Kadar se človek vpraša: » Kdo sem?«, bodo vsi iskreni odgovori opisali njegovo identiteto. Če pa ima nekdo težave, da opredeli samega sebe, tedaj govorimo o krizi ali zmedi identitete. Podobno je, ko se vprašamo, kakšna je resničnost okrog nas, kakšni so ljudje, kakšen je svet? Vsi odgovori na to vprašanje izdelajo našo identiteto sveta, svetovni nazor in pogled na svet.
Eden od pomembnih načinov, da ljudje zadovoljujejo svoje potrebe po varnosti, je, da dobro poznajo in opredelijo “zunanje ozemlje”. Po njem se gibajo in v njem morajo razlikovati nevarne situacije od varnih. Če ima človek realističen pogled na svet, tedaj je njegov notranji zemljevid sveta, njegova navigacija v skladu z realnostjo, kar pomeni, da bo tak človek lažje hodil po svetu in skozi življenje.
Ljudje imamo različne svetovne nazore: za nekatere so drugi ljudje pretežno dobri, za druge so pretežno slabi; za nekatere je svet lep, za druge je svet hladen in umazan. Vsak sam oblikuje svoj pogled na svet v skladu s svojimi zgodnjimi izkustvi, predvsem v skladu s tem, kaj so mu o drugih ljudeh in o svetu govorili zanj pomembni ljudje, avtoritete, ki jim je zaupal.
Ko ljudje enkrat izoblikujemo svoj svetovni nazor, težimo k temu, da vzpostavljeno definicijo sveta tudi trajno vzdržujemo in negujemo. Razlog za to je v otroški potrebi, da je moja okolica stabilna, trajna in varna. Otroci ne želijo svet doživljati kot proces, ampak kot stabilno stanje.
Če so drugi ljudje na zemljevidu sveta nekega človeka opisani kot neiskreni in pokvarjeni, se bo ta človek obdajal v življenju s takimi ljudmi, da bodo dogodki potrjevali njegovo globoko prepričanje: ali bo imel okrog sebe v resnici dobre ljudi, ki jim bo stalno dokazoval njihovo pokvarjenost in na podlagi teh »dokazov« prekinjal odnose z njimi zaradi tega. Ali pa bo imel res okrog sebe same pokvarjene ljudi. Na koncu bo njegovo osebno življenjsko izkustvo samo potrdilo njegovo prvotno prepričanje.
V zadnje pol stoletja prihaja do vse večje hitrosti spreminjanja sveta, prvenstveno zahvaljujoč tehnološkemu napredku. Rezultat tega je, da v nekaterih pogledih svetovni nazori hitro »zastarajo«, kar povzroča konflikt med zastarelimi prepričanji, gotovostmi in spremenjeno stvarnostjo. Drug problem je, ker obstajajo spremembe, ki so zelo pomembne, ampak še niso »vpisane« v zemljevid (pogled na svet) večine ljudi.
Ko ljudje končno opazijo, da se je svet okrog njih začel spreminjati, tedaj začutijo nevarnost, nezaščitenost in anksioznost (tesnobnost). Največkrat so te spremembe sveta lahko hitre: lahko jih prinese vojna, državljanska vojna. Lahko pa potekajo nekaj let in to so običajno tehnološke revolucije.
Tedaj ima človek na voljo izbiro: ali sprejme spremembe in popravi svojo definicijo sveta ali zadrži svojo definicijo sveta in poišče tiste dele sveta, ki se še vedno vklapljajo v njegovo staro definicijo sveta.
V sodobni družbi imajo različne generacije ljudi različne poglede na svet, tako da na številnih področjih obstajajo konflikti generacijskih svetovnih nazorov.
Čeprav obstaja velika razlika med realnim svetom in predstavo o svetu, ljudje običajno ne delajo razlike med svetom in svojo predstavo o njem. V primeru, da je neskladje med njima preveliko, ima taka oseba zaradi te razlike velike probleme. Prvi korak te osebe mora biti, da najprej dojame, da so njene predstave o svetu različne od realnega sveta. Šele ko sprejme to stališče, bo lahko začela popravljati svoje predstave.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
