Ideološki »holokavst« in sprava

3

rovteV svetu se spominjajo 70. obletnice konca 2. svetovne vojne

70. obletnica konca 2. svetovne vojne buri duhove in odpira najrazličnejša vprašanja, pa ne le pri nas, ampak tudi v tujini. Nekateri so ji namenili neverjetno veliko pozornosti in pompa, še zlasti Moskovčani, ki so s Putinom na čelu pripravili veličastno vojaško parado, v kateri so sodelovali številni ruski in tuji vojaki, stotine bojnih letal, tankov in vojni veterani, okičeni z vsemi svojimi priznanji kot kakšna božična drevesca. Slovesnost pa je potekala tudi v znamenju ukrajinske krize, ki je v zadnjih mesecih močno poslabšala odnose med Rusijo in nekaterimi zahodnimi državami, zato se ameriški, pa tudi večina evropskih predsednikov praznovanja v Rusiji ni udeležila, ali pa je bila prisotna zgolj na nekaterih slovesnostih povezanih z njim. Ukrajinski predsednik Porošenko, ki se praznovanja prav tako ni udeležil, pa je ob tej priložnosti izjavil: »Ukrajino podpira ves svet. Eden od znakov te podpore je obsežen mednarodni bojkot današnje parade ob »dnevu zmage« na Rdečem trgu v Moskvi.« Tako ukrajinska oblast kot tudi voditelji nekaterih drugih držav v najrazkošnejši ruski paradi vidijo predvsem razkazovanje mišic in prikrite imperialistične grožnje, s katerimi se v zadnjih mesecih neprestano srečujejo posamezne vzhodnoevropske države. Kot je videti, proslava v Moskvi deli nekdanje zaveznice iz zadnje svetovne vojne, namesto da bi jih združevala v spominu na skupno zmago. Navkljub množičnemu bojkotu pa se je veličastne proslave udeležilo kar nekaj tujih politikov, med drugim tudi predsednik Kitajske, Slovenijo pa je na evropskem vzhodu zastopal Karel Erjavec in celo predstavniki zveze NOB. V zadnji svetovni vojni je umrlo okoli 60 mio. ljudi, pri čemer je nekdanja Sovjetska zveza žrtvovala levji delež, to je 27 mio., zato so Rusi hvaležni vsakomur, ki se spominja njihove velikanske žrtve za zmago nad nacizmom in fašizmom. Ob tem pa vseeno ne gre pozabiti tudi pakta Ribbentrop-Molotov in nemško-sovjetske okupacije Poljske ob začetku 2. svetovne vojne.

70. obletnica konca vojne na Slovenskem

Spomin na 70. obletnico konca zadnje svetovne morije pri nas zaznamujejo mešani občutki. Po eni strani se spominjamo konca tuje okupacije in poskusa genocida nad slovenskim narodom, po drugi pa začetka obdobja še enega totalitarizma, ki je svoj prestol postavil na gorah trupel Barbarinega rova, Kočevskega Roga in drugih množičnih grobišč. Dejansko je bilo vse do slovenske osamosvojitve dovoljeno le praznovanje prvega dejstva, medtem ko je bilo žalovanje za brezpravno pobitimi sovražniki revolucije povsem nedopustno, celo nepredstavljivo, kar pa se je z začetkom 90-tih let zelo spremenilo in se odrazilo kot ognjeniški izbruh številnih razkritij grozodejstev, ki ne pojenja vse do današnjih dni. Tako so Nemci in drugi v svetovno vojno vpleteni narodi za nas postali manj pomembni, ker so se na prvem mestu znašli notranji nerazrešeni spori in vse do nedavnega prikrivani revolucionarni zločini. V slovenski situaciji lahko govorimo kar o dveh vojnah, ki sta potekali hkrati. Prva je imela globalni okvir, druga pa je bila bolj lokalnega, državljanskega značaja in bi jo lahko primerjali s tisto v Španiji konec 30. let. Tudi njun pomen je za Slovence različen. V prvi je šlo za zmago zavezniških sil nad nacizmom in fašizmom s tem pa tudi zmago nad silami, ki so želele uničiti mnogo narodov, med drugim slovenskega, čeprav so določene zavezniške sile obzorje vzhodnoevropskega novega jutra obarvale z rdečo zarjo in s tem naznanile novo neurje stalinistične ideologije iz Moskve. Navkljub vsemu je obletnico zmage zavezniških sil nad Hitlerjevo Nemčijo vredno počastiti, vendar pa grenak priokus na Slovenskem pušča tudi izid druge, to je naše državljanske vojne. Odpor proti zatiralcu ali okupatorju se zdi v samem bistvu naraven odziv tlačenega naroda, tudi slovenskega, težava pa nastane, ko se želi neka konkretna ideološka struja s pomočjo gverilskega gibanja povzpeti na oblast, kar se je pri nas na žalost tudi zgodilo. Komunisti so pod svojim okriljem združili vsa odporniška gibanja z namenom izvesti krvav politični preobrat in uničiti politično opcijo, ki je na Slovenskem vladala pred vojno. Če malce poznamo medvojno obdobje, lahko razumemo, da komunistična partija tedaj ni imela nobenih pravih možnosti, da bi zavladala, saj je bila potisnjena na sam družbeni rob. Kakšne pošastne frustracije so v njej vzbujali vsi tisti Evharistični kongresi in Kongresi Kristusa kralja, na katerih so se zbrale brezštevilne množice slovenskih in tujih vernikov! Prav zato ni tako težko razumeti strastnega revolucionarnega ognja, ki je zajel našo deželo prav v teh majskih dneh.

Revolucija na Logaškem

Nedavno smo se spominjali dogodkov v Logatcu, kjer se je izvršil pravi ideološki »holokavst« nad prebivalci Rovt. Tu so lokalni partizani za neko zloglasno gostilno (ki je ne bom imenoval) na najbolj primitiven srednjeveški način pokončali okoli petdeset ali šestdeset moških starih med 18 in 50 let. Metode naj bi vključevale lupljenje kože, rezanje genitalij in obešanje na živinske kavlje, kot da bi šlo za svinje in ne za ljudi, pošastne krike mučenih na »človeških kolinah« pa so rablji želeli preglasiti tako, da so pred tisto »oštarijo« organizirali veselico in igranje na harmoniko. Cinično, ne?! Za vozom, ki je odvažal trupla okrutno pomorjenih Rovtarjev se je vlekla krvava sled, lastnik gostilne pa naj bi čez čas zaradi očitkov vesti celo napravil samomor, in sicer tako, da se je z glavo zaletaval ob steno. Ker sem iz Logatca, sem se pogosto srečeval s pripovedmi te vrste in se spraševal, kaj je bil konkretni vzrok za takšno sovraštvo med lokalnim prebivalstvom. Je bil razlog domnevna kolaboracija z okupatorjem? Baje da Rovtarji pomorjeni v Logatcu sploh niso bili domobranci in ob koncu vojne niso pobegnili na Koroško. Nekoč sem slišal zanimivo razlago. Občina Logatec je neke vrste Slovenija v malem, vsaj z vidika ideoloških delitev. Tako njen severni del vključno z Rovtami velja za »Belo krajino«, kot jo nekateri malce šaljivo imenujejo, medtem ko bi naselja v njenem južnem delu lahko poimenovali »Rdeči revirji«. Logatec je ideološko mešan, saj v njem najdemo tako desničarje kot tudi levičarje. Prebivalci Rovt naj bi pred vojno veljali za bolj premožne kmete, ker so imeli sorazmerno veliko zemlje in jih zato rdeča ideologija ni pretirano zanimala, medtem ko so bila na primer logaška tla bolj plodna za širjenje komunističnih idej, predvsem zaradi prisotnosti revnejših bajtarjev. Razlogov za ideološke delitve na Logaškem je morda več, vendar pa se zdijo domnevne finančne razlike zanimive za pojasnitev razkola med prebivalci tega majhnega območja in posledično tudi tragedije, ki je iz tega izvirala. Težko si je predstavljati, kaj so čutile žene pomorjenih mož in osiroteli otroci, ko so izvedeli, da so njihovi možje in očetje izgubili življenje, poleg vsega na tako nizkotno okruten način. Revolucionarno divjanje v teh krajih pa je Rovte za mnogo let prikrajšalo tudi za rojstva in poroke, ker je izginil dobršen del moške populacije.

Je sprava mogoča?

Totalitarna hudodelstva, ki so se izvršila na Notranjskem in drugod po Sloveniji, verjetno nikdar ne bodo pozabljena. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali se Slovenci iz dogodkov, ki so se zgodili pri nas pred 70 leti lahko kaj naučimo, ali pa se bo čez čas potrdil rek, »da se zgodovina ponavlja«. Ali smo dovolj zreli za preseganje starih ideoloških delitev ali pa bomo še naprej ujeti v začarani krog sovraštva in razprtij? Redki še živeči predstavniki generacije, ki je preživela slovensko državljansko vojno in revolucijo, o grozodejstvih, ki so se zgodila v tistih časih, pogosto težko spregovorijo. Precej bolj zgovorni so običajno tisti malo mlajši, rojeni v petdesetih in šestdesetih letih, za katere so ideološko in politično obarvani pogovori pogosto na dnevnem redu. Predstavniki moje generacije, torej tisti rojeni v osemdesetih letih, se z ideološkimi problemi srečujejo že precej bolj poredko in prav lahko je pričakovati, da si bodo današnji petletniki v svojih zrelih letih čez dvajset ali trideset let razbijali glave s povsem drugačnimi težavami, verjetno bolj globalne narave, ali pa bodo ideologijo povsem nadomestile druge s slovensko situacijo povezane teme. Tedaj bodo tisti, ki so težke vojne čase preživeli že pomrli in bodo tudi zato povojni poboji in revolucija lahko doživeli svoj epilog.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Desnica je proti spravi
    Odmeven naslov in članek novinarja Andreja Trohe, Dnevnik 11. maja 2015, z zavajajočim sporočilom, ki narod še naprej razdvaja in žali mnoge Slovence.

    Tragično je za kulturo sobivanja različno mislečih v demokraciji, kako lahkotno mnogokrat mediji, ko obravnavajo veliki usodni nacionalni problem razdvojenosti in sprave, ne poznajo in ne razčlenjujejo, kar prezrejo novejše ugotovitve zgodovinarjev, tudi Inštituta za novejšo zgodovino.
    To so npr. ugotovitve prvega pravega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju, dostopne tudi na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939.

    Praviloma pa so medijsko zelo podprta enostranska mnenja ZBS, ki venomer razdvajajo državljane in žalijo tiste, ki smo, kot DEMOS ali »desnica«, glasovali tudi za demokracijo in zavrnili revolucijo! To je zelo nepoštena igra, ki državi
    škodi.

    Novinar se moti, ko piše tako, kot da sta samo Nova slovenska Zaveza in RKC slovenska »desnica, kar se tiče sprave.« To je daleč od resnice. Tudi vsa levica, ni kar ZBS, čeprav pogosto tako v javnosti izpade, čemur prispeva ravno nekritično prikazovanje medijev.

    Novinar v tem članku zelo enostransko in zelo izbrano citira in razčlenjuje samo izjave predsednika Nove zaveze, g. Petra Sušnika, a ne navede mesto kje so bile izrečene in seveda njihov širši kontekst. Ne problematizira pa nobene izjave ZBS, ki je tako vedno za spravo, seveda samo pod njihovo zastavo?!

    Če bi novinar prebral tudi članek, ki ga sicer DNEVNIK na svoji spletni strani priporoča, to je, Predsednik Borut Pahor spravljal partizane in domobrance v škofijskem zavodu, in bi še raziskal in analiziral ta dogodek, ki je bil na TV in je vsakomur dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 , in bi enakovredno obravnaval in analiziral vse izjave, to je tako predsednika Nove zaveze g. Petra Sušnika in tudi podpredsednika ZBS, g. Mitje Klavore, ne bi lahko napisal tako netočen in žaljiv naslov: »Desnica je proti spravi«.

    To je žaljivo za mnoge demokratične državljane, ki obžalujemo revolucijo med NOB in po vojni, vse do osamosvojitve Slovenije, saj smo na plebiscitu glasovali za demokratično samostojno Slovenijo!
    Žaljivo je tudi za predsednika države Boruta Pahorja, ki se trudi za spravo in je prvi predsednik, ki prizna revolucionarno nasilje med NOB in po vojni.

    G. Mitja Klavora prostodušno predsedniku in javnosti pove, da nikoli čutil in ne občuti, da smo Slovenci razdvojeni!? Kakšna je empatija, ki je glavni predpogoj za spravo?! On in ZBS niso tudi zaznali, da bila med NOB državljanska vojna.

    Prvi predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar pa je letos ponovil na TV, kar je že ob osamosvojitvi proglasil: »Državljanska vojna je končana!«

    G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze pa brez zadržkov, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bila borba proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in je povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.

    V državi, ki je demokratična je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!

Comments are closed.