Ideologija upora

V dneh, ko se večina Evrope spominja in praznuje zmago nad nacifašizmom, smo v Sloveniji imeli državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju.

V svojem nastopu je predsednik Republike govoril o tem, da je potreben prelom z “zablodami tranzicije”, z “nebrzdano grabežljivostjo in tajkunstvom”, da moramo “odločno odpravljati korupcijo”, in o moralnem in duhovnem močvirju. Manj jasno je bilo, kaj natančno misli s “tranzicijsko navlako”. Prehod iz enostrankarskega sistema v demokracijo, iz socialističnega v tržno gospodarstvo je naplavil, navlekel marsikaj; odvisno od perspektive.

Še miti o NOB

Zgled za ta prelom s tranzicijo naj bi sodobna Slovenija dobila v NOB, ki da je bil “prelom s preteklostjo”, s tisto zgodovino, v kateri da je bil slovenski človek vseskozi majhen, nepomemben, njegova usoda pa v rokah drugih. Takšna interpretacija zgodovine je precej emocionalna in ni najbolj “zgodovinska”, če že zaradi drugega ne, ker se je pač široka zavest o pripadnosti slovenstvu na naših tleh (kakor seveda tudi pri mnogih drugih evropskih narodih) razvila razmeroma pozno, nekje v drugi polovici 19. stoletja, zato prej tudi ni bilo kake posebne priložnosti in tudi ne potrebe za zgodovinski nastop Slovencev.

Toda kakorkoli že, zagotovo je potrebno pritegniti predsedniku Republike, da je bil upor proti okupatorju (ne nujno identičen s t.i. NOB) pogumno, častno, hvale in spomina vredno dejanje; tu desnica dela napako, ker tega ne pove dovolj jasno in dovolj pogosto. Bolj problematično je, da je predsednik Republike temu uporu oz. natančneje NOB pripisal kvalitete, ki ta boj spet mitizirajo. Ta boj naj bi namreč “uveljavil pomembne vrednote – samozavest, hrabrost, tovarištvo, svobodoljubje in privrženost kulturnemu izročilu”, kakor da te vrednote ne bi na Slovenskem obstajale vendarle tudi že prej, vsaj denimo z generalom Maistrom, škofom Slomškom, Prešernom, Cankarjem, Krekom itd. ali tudi Trubarjem, ki mu prav tako manipulativno pripisujejo kakovosti “upora”.

Zelo daleč tudi ne privede predsednikova ugotovitev, da je z NOB nastala na “ozemlju Slovenije obsežna državna struktura z lastnim denarnim sistemom, z mrežo skritih bolnišnic in šol, delavnic in tiskarn.” Te strukture so med vojno gotovo naredile tudi mnogo dobrega, a so bile prvenstveno namenjene ideološkemu boju; da je temu tako potrjuje nazadnje tudi dejstvo, da je po vojni od te slovenske avtonomnosti ostal le del, začenši z ukinitvijo slovenske vojske. Tudi predsednikove besede o uporu proti okupatorju kažejo, da potrebujemo resnično neobremenjeno zgodovinsko analizo partizanskega boja na Slovenskem.

Strinjati se je mogoče s predsednikom, da je povojna Jugoslavija “v pomembnem delu dvajsetega stoletja slovenskemu narodu omogočala preživetje in razvoj” (to je potrebno priznati tudi predvojni Jugoslaviji), vendar ob tem ni mogoče ne omeniti in ne obsoditi povojnih pobojev in povojnega grobega kršenja človekovih pravic. Niso bila namreč šele osemdeseta leta tista, ko so se “ustvaril[e] nevarne razmere, ki so ogrožale varnost, človekove pravice, svobodo in razvojne možnosti Slovenije; najbolj grobo so bile kršene namreč v prvih letih po vojni.

Predsednikov nejasni prelom

Predsednik ni bil jasen, kako naj bi prelomili s tranzicijo. Pretirana – kdorkoli se je z njo že okoristil – je trditev, da mnogi “primeri koruptivne prakse in izigravanja prava in pravosodja imajo svoje poreklo prav v nekdanji skrivni trgovini in v vojnem dobičkarstvu”. Trgovina z orožjem je verjetno imela oz. ima določene posledice za naše odnose s Hrvaško in BiH, ima pa razmeroma malo ali skoraj nič povezave s primeri divje privatizacije, s političnimi krediti financiranimi managerskimi odkupi, namernim potapljanjem podjetij itd. Predsednik meni, da je za prelom z vsemi temi negativnimi pojavi potrebna “privrženost temeljnim vrednotam”, vendar jih dokaj megleno opiše kot vrednote NOB-ja: “pogum, zaupanje vase in predvsem odgovornost za skupno dobro vseh nas”. Nobene kritične besede ne nameni slabo delujočemu pravnemu sistemu, nasprotno, čuti potrebo (morda stanovsko), da ta sistem do določene mere celo brani, ko pravi, da je potrebno prelomiti s “prakso ciničnega omalovaževanja pravosodja”. Morda nekaj takšnega omalovaževanja tudi je, toda ali niso enako cinična nekatera zadnja poimenovanja v pravosodju, ali ni cinično to, da kljub izigravanju pravne države pravosodje ne kaže nobene vznemirjenosti, nobene potrebe, da se z vsemi silami postavi po robu gospodarskemu kriminalu?

Predsednik po eni strani govori o nujnosti preloma, po drugi strani pa razen sklicevanja na vrednote v njegovem nastopu ni čutiti nobenega krika po nujnosti, radikalnosti in takojšnjosti sprememb, še več, predsedniku se zazdi potrebno povedati, da “grabežljivost in korupcija sta današnje zlo vseh tranzicijskih držav – od Baltika od Jadrana”, kakor da bi hotel parafrazirati znano Churchillovo misel o železni zavesi. Ali nismo vedno trdili, da Slovenija (Jugoslavija) ni bila klasični del te zavese? Ali nismo vedno trdili, da smo drugačni od Vzhoda?

Kombinatke prepevajo levici

Poglavje zase pa je predstavljal kulturni del proslave. Nismo slišali veliko domoljubnih ali partizanskih pesmi (kar bi človek pričakoval na proslavi upora proti okupatorju), pač pa veliko revolucionarnih, kakor da bi šlo za proslavo 1. maja v starih časih, za proslavo upora proti grabežljivim kapitalistom. Zdelo se je, kakor da so režiserji proslave potrjevali, da je bila NOB (predvsem) socialna revolucija; proslava je NOB spet povezala z revolucijo.

Ženski zbor “Kombinatke”, ki si je na svojo spletno stran zapisal, da je zanje “upor intima duše”, na majice pa natiskal simbola srpa in kladiva je prepeval pesmi revolucionarnega upora politični levici. Justina, Maksimiljana in Nataša so svoje žalostne življenjske zgodbe o težkem boju za vsakdanji kruh pripovedovale pred levo politično elito, tisto politično opcijo, ki se sama deklarira kot socialno najbolj čuteča in tisto opcijo, ki je več kot dve tretjini dvajsetletne zgodovine neodvisne Slovenije imela v rokah vladne vajeti. Dekleta in žene iz “Kombinata” so pele pred lepim številom direktorjev – v veliki večini leve provenience – ki jih krivijo za svoje žalostne zgodbe. Zasmilile so se mi v svoji preprostosti, v kateri se zadovoljijo z nejasno opredelitvijo za upor, hkrati pa se oborožijo s simboliko tiste politične opcije, ki ji pripada velika večina lastnikov in upravljalcev premoženja v tej državi. Ideologija upora, brez prakse zmage. Nemočna srp in kladivo, ki ne bosta spodrezala moči tajkunov in potolkla gospodarskega kriminala, kvečjemu le sprovocirala desnico. Jih je dvorana zato nagradila s tako gromkim aplavzom?

Foto: Urad predsednika republike (STA, Nebojša Tejič)