Avtor: Borut Rončević. Vir: Siol. Visoko šolstvo je za nekatere predvsem področje ideološkega boja. Uboge mentalne sirote, ki tako degradirate to izjemno pomembno sfero.
Spletni mediji so zaradi ažurnosti izjemno ogledalo sodobne družbe. Zainteresiranemu bralcu omogočajo vpogled v družbeno dinamiko, v primeru Slovenije pa z le malo vztrajnosti tudi vpogled v interesno zakulisje in uredniško cenzuro, ki se udinja temu interesnemu zakulisju.
Zgovoren primer je javna razprava, ki je na pobudo opozicije na začetku tedna potekala v veliki dvorani državnega zbora. Tema je bil vroča: novela visokošolskega zakona. Ta skoraj vedno, kadar se pojavi na mizi, sproži kontroverze. Tako je bilo in tako bo očitno tudi v prihodnje.
Kakorkoli že, razprava je bila zanimiva in zelo razgibana. To se je dokaj ustrezno odražalo tudi v spletnih medijih, ki so sproti poročali iz dvorane. A tu še ni konec. Četudi sem vajen vsega hudega, moje presenečenje ob prebiranju člankov in novinarskih komentarjev naslednji dan ni bilo majhno. Potem ko je cenzura opravila svoje, se je zdelo, da so bili skorajda vsi proti noveli! Resnica, ki jo bo lahko potrdil magnetogram državnega zbora, pa je seveda popolnoma drugačna. Med visokošolskimi učitelji so bila mnenja popolnoma deljena. Eni za, drugi proti. Nekateri študentje, ki so se oglasili, so novelo pohvalili, drugi spet kritizirali. In kar je najbolj zanimivo, prav vsi predstavniki gospodarstva, torej tisti, ki z davki in vsakodnevnim bojem na trgu plačujejo visoko šolstvo ter zaposlujejo njegove diplomante, so podprli novelo zakona. Tako iz velikih podjetij z razvojnimi oddelki kot tudi iz vrst malih podjetnikov. O tem se ni poročalo …
No, poročalo se ni še o marsičem. Zakrilo se je najbolj teatralne izpade nasprotnikov novele. Slišali smo celo napoved boja na življenje in smrt. Pozor, na življenje in smrt! Zaradi novele visokošolskega zakona? Naj ponovim. Boj na življenje in smrt! Okej, saj visoko šolstvo je res pomembno, ampak to? Ali imajo vsi, ki se drznejo spregovoriti v javnem prostoru, zares stik z realnostjo in dobre namene?
Glave so vroče. Tako nevarno vroče, da zameglijo realnost. Po glavah se začnejo poditi fantazme. Še en primer. Prejšnji teden sem v kolumni pomladni strani podelil nasvet, naj se ne veseli težav levice, ampak dela na sebi in svoji infrastrukturi. Zapisal sem: “Slovenska pomlad je lahko močna le, če dela na sebi, če gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko infrastrukturo, če je vpeta v mednarodna omrežja.” Popolnoma jasno je, o čem sem pisal. O strankarski infrastrukturi! A glave so tako vroče, da imajo celo visoko izobraženi ljudje težave z razumevanjem preprostih besedil. Na Twitterju se je ob tem recimo vnela prava mini razprava. Dr. Barbara Rajgelj s FDV-ja je v mojem zapisu recimo uzrla dokaz, da “privatizacija šolstva služi sanjam desnice o lastni izobraževalni, kadrovski in komunikacijski infrastrukturi”. Njena sodelavka dr. Tanja Kamin, tudi s FDV-ja, je temu pritegnila, češ, zdaj tega nit ne nameravajo več skrivati. Njuna sodelavka dr. Andreja Vezovnik, prav tako s FDV-ja, je malce pozneje ob razmisleku, ali gre morebiti le za moj lapsus, kar pogumno pribila: “Če je to lapsus, je potem model še bolj ‘glup’, kot izgleda … Saj baje je res. Tako vsaj pravijo njegovi profesorji.”
Ne, ni bil lapsus, samo moje pisanje ste razumeli napačno. Predvsem pa na način, ki razkrije vaše lastno pojmovanje, ideološko instrumentalizacijo in globoko nespoštovanje sfere, ki vam daje kruh.
Mama Manka bi nemara dejala: “Fej, sram vas bodi!”
Vir: Siol
