncu, v začetku leta 1992, preimenovana v policijo. S to zakonodajo je dobila svojo novo vlogo. Postala je članica International Police Association, sedla je v družbo modernih policij svobodnega sveta in tako smo morda dobili še en datum, ki bi se ga bilo vredno spomniti. Zato je res anahronizem, da slovenski policijski veterani proslavljajo neko akcijo zoper miting “jogurt revolucionarjev”, ki se ni niti zgodil, ker so ga odpovedali. In ne samo to. Nekdanji Predsednik RS, Danilo Türk, je pred leti z najvišjim državnim odlikovanjem odlikoval danes že pokojnega republiškega sekretarja Tomaža Ertla prav zaradi akcije “Sever”. To je še eden v vrsti slovenskih paradoksov. Odlikovanje samostojne in suverene države je dobil človek, ki je do konca branil Slovenijo v Jugoslaviji. Svojim sekretarskim kolegom iz drugih jugoslovanskih republik je na sestanku v Beogradu tik pred osamosvojitvijo razlagal, da, če v Sloveniji pride na oblast meščanska desnica, ga bodo “za lase vlekli po Titovi cesti”. Paradoks ni samo v sprevračanju dejstev. Najprej je v tem, da ljudje tistih in takratnih prepričanj danes dokazujejo, da so bili glede samostojnosti na stališčih prav tiste meščanske desnice, ki je pozneje res izpeljala prevrat in, ki naj bi jih – “vlekla za lase”! Potem je pa tudi v tem, da so ga prav ljudje takratne “meščanske desnice”, po munchausnovsko, povsem zares pomagali vleči za lase, ne po Titovi cesti, pač pa na Türkovo podelitev odlikovanj.
Pomenljivo je, da je bil prav eden najbolj gorečih zagovornikov poimenovanja policijskega veteranstva z akcijo “Sever” in Türkov odlikovanec, med pripravami na osamosvojitev in med samo vojno, diskretno odrezan od ključnih informacij in dejavnosti, ker so ga sodelavci imeli za nezanesljivega.
Danes se ljudje, ki niso bili za slovensko samostojnost trudijo dokazovati prav to. V svojih ravnanjih v starem režimu iščejo pomen za novo dobo. To je interpretacija zgodovine na način, da dogodke pojasnjuješ glede na to, kako so se stvari iztekle na koncu, glede na njihov rezultat, ne oziraje se na resnične okoliščine. To je zgodovina za interpretacijo sedanjosti. Samo vprašamo se lahko, na čigavi strani bi bili taki ljudje, če nam leta 1991 ne bi uspelo.
V resnici se ti ljudje niso spremenili. Kot so se udinjali neki prejšnji ideologiji, tako mislijo, da je zdaj potrebno početi enako. Zato se na vsak način želijo rešiti dediščine partijske ideologije in jugoslovanstva. Pri tem pa zanikajo svoje človeško in profesionalno dostojanstvo. Paradoks je, da bi lahko, če jih ne bi gnal goli oportunizem, branili celo svojo takratno projugoslovansko držo. Vemo namreč, da je bilo veliko dilem, ki so slovenske ljudi in slovensko politiko spremljale vse od propada avstro-ogrske monarhije do devetdesetih let prejšnjega stoletja in pravzaprav vse do danes. Nenazadnje je prva različica delovnega dokumenta osamosvojitvenega projekta Demosove vlade ponujala kot alternativo najprej idejo jugoslovanske konfederacije. In tudi naše današnje dileme v zvezi z EU in NATO pogosto izvirajo iz podobnih vprašanj o položaju in prihodnosti Slovenk in Slovencev in naše države v sodobnem svetu. Toda to je za oportuniste preveč zahtevno in v aktualnih političnih debatah preveč tvegano. Ta neiskrenost jim zato jemlje vso kredibilnost.
Veliko je razlogov za to, da se v zgodovini ustavimo in razmislimo o namenih njenih akterjev, tudi o njihovem realnem prispevku k naši svobodi, kljub morda, generalno gledano, njihovim drugačnim stališčem in hotenjem. Nenazadnje nas ni veliko. A če je drža nasprotnikov strahopetno prazna in dlje od agitpropa ne seže, dialog ni mogoč. Ti, ki si danes tako prizadevajo, da bi za vsako ceno premaknili mejo “pravovernega slovenstva” v čase pred slovensko pomladjo, so prav tako odvračajoči kot tisti, ki edino zveličavna dejstva iščejo samo na drugi politični strani. Besednjak teh polemik je vedno bolj utrujajoč, žal se iz anonimnih komentarjev pod članki seli že v podpisana avtorska dela.
Tako v svoji stari maniri kopljemo prepade tam, kjer so že brvi. Če to ne bi bilo tragično, bi bilo komično, ker smo to predrago plačevali v svoji zgodovini, tudi z bratomorno vojno. Ta se danes nadaljuje z drugimi sredstvi. Vsakokratna uporaba celih državnih podsistemov od policije do pravosodja in plačanih medijskih ubojev v politične in tranzicijske namene naravnost kliče po tem, da s to vojno nehamo. In tu smo pri zadnjem paradoksu. Da bi jo lahko končali, se moramo spomniti prav vojne za osamosvojitev, tudi v policijskem veteranskem združenju.
