Tokrat je levica odkrila še eno nevarnost, t. i. identitarno gibanje oziroma lokalno različico – Generacijo identitete. Za nemoteno vladanje je potreben razredni sovražnik. Utečena praksa iz zlatih časov Titovine. “Na jedilniku” je menda spet neka “mutacija” nacionalsocializma, čeprav je slednji v bistvu zgolj različica socializma, torej levičarstva.
In kdo so Identitarci? To gibanje je vzniknilo v Franciji, na prelomu tisočletij, kot odgovor na izzive globalizacije, še zlasti nenadzorovane migracije, izgubljanje narodne, kulturne in verske identitete ter vsiljevanje liberalne perverzije.
Gre za upor proti t. i. Generaciji 68´ – utelešenju dekadence in rušilcu starega družbenega reda. Dogaja se revolt proti kulturnemu marksizmu, dušeči politični korektnosti in “serijski produkciji” občutkov krivde za belega evropskega človeka. Poteka punt proti avtoimunemu obolenju, proti samomorilnim nagnjenjem, ki razkrajajo Zahodno civilizacijo.
Identitarno gibanje se načrtno izogiba populizmu
Slovenski titofili v Pobudi “agnosticirajo” vir vsakršnega zla, ki ogroža obstoj njihovega “multikulti” in “mavričnega” raja na Zemlji. Prav zato Identitarci ostro zavračajo vsakršno “kolaboracijo” z družbeno oporečnimi posamezniki, ki že navzven dajejo vtis nevarnih, brutalnih in asocialnih.
Izogibajo se nacističnemu salutiranju, simpatije javnosti pa si pridobivajo tudi z ogibanjem črne in preferiranjem modre barve oblačil. Množične eksterminacije tujcev ne podpirajo, temveč zagovarjajo njihovo vračanje v dežele izvora. Govora je o reimigraciji. Vsaj na zunaj ne dajejo vtisa nevarnih, kar bi levici drastično olajšalo demoniziranje.
Res je, da so tuji oddelki identitarnega gibanja že izvedli nekaj akcij, s katerimi so prišli v navzkrižje s pravom, toda slovensko vejo resnici na ljubo ni moč povezati s kakršnimkoli kriminalom.
“Mein Kampf” je sprožil “vik in krik” v PEN klubu
Gre za skupino mladih zanesenjakov, domoljubov, ki z javnimi akcijami in preko spleta opozarjajo na nevarnosti, ki prežijo na tradicijo in narod. Največ prahu je dvignil t. i. Manifest za domovino, ki si je v “rdečih” krogih že prislužil žig Mein Kampfa Generacije identitete. Še pred svojim izzidom je sprožil preplah v Društvu slovenskih pisateljev.
Oprati si roke kot Pilat
Pravzaprav nič več kot to, čeprav je goreča želja mnogih, da bi varnostni organi člane Naveze zasačili med pretepanjem kakšnega “begunca” ali vsaj obsesivnim bruhanjem prostaškega besednjaka po družbenih omrežjih na račun priseljencev. Toda nič od tega. Iskrene sožalje levici.
So pa zato slovenski Identitarci opozorili na problem, ki bi bil lahko vir gonje proti njim: policiji so ponudili pomoč pri razkrinkanju nevladnih organizacij, ki prebežnikom pomagajo pri ilegalnem prehajanju državne meje.
Dejstvo je, da je trgovina z belim blagom dobičkonosen posel, ki bi ga bilo potrebno nemudoma izkoreniniti. Izvenparlamentarne družbe, ki pogosto delujejo kot samooklicani miličniki, pa s svojim ravnanjem tovrstno početje zgolj podpirajo, čeprav se zdi, da gre za človekoljubno dejavnost.
Takšno ravnanje srža migranstke patologije ne zdravi, saj ohranja simptomatiko in ne rešuje problemov na izvoru samem. Težave je potrebno urejati na “kraju zločina”, torej v domovinah prebežnikov. Naj nevladne organizacije svoj elan rajši preusmerijo k reševanju bistva problema, ne pa sodelujejo pri uvažanju težav drugam. Tu gre omeniti kriminal in terorizem.
Nevladne organizacije kot lovke hudodelskih združb
Istočasno se pojavlja vprašanje morebitne neposredne “kolaboracije” med kriminalnimi združbami, nevladnimi organizacijami ter delom politike, ki je tovrstnim migracijam odkrito, z vsem srcem naklonjen. Gre za finančne koristi?
Je humanitarnost zgolj pesek v oči javnosti, še zlasti tistih nekaj mlečnozobih aktivistov in “omladincev” nadparlamentarne in vsemogočne Levice ter histerično militantne Antife, ki fanatično verjamejo v dobronamernost svojih prizadevanj? Če stvar ponazorimo še malce drugače: ni kriv zgolj tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki drži vrečo. Če pride do delitve izplena še toliko bolj.
Resnica je boleča
Identitarno gibanje lahko razumemo kot zrcalo družbe. Ta s prstom kaže na brezbrižnost slovenskih in evropskih politikov do sodržavljanov, s tem ko jih prepuščajo varnostnim tveganjem ter zapostavljajo njihove zahteve. Kdo jih je izvolil? Migranti ali sodržavljani?
