Ideologije vsakdanjega življenja

1
284
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Izredno zanimivo je v bližnjih ali podobnih krajih opazovati razlike in podobnosti v malih stvareh, takšnih, ki na videz pomenijo zelo malo ali pa so tako vsakdanje, da jih niti ne opazimo, vendar v veliki meri krojijo mesto in (samo) zavest občanov, ki v njem živijo.

Spomnim se pripovedovanja prijatelja, ki je pred nekim rojstnim dnevom šel v največjo knjigarno v Novi Gorici, da bi za darilo kupil dobro, kvalitetno knjigo – kiča in spominkov imamo tako ali tako že vsi preveč. Poiskal je oddelek za humanistiko in nekoliko zgroženo ugotovil, da je oddelek le polica s približno šestimi knjigami. Knjigarna je bila namreč skoraj povsem zasedena z otroškimi knjigami, kuharicami, knjigami za samopomoč in novodobno spiritualnostjo, če si pa v tej navlaki hotel dobiti karkoli vsaj približno inteligentnega, si mogoče izbrskal kakšno knjižico z izbranimi izjavami modrih ljudi o denarju ali uspehu. Na vprašanje, zakaj imajo tako slabo izbiro humanistične (ali katerekoli druge kvalitetne) literature pa je prodajalka odgovorila, da “tega itak nihče ne bi kupil”. Seveda, v Novi Gorici in njeni okolici stanuje približno trideset tisoč neizobraženih ignorantov, ki ne znajo drugega kot sanjati, kako bodo čim hitreje, v samo 15 korakih postali uspešni menedžerji. Kar je seveda noro, predvsem če vzamemo v zakup dejstvo, da le kakšen kilometer stran, v tisti Gorici, ki leži na zahodni strani meje, obstaja nebroj knjigarn z izredno kvalitetnim izborom knjig, kjer lahko dobimo praktično vse in še več, kar bi nas utegnilo zanimati. Gorica je po svojih knjigarnah znana po Italiji daleč onkraj meja svoje občine.

Mesti pa imata tudi mnogo samoniklih podobnosti. Ena izmed teh je gotovo pregovorna skreganost, predvsem med predstavniki istih scen in branž; ali pa izreden vpliv, ki ga ima lokalna politika na vsakodnevno življenje prebivalcev. Ti dve kvazidejstvi bi celo lahko izpeljali iz nekih družbenih in geografskih danosti, češ majhni mesti, neprehodni, saj stojita ob meji, mesti, ki sta občutili vojno med prebivalci, državno propagando, pa še kaj bi lahko povlekli iz rokava. Gorici pa si delita še nekaj, kar nima zares nikakršnega empiričnega ali sociološkega upravičenja. To je neka izjava, ki se tako redno ponavlja, da je dobila status fakta: “V Gorici se nič ne dogaja”.

Problem te izjave ni zgolj v tem, da ni resnična, temveč je predvsem izrazito škodljiva. Mnogi tisti, ki obiskujemo dogodke, in tisti, ki dogodke tudi organiziramo, vemo, da je dogodkov čisto dovolj, vendar obiskovalcev ni. Še več, ravno pomanjkanje obiskovalcev je največkrat krivo, da ni več dogodkov. Seveda ne trdim, da mora vsakdo, ne glede na svoje preference, obiskati vsak dogodek zgolj zato, ker obstaja. Vendar preference v takšnem malem mestu ne morejo biti Rolling Stonesi, ki bi vsak vikend igrali na Travniku ali Bevkovem trgu – po možnosti zastonj.

Naj bo jasno, ko govorim o pomanjkanju obiskovalcev, ne mislim zgolj na tiste puste ljudi, ki ne poznajo niti ulic svojega mesta, kaj šele njegove zgodovine, in ki bi verjetno enako živeli tudi, če bi jih usoda položila v zibko kakšnega drugega mesta, pa naj bo to Halle ali New York. Takim je izjava, da se “v Gorici nič ne dogaja” zgolj prigoden izgovor. Ne, tu mislim predvsem na tiste ljudi, ki na takšen ali drugačen način v svojem življenju kažejo znake, da jih kaj zanima in da bi želeli čemu prisostvovati. Nedvomno je dober primer pisateljica Maja Novak, ki v svoji kolumni v Mladini ne izgublja priložnosti, da (Novo) Goričane označuje kot neuke in mesto kot “kvaziurbano puščavo” na kulturnem področju. In vendar, če se najprej dotaknemo slednjega, lahko zatrdim, da gospe nisem še srečal na nobenem goriškem dogodku, kaj šele, da bi ga – sposobna kot je – mogoče celo organizirala. Glede tega, da so Novogoričani neuki, pa lahko odgovorimo le s slovenskim rekom: povej mi s kom se družiš in povem ti, kdo si.
Naj bo jasno tudi, da izjava “nič se ne dogaja” ni omejena le na obe Gorici. To je postala tako rekoč uradna ideologija večine krajev in mest po Sloveniji in ne dvomim, da se s slovensko nacionalno mejo ne konča.

Eno izmed mest, od katerega prebivalcev sem največkrat slišal to izjavo, je gotovo Ajdovščina. Ajdovščina ima vse in dosti več, kar lahko ima mesto s slabimi sedmimi tisočimi prebivalci. Ima prikupno staro jedro, ki se meša z modernimi in postmodernimi stavbami, ima neverjetne lokacije, ki bi se jih dalo izkoristiti za mnoge kulturne in izobraževalne programe, stoji sredi prelepe Vipavske doline, v vinorodnem okolišu, ima zelo solidno knjižnico in seveda kulturni center, Hišo mladih, s pestrim, zanimivim in kvalitetnim programom. In lahko bi imela še več, če bi njeni prebivalci znali ceniti in izkoristiti njen potencial. In vendar, pa naj se tisti dan dogaja karkoli, bo pravi Ajdovec moral zatrditi, da se “v Ajdovščini itak nič ne dogaja”. In posledice so občutne. Oni dan, bil je četrtek in nekoliko je pihalo, sem večer preživel v tem mestecu. Poleg mene in nekaj slučajnežev je bilo mesto popolnoma izpraznjeno, puščobno, skorajda strašljivo. Večina je verjetno čemela doma in ponavljala frazo: “Itak se v Ajdovščini nič ne dogaja”.

Maloprej sem napisal, da je ta izjava ideološka. In tega nisem mislil metaforično. Ideologija je namreč tista generalna ugotovitev – tista “vednost” – skozi katero razumemo vse pojavnosti našega okolja, a nas zaradi svoje enostavnosti in enostranskosti od tega okolja tudi odtujuje. Tako gospa iz knjigarne, ki meni, da so ljudje na Goriškem nepismeni, kot tudi vsi ti ljudje, ki sprejmejo kot dejstvo to, da se v njihovih krajih nič ne dogaja, so “ideološko zaslepljeni”, kar jim onemogoča, da se zavedajo, da ne obstaja neki faktičen pogled na lastno stvarnost, temveč da jo gradijo ravno s svojim odnosom do prostora. Tako kot izjava “vsi politiki so skorumpirani” v končni fazi ravno legitimira skorumpirane politike in izjava “vsak kapitalist je izkoriščevalec” ustvarja klimo, kjer sta cinizem in barbarizem zaželjena in čaščena človeška atributa. Na isti način izjavi o ignorantskih prebivalcih in domnevnem manjku dogajanja imata posledice na vsakdanje življenje nekega prostora, ne le v tem, da onemogočata vzpostavitev jasnih kategorij dobrega in slabega, kvalitetnega in pogrošnega, temveč da onesposabljata prebivalce pred zaznavanjem problemov in izzivov svojega mesta in konec koncev svoje lastne odgovornosti pri ustvarjanju skupnega prostora.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

1 komentar

  1. Aktualni prispevek avtorja!

    Pred dnevi smo slišali po medijih, da smo v Sloveniji pri vrhu držav, kjer se vrednote najhitreje razkrajajo.

    Povsem logično, ker se ne spodbuja vrednotno razmišljanje in vrednotna drža pri odločitvah.

    Mediji,oblast in izobraževalni sistem ter družine imajo pri tem glavno vlogo.

    Kritično poglejmo koliko prispevajo s svojim ravnanjem in odločitvam k rasti vrednot v slovenski skupnosti!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite