Ideologija upora

14
220

V dneh, ko se večina Evrope spominja in praznuje zmago nad nacifašizmom, smo v Sloveniji imeli državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju.

V svojem nastopu je predsednik Republike govoril o tem, da je potreben prelom z “zablodami tranzicije”, z “nebrzdano grabežljivostjo in tajkunstvom”, da moramo “odločno odpravljati korupcijo”, in o moralnem in duhovnem močvirju. Manj jasno je bilo, kaj natančno misli s “tranzicijsko navlako”. Prehod iz enostrankarskega sistema v demokracijo, iz socialističnega v tržno gospodarstvo je naplavil, navlekel marsikaj; odvisno od perspektive.

Še miti o NOB

Zgled za ta prelom s tranzicijo naj bi sodobna Slovenija dobila v NOB, ki da je bil “prelom s preteklostjo”, s tisto zgodovino, v kateri da je bil slovenski človek vseskozi majhen, nepomemben, njegova usoda pa v rokah drugih. Takšna interpretacija zgodovine je precej emocionalna in ni najbolj “zgodovinska”, če že zaradi drugega ne, ker se je pač široka zavest o pripadnosti slovenstvu na naših tleh (kakor seveda tudi pri mnogih drugih evropskih narodih) razvila razmeroma pozno, nekje v drugi polovici 19. stoletja, zato prej tudi ni bilo kake posebne priložnosti in tudi ne potrebe za zgodovinski nastop Slovencev.

Toda kakorkoli že, zagotovo je potrebno pritegniti predsedniku Republike, da je bil upor proti okupatorju (ne nujno identičen s t.i. NOB) pogumno, častno, hvale in spomina vredno dejanje; tu desnica dela napako, ker tega ne pove dovolj jasno in dovolj pogosto. Bolj problematično je, da je predsednik Republike temu uporu oz. natančneje NOB pripisal kvalitete, ki ta boj spet mitizirajo. Ta boj naj bi namreč “uveljavil pomembne vrednote – samozavest, hrabrost, tovarištvo, svobodoljubje in privrženost kulturnemu izročilu”, kakor da te vrednote ne bi na Slovenskem obstajale vendarle tudi že prej, vsaj denimo z generalom Maistrom, škofom Slomškom, Prešernom, Cankarjem, Krekom itd. ali tudi Trubarjem, ki mu prav tako manipulativno pripisujejo kakovosti “upora”.

Zelo daleč tudi ne privede predsednikova ugotovitev, da je z NOB nastala na “ozemlju Slovenije obsežna državna struktura z lastnim denarnim sistemom, z mrežo skritih bolnišnic in šol, delavnic in tiskarn.” Te strukture so med vojno gotovo naredile tudi mnogo dobrega, a so bile prvenstveno namenjene ideološkemu boju; da je temu tako potrjuje nazadnje tudi dejstvo, da je po vojni od te slovenske avtonomnosti ostal le del, začenši z ukinitvijo slovenske vojske. Tudi predsednikove besede o uporu proti okupatorju kažejo, da potrebujemo resnično neobremenjeno zgodovinsko analizo partizanskega boja na Slovenskem.

Strinjati se je mogoče s predsednikom, da je povojna Jugoslavija “v pomembnem delu dvajsetega stoletja slovenskemu narodu omogočala preživetje in razvoj” (to je potrebno priznati tudi predvojni Jugoslaviji), vendar ob tem ni mogoče ne omeniti in ne obsoditi povojnih pobojev in povojnega grobega kršenja človekovih pravic. Niso bila namreč šele osemdeseta leta tista, ko so se “ustvaril[e] nevarne razmere, ki so ogrožale varnost, človekove pravice, svobodo in razvojne možnosti Slovenije; najbolj grobo so bile kršene namreč v prvih letih po vojni.

Predsednikov nejasni prelom

Predsednik ni bil jasen, kako naj bi prelomili s tranzicijo. Pretirana – kdorkoli se je z njo že okoristil – je trditev, da mnogi “primeri koruptivne prakse in izigravanja prava in pravosodja imajo svoje poreklo prav v nekdanji skrivni trgovini in v vojnem dobičkarstvu”. Trgovina z orožjem je verjetno imela oz. ima določene posledice za naše odnose s Hrvaško in BiH, ima pa razmeroma malo ali skoraj nič povezave s primeri divje privatizacije, s političnimi krediti financiranimi managerskimi odkupi, namernim potapljanjem podjetij itd. Predsednik meni, da je za prelom z vsemi temi negativnimi pojavi potrebna “privrženost temeljnim vrednotam”, vendar jih dokaj megleno opiše kot vrednote NOB-ja: “pogum, zaupanje vase in predvsem odgovornost za skupno dobro vseh nas”. Nobene kritične besede ne nameni slabo delujočemu pravnemu sistemu, nasprotno, čuti potrebo (morda stanovsko), da ta sistem do določene mere celo brani, ko pravi, da je potrebno prelomiti s “prakso ciničnega omalovaževanja pravosodja”. Morda nekaj takšnega omalovaževanja tudi je, toda ali niso enako cinična nekatera zadnja poimenovanja v pravosodju, ali ni cinično to, da kljub izigravanju pravne države pravosodje ne kaže nobene vznemirjenosti, nobene potrebe, da se z vsemi silami postavi po robu gospodarskemu kriminalu?

Predsednik po eni strani govori o nujnosti preloma, po drugi strani pa razen sklicevanja na vrednote v njegovem nastopu ni čutiti nobenega krika po nujnosti, radikalnosti in takojšnjosti sprememb, še več, predsedniku se zazdi potrebno povedati, da “grabežljivost in korupcija sta današnje zlo vseh tranzicijskih držav – od Baltika od Jadrana”, kakor da bi hotel parafrazirati znano Churchillovo misel o železni zavesi. Ali nismo vedno trdili, da Slovenija (Jugoslavija) ni bila klasični del te zavese? Ali nismo vedno trdili, da smo drugačni od Vzhoda?

Kombinatke prepevajo levici

Poglavje zase pa je predstavljal kulturni del proslave. Nismo slišali veliko domoljubnih ali partizanskih pesmi (kar bi človek pričakoval na proslavi upora proti okupatorju), pač pa veliko revolucionarnih, kakor da bi šlo za proslavo 1. maja v starih časih, za proslavo upora proti grabežljivim kapitalistom. Zdelo se je, kakor da so režiserji proslave potrjevali, da je bila NOB (predvsem) socialna revolucija; proslava je NOB spet povezala z revolucijo.

Ženski zbor “Kombinatke”, ki si je na svojo spletno stran zapisal, da je zanje “upor intima duše”, na majice pa natiskal simbola srpa in kladiva je prepeval pesmi revolucionarnega upora politični levici. Justina, Maksimiljana in Nataša so svoje žalostne življenjske zgodbe o težkem boju za vsakdanji kruh pripovedovale pred levo politično elito, tisto politično opcijo, ki se sama deklarira kot socialno najbolj čuteča in tisto opcijo, ki je več kot dve tretjini dvajsetletne zgodovine neodvisne Slovenije imela v rokah vladne vajeti. Dekleta in žene iz “Kombinata” so pele pred lepim številom direktorjev – v veliki večini leve provenience – ki jih krivijo za svoje žalostne zgodbe. Zasmilile so se mi v svoji preprostosti, v kateri se zadovoljijo z nejasno opredelitvijo za upor, hkrati pa se oborožijo s simboliko tiste politične opcije, ki ji pripada velika večina lastnikov in upravljalcev premoženja v tej državi. Ideologija upora, brez prakse zmage. Nemočna srp in kladivo, ki ne bosta spodrezala moči tajkunov in potolkla gospodarskega kriminala, kvečjemu le sprovocirala desnico. Jih je dvorana zato nagradila s tako gromkim aplavzom?

Foto: Urad predsednika republike (STA, Nebojša Tejič)

14 KOMENTARJI

  1. Če se 27. april imenuje Praznik upora proti okupatorju, jaz tega ne razumem kot samo upora proti Italijanom in Nemcem. Okupatorjev in agresorjev smo v stoletjih spoznali kar nekaj. Denimo v Novem mestu s(m)o se uprli Napoleonovim vojakom, pa bi nam skoraj podrli mesto. Pred petsto in več leti smo premagali (ne sami) Turke pri Sisku. Zelo pomembna zmaga, o kateri prejšnjo sredo ni govoril nihče, da o raznih freikropsih in podobnih niti ne govorim. Zato bi bilo mogoče bolje, če bi ta praznik spet poimenovali po originalnem imenu, namreč “Dan OF”, oplemenitili pa bi ga še z “revolucije in večnega Tovariša Tita”. Bi vsaj vedeli, za kaj gre.

  2. Če praznujemo Dan upora je pravzaprav popolnoma vseeno, kakšno vsebino mu damo (upor proti Turkom, nemškemu okupatorju ali pa nemara jugoslovanski armadi leta 1991. Ne vem zakaj bi desnico provocirala vsebina upora delavstva proti kapitlističnemu izkoriščanju, saj menda se desnica ne zavzema proti pravicam delavcem (zanalašč banaliziram).Je pa dejstvo, da so določene politične sile v Sloveniji (oziroma tako delujejo in dajejo takšen vtis) ter delno tudi RKC nasledniki tistih, ki so z okupatorjem sodelovali in se mu ne upirali in jih danes vsebina tega praznika moti.

  3. RX, moti me vsebina, ki se je vseskozi poudarjala – to je pa OF in revolucija. Nikjer se ni poudarjalo ne Turkov, ne Francozov, pač pa OF, upor proti izkoriščevalskim kapitalistom (ki, mimogrede, niso okupatorji) in okupatorjeve služabnike, quislinge, izmečke, zverine in podobno. Dovolj ste izobraženi, da veste, kako in zakaj so nastale vaške straže. Zato lahko – vsaj kadar govorite z mano – opustite floskule. Nikoli ne bom rekel, da podpiram ustanovitev kolaboratorskih enot, niti ne morem biti ponosen na obnašanje meščanskih strank, ki je bilo predvsem preživetvene narave, še najbolj pa so seveda gnusni zločini, ki so jih zagrešili nad civilnim prebivalstvom in ujetniki. Vendar pa se ne pretvarjajva, da so šli v objem Nemcev in Italijanov zaradi fašističnih in protinarodnih nagnenj. Oba veva, kako je bilo v resnici.

  4. “Vendar pa se ne pretvarjajva, da so šli v objem Nemcev in Italijanov zaradi fašističnih in protinarodnih nagnenj. ”

    V bistvu je irelevantno, zakaj je nekdo šel v okupatorjev objem – dejstvo je da so pač šel. In ne samo to, politična podpora takratnih politikov temu, da se je z MVAC šlo v okupatorjev objem pa je bila kot tudi sam ugotavljaš visoka. In če bi tudi šlo v prvem planu zgolj za neko samoobrambno delovanje, pa ni nikakor mogoče opravičiti tega kar se je dogajalo kasneje.

  5. Vse, kar ste rekki, sem napisal tudi sam. Meščanske stranke so malo podpirale domobranske enote, malo so pa delale za Angleže. Malo dvojna igra. Kakorkoli sramotna je bila njihova kolaboracija (taktična, če hočete), pa niso bili uzurpatorji, komunisti pa so bili. NJihovo revolucijo plačujemo še danes, ker so leta 1945, poleg vsega drugega, prekinili nek naraven razvoj podjetništva, industrializma, meščanstva in kmetijstva pri nas, ki je se pred vojno razvijal in zorel. Zelo redkokdo omeni to plat naše revolucije, pa je zelo pomembna, sploh za današnji čas. Jasno, strah in groza, ki so jo delali med vojno in po njej, je bilo hujše, vendar bo za tisti del zdaj veliko ljudi (ne jaz) reklo, da samo preštevajo kosti. Ko pa govorimo o tajkunih, o nekonkurenčnosti, o popolni zmedi glede gospodarstva, ker sploh ne vemo, kaj bi pravzaprav radi – za to je v veliki meri kriva revolucija, ki smo jo zdaj drugačnemu imenu praznika navkljub praznovali.

  6. Janez, odlično napisano. Ne da se prenašat več tega podtikanja raznih rx-ovcev. Proslava je bila popolnoma neumestna. Upor kar proti vsem, tokrat z odra, ker so ratali kulturni v tem času in so odložili orožje… Čisti rdeči cinizem.

  7. “Ko pa govorimo o tajkunih, o nekonkurenčnosti, o popolni zmedi glede gospodarstva, ker sploh ne vemo, kaj bi pravzaprav radi – za to je v veliki meri kriva revolucija, ki smo jo zdaj drugačnemu imenu praznika navkljub praznovali.”

    I seveda, sledeč vaši logiki, pa lahko gremo še korak nazaj in tudi rečemo, da je obnašanje kolaborantov in takratnih meščanskih strank v veliki meri revolucijo sploh omogočilo, hkrati s tem pa je potrebno tudi priznati
    Vendar pa sam menim, da slab model privatizacije, ki je rezultiral v t.i. tajkunstvu in ki ga je v veliki meri začela postavljati samozvana demokratična demosova vlada nima kaj dosti z revolucijo (razen tega, da je zaradi nje sploh bil potreben; ravno tako pa je treba priznati, da so razmere za revolucijo bile očitno zelo zrele pa ne samo pri nas – ali mislite, da bi lahko Lenin spravil skupaj Rdečo armado,če ne bi ruski aristokrati živeli kot bubregi v loju, na drugi strani pa totalni reveži?

  8. “V bistvu je irelevantno, zakaj je nekdo šel v okupatorjev objem – dejstvo je da so pač šel.”

    Tovariš rx170, mislim, da niti ni tako irelevantno, čeprav nihče ne more zanikati dejstva, da je do kolaboracije prišlo. Po mojem skromnem prepričanju je naša dolžnost, da poskušamo tudi razumeti (ne nujno tudi odobravati), zakaj je v zgodovini do česa prišlo (tako kot vi poskušate razumeti in razložiti zakaj je sploh izbruhnila boljševiška revolucija v carski Rusiji).
    Kot je razvidno tudi iz vseh komentarjev, je vprašanje ZAKAJ še kako relevantno, bolj vprašljivi pa so seveda nekateri odgovori 🙂

  9. Ne, rx-u ni važno zakaj. Ni važno niti kaj se je zgodilo. Kajti če veleizdajalci sodijo kolaborantom, je res težko reči kaj se je sploh zgodilo, kaj šele zakaj.

    Po rx: če si lačen ubiješ gospodarja in se naješ iz njegovih kašč.

  10. “I seveda, sledeč vaši logiki, pa lahko gremo še korak nazaj in tudi rečemo, da je obnašanje kolaborantov in takratnih meščanskih strank v veliki meri revolucijo sploh omogočilo, hkrati s tem pa je potrebno tudi priznati”

    RX, menda niste tako naivni, da bi to res verjeli. Omenjate, da je bil model privatizacije slab. Res je, bil je zelo slab. Ampak a vidite, potreba po privatizaciji je nastala zato, ker so okoli 45 let pred tem izvedli nacionalizacijo in legalnim ter legitimnim lastnikom pokradli imovino in jo razdelili po svoje. kako da tega ne razumete? Mimogrede, vaše opletanje z ‘samozvano’ demosovo demokratično vlado je nesramno. Nič ni bila samozvano demokratična, BILA je demokratična, tako kot vse vlade za njo, nobena vlada pred njo pa res ni bila demokratična. Sicer pa, dragi RX, demokracija je točno takšna, kakršno si naredimo. Obstajajo tudi ljudske demokracije, vendarne vem, če si želite tam živeti.

    Razlogi za revolucijo bodo pa vedno obstajali, če jih boste iskali. Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če bi se kar naenkrat našla neka oblast, ki bi začela vsepovprek zapirati ljudi, ki kaj imajo – je vseeno, lahko Bavčarja, Šrota, Tuša, Boscarola, Akrapoviča… – jim jemati imovino in med ljudstvo deliti drobtinice. Kaj mislite, kje bi stala večina ljudi: v vrsti, kjer se delijo drobtinice, ali v gruči, ki bi tako početje obsojala? IN kaj mislite, koliko ljudi bi se javno hotelo vprašati, sploh potem, ko so dobili drobtinice, kaj se je zgodilo z bivšimi lastniki in zakaj jih ni nikjer na spregled?

  11. “Po rx: če si lačen ubiješ gospodarja in se naješ iz njegovih kašč.”

    “Razlogi za revolucijo bodo pa vedno obstajali, če jih boste iskali. ”

    Ne, po rx170 pri dobrem gospodarju ni veliko lačnih ljudi. Res, da je vedno mogoče najti razloge za revolucijo, pa vendar je agitcija za revolucijo lahko ponekod uspešnejša kot drugod.

    “Mimogrede, vaše opletanje z ‘samozvano’ demosovo demokratično vlado je nesramno. ”

    V knjigi Rosvite Pesek o osamosvojitvi je en navedek, ki žal pojasnjuje “demojkratičnost” demosovcev – meni je padel v oči zelo. Preberite knjigo, pa bo morda tudi vam.

  12. Rx, Peskove knjige nisem prebral, vendar sem prepričan, da bi lahko podobne opazke našli pri vseh vladah, karkoli že mislite. Obenem pa tudi veste, kaj mislim, ko rečem demokratična vlada. Demokratične in poštene volitve, tekmovanje več idej… Zato sem rekel, da je opazka nesramna. Da so ga pa srali, je pa jasno, ker ga vse vlade sem ter tja (ali ga pa sem ter tja ne), tako v parlamentarnih kot v ljudskih demokracijah.

    Glede na dobrega gospodarja – ravno v tem naj bi bil čar svobode, da je vsak človek sam svoj gospodar in da na državo prenese zelo majhen del svoje suverenosti. V prejšnjem režimu je bila država gospodar v večjem delu naših življenj, ta država pa je v malo manjšem. Govorim seveda o podjetništvu. Tako da ne, gospodarja ne potrebujemo za to, da nam bo hranil ljudi, kot si marsikdo napoačno predstavlja, pač pa zato, da si bo vsak lahko sam prideloval dovolj hrane zase. In če kdo misli, da je desetina premajhna ali prevelika, če misli, da to desetino troši za neumne stvari, so tu vedno volitve. Kajti kar se revolucij tiče, običajno velja pravilo – tisti, ki je revolucijo začel, je običajno ne konča; ter pazi, česa si želiš.

  13. Zelo lepa analiza.
    Žalostna resnica seveda je, da levica je v vseh letih, ko je bila na vladi, delala nemogoče življenjske pogoje in hkrati se propagirala kot alternativa tem pogojem, tj. kot alternativa sami sebi.
    Da imamo nemogoč kapitalizem, je bila kriva levica, ki je vedno smatrala kapitalizem kot surovo krajo in ga tako tudi tudi izpeljala. Seveda alternativa temu surovemu kapitalizmu pa je … sama levica.

  14. rx se je nekoč proglašal za liberalce, zdaj pa podpira komunistični boj proti “kapitalistom”.

    Hitro je pokazal svojo pravo barvo.

    Dejansko za revolucijo pred vojno ni bilo razloga – zato so rabili vojno, ker sicer ne bi prišli na oblast.

    Kar se tiče tajkunizacije, pa spet ne moremo obtoževati Demosa, saj je Demos predvideval privatizacijo, kot so jo izvedli v vzhodni Evropi, pod Drnovškom je Mencinger zagovarjal, da bi rdečim direktorjem kar podarili podjetja, na koncu smo dobili certifikate in “nacionalni interes”. Mencinger je spet prispeval svoje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite