Ifigenija Zagoričnik Simonović – lončarka, esejistka in pesnica, ustvarja že petdeset let

3
Ifigenija Zagoričnik Simonović je v rokopisni čitalnici NUK pretipkavala pesmi, ki jih je Vitomil Zupan pisal v zaporu. Imel je zelo majhno pisavo, tako da si je velikokrat morala pomagati z lupo. Nekateri zapisi pesmi pa so že tako obledeli, da ni več razbrala besed. (Foto: Milan Štupar)

V četrtek, 15. aprila, je imela v okviru Društva Finžgarjeva galerija v Trnovem v Ljubljani literarni večer pesnica, lončarka, esejistka in nekdanja predsednica slovenskega PEN Ifigenija Zagoričnik Simonović. Seveda po povezavi prek Zooma. Nekaj poslušalcev in tehničnega osebja je bilo navzočih v dvorani, drugi smo se povezali prek Zooma. To je bil v zadnjih letih eden njenih redkih nastopov. Ne bere več javno svojih pesmi, ker se nekako ne najde med mlajšimi ustvarjalci. Na prireditvi je brala le pesmi, ki še niso izšle v zbirkah, saj pri nas založbe sklepajo takšne pogodbe, da pesnik po izidu knjige ne sme več javno brati pesmi, ki so v njej.

Na literarnem večeru je Ifigenija Zagoričnik Simonović tudi pripovedovala o sebi in svojem ustvarjanju. Leposlovje objavlja že petdeset let. Poleg objavljanja v periodiki je izdala več pesniških zbirk za odrasle in zbirk esejev. Napisala je nekaj iger za otroke, pravljic in pesmi, ki so izšle v zbirki, več pa je objavljenih tudi v periodiki za otroke: v Cicibanu.

Vitomil Zupan je Ifigeniji veliko pomagal

Ifigenija Simonović je bila rojena leta 1953 kot Eva Batič. Bila je nezakonski otrok in bila zaradi tega marsikje deležna poniževanja in sramotenja. Čez nekaj let se je njena mama poročila s Francijem Zagoričnikom in rodila še njena polbrata. Ifigenija je imela težko otroštvo in je takrat, ko je začela študirati, odšla od doma in se najprej za pomoč obrnila na Vitomila Zupana, ki ga je srečala že nekaj let prej na počitnicah v Portorožu. Izpovedala se mu je, razumel jo je, ni je prizadel, ampak ji je veliko pomagal. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti, vedno pa je imela veselje tudi za druge umetnostne panoge.

V Anglijo jo je potegnila ljubezen, ki ji je tudi dala iznajdljivost, da je tam lahko ustvarjala

Potem jo je ljubezen zanesla v Veliko Britanijo, kjer se je poročila z Veseljkom Simonovićem in končala še Višjo šolo za umetno obrt. Veliko je oblikovala keramiko. Posodo gleda kritično; sprašuje se, ali je vredna toliko, kot misli. V Anglijo je prišla z osnovnošolsko angleščino, tako da na pisanje poezije na začetku ni mislila, pri oblikovanju keramike pa ni važno, kako dobro človek obvlada angleščino. »Ko sem šla prodajat svoje posode in jih razstavila, je bilo prvo vprašanje: Od kod so te posode? Še vedno sem jaz sama, čeprav sem delala šolo v tujini.«

V Angliji kot besedna ustvarjalka zaradi jezika dolgo ni mogla delati, čeprav je sodelovala z avtorji, ki so organizirali pesniško olimpijado. Prav pred kratkim pa je bila njena pesem objavljena v Guardianu, ob njej pa tudi esej o pesmi – taka je pač navada v tem časopisu. Povedala je, da so bili nekoč, pred leti so bili pesniški dogodki dobro obiskani, dvorane polne, proti koncu njenega bivanja v Angliji pa je bil obisk slabši, ker poezija ni bila več pomembna niti s stališča medijev niti ministrstva. Literarni večeri so se preselili v knjižnice za manjše število udeležencev, ker ni bilo več pesniških zvezd. Tudi pri drugih umetnostnih panogah ni bolje. Zvezd preprosto ni bilo več, le zvezde pa privlačijo.

Po moževi smrti je prišla nazaj v Slovenijo, ker je hotela tolažbo doma, v svojem jeziku. Povedala je, da je srečala veliko izseljencev, ki so v tujini v težkih trenutkih hrepeneli po tolažbi v maternem jeziku.

Ifigenija Zagoričnik Simonović je po vrnitvi domov pretipkavala pesmi, ki jih je Vitomil Zupan pisal v zaporu

Ko se je vrnila, je padla v delo za Vitomila Zupana. Ves čas ji je sedelo na duši, da mu je nekaj dolžna. Že preden je odšla v Anglijo, ji je predlagal, da bi pretipkavala njegove pesmi, ki jih je pisal v zaporu – pisal je, da je preživel. Pretipkala je šestdeset tisoč verzov. Ker se ni mogla dogovoriti z nobeno založbo, da bi izdali vse, je v samozaložbi izdala sedem debelih knjig, v katerih je približno dva tisoč pesmi, odličnih sonetov z rimami: Pesmi iz zapora in Pesmi s »prostosti«. Napisala je njegovo biografijo in skupaj s sodelavci zbrala gradivo o njem in leta 2014 je v zbirki Album izšla monografija z naslovom Vitomil Zupan: važno je priti na grič. Ko je bilo še to narejeno, je začutila, da je naredila zanj vse, kar je bila dolžna narediti. Seveda je prebrala tudi nekaj njegovih pesmi.

Ifigenija Zagoričnik Simonović ustvarja v zanosu, vsaka njena pesem ima navdih v resnični zgodbi iz življenja

Ustvarja lahko v zanosu, vendar ideja oz. zgodba ne vztraja vedno v njej, velikokrat kmalu premine. Pri poeziji ne pozna načina, da bi se sama ocenila. Javno prebere pesem, in če zavibrira posebna tišina, ve, da pesem stoji.

»Velikokrat ne začutim sama sebe. Če lahko pesem napišem, priznam, da sem živa, in vem, da je to dar.«

Obujala je spomine na srečanja z besednimi ustvarjalci z drugih delov sveta, zlasti sta ji ostala v spominu japonski literat, znan po boju proti atomski bombi, in južnokorejski, za katerega niti ne ve, ali je še živ ali ne, saj je kot pisatelj oporečnik, dotaknil se je je pa s pripovedjo o tem, kaj se je dogajalo v zaporu. Nastala je pretresljiv pesem Težke strastne veke. Ob tem je povedala, da ima vsaka njena pesem navdih v resnični zgodbi, in napovedala še pesem, ki jo je začutila potem, ko ji je moški, ki je nekoč sedel ob njej v dvorani, povedal, da njegova žena umira …

3 KOMENTARJI

  1. Sem proti obveznemu vojaškemu roku. Sam sem svojo takratno domovino SFR Jugoslavijo najbolj zasovražil prav med služenjem vojaškega roka. Nasprotno pa sem se med medkulturno menjavo, letom šolanja v Združenih državah, najbolj zaljubil v Štajersko, Podkozarje, celo Jugoslavijo in Evropo.

    Podobno menim, da je gospe Ifigenija Zagoričnik Simonović prav tujina dala veliko širine. In odločno vplivala na njen uspeh. In ljubezen do domovine. Tako da me ne preseneča, da sama ne poudarja širine ampak pomen svojih korenin, h katerim se je vrnila.

    • Obstaja ugovor vesti služenju vojaškega roka v vojski oz. z orožjem. Torej ne gre za prisilo. Služenje v vojski je lahko pomemben korak v vzgoji mladeniča v redoljubnega discipliniranega moškega, odgovornega za sebe in za skupnost, od družine do države. Kraljeve družine od nekdaj in ne slučajno pošiljajo svoje sinove v najboljše vojaške šole. Tam, kjer sinovi rastejo na kmetijah ob vsakodnevnem skupnem delu, morda ni potrebno. Tam kjer so mulci cele noči na računalnikih in v nočnih klubih ob razni omami in potem prespijo pol dneva, je služenje vojske eno zadnjih upanj, da bo nekoč kaj dobrega iz takega človeka.

    • Sicer ni jasno, zakaj si temo vojske nacel. Ce je asociacija na Vitomila Zupana, on ni bil v normalni vojski. Normalna vojska ne pusti, da je nekdo samovoljno likvidator, ustrahovalec in da vsakovrstno, tudi seksualno izrablja zenske.

Comments are closed.