Idejna podoba Zahoda in položaj krščanstva

86
471
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Evropska (v temelju krščanska) civilizacija se je znašla sredi napada iz dveh strani. Na eni strani je tu razkrajajoč napad na temeljne evropske vrednote iz strani t.i. »nove levice«, t.j. dobro organiziranega sklopa ideologij pozne modernitete, med katerimi izstopa v zadnjem času zlasti teorija spola. Iz druge strani pa je čutiti alarmanten pritisk muslimanskega sveta bodisi v smislu vedno večje demografske prisotnosti islamske populacije bodisi v smislu raznovrstnega nasilja, ki ga ta populacija izvaja na evropskih tleh. V tem prispevku bi rad prikazal notranjo logiko zagatnega položaja, v katerem smo se znašli, da bi na tej osnovi lažje prepoznali smer rešitve.

Antonio Gramsci in kulturna revolucija

O novi levici se zadnje čase v slovenskem katoliškem prostoru kar precej govori, kar je nedvomno povezano z razpravo okrog referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki smo ga slovenski volivci pred nekaj meseci uspešno zavrnili. V tem kontekstu velja omeniti tudi knjigo Nova levica in krščanstvo, ki jo je lani za založbo Družina prevedel Branko Cestnik in ki prinaša celovit pregled nad problematiko. Če naj na kratko povzamem v glavnem že znane podatke, gre pri novi levici za smer marksizma (v ZDA mu rečejo »cultural marxism«, »kulturni marksizem«), ki jo je med prvimi zasnoval italijanski marksist Antonio Gramsci (1891-1937) s svojo teorijo o »kulturni hegemoniji«.

Gramsci je namreč v svojih Zapiskih iz zapora, skušal pojasniti zakaj se komunistična revolucija ni razvila ravno tam, kjer jo je Marx napovedal, t.j. v razvitem zahodnem svetu, kjer je industrializacija porajala velike proletarske mase, pač pa le v agrarni Rusiji. Marksisti namreč niso uspeli na osnovi Marxovih teorij pojasniti zakaj se je zahodni proletariat v času 1. svetovne vojne čutil bolj povezanega s svojo nacionalno kulturo in zanjo umiral v jarkih, kot da bi se nemški, francoski in angleški proletarci povezali v internacionalo in se uprli kapitalistom. Gramsci je zaradi tega dopolnil Marxovo teorijo in poudaril, da je potrebno pred frontalno, oboroženo revolucijo izvesti postopno revolucijo na ravni kulture in civilne družbe, ki jo primerja s pozicijsko vojno v jarkih. Te v caristični Rusiji ni bilo treba izvojevati, ker se tam po Gramsciju civilna družba še ni razvila, saj je država izvajala vse njene funkcije.[1. Prim. Antonio Gramsci, Quaderni dal carcere, 7. zv, § 52; 8. zv., § 16; 13. zv., § 7. Gramscijeva dela so na spletu dostopna na http://www.nilalienum.com/Gramsci/0_Indexnew.html).]

Gramsci se je, skratka, zavedal, da zahodni proletariat ni izvedel komunistične revolucije zato, ker mu je kulturna podlaga narekovala večjo zvestobo lastni domovini, kot pa lastnemu razredu in komunistični ureditvi sveta. Iz tega je Gramsci ugotovil, da je temeljna ovira, ki jo je treba v kulturi odstraniti krščanski (zlasti katoliški) vrednostni sistem.[2. Prim. seznam raznih tovrstnih Gramscijevih navedkov na: http://www.scuolanticoli.com/pagegramsci.htm. Prim. tudi A. del Noce, Il marxismo di Gramsci e la religione, na: http://www.totustuustools.net/pvalori/delnoce_gramsci.htm]

Že pri Marxu namreč je bila vera dojeta kot »opij za ljudstvo«,[3. K. Marx, Prispevek h kritiki Heglove filozofije prava: Uvod, MEID I, str. 192.] ki usmerja ljudi v nadnaravo, t.j. proč od perečih tostranskih, zlasti ekonomskih problemov, vendar pri njem boj proti veri ni imel take središčne vloge kot pri Gramsciju, ker za Marxa je revolucija pomenila predvsem komunistični preobrat na ekonomski ravni, kateremu naj bi preobrat na ravni prepričanj (t.j. v »nadstavbi«) sledil sam od sebe. Gramsci kot vidimo (sledeč tudi idealističnim spodbudam tedanje italijanske filozofije, zlasti Corceja in Gentileja)[4. Prim. A. del Noce, n. d.] zaobrne Marxov razmislek in postavi revolucijo v nadstavbi (na ravni prepričanj) kot temeljni revolucionarni moment. Po Gramsciju torej zahodni proletariat ni prešel v revolucijo predvsem zato, ker je bil omamljen z »opijem za ljudstvo«, z religijo: zlasti s krščansko religijo, ki za razliko od bolj posvetne islamske in judovske religije goji izrazito nadnaravno usmerjenost; in zlasti s katoliško Cerkvijo, ki izpoveduje krščansko religijo v najbolj čisti in organizirani obliki.

Frankfurtska šola in seksualna revolucija

Neodvisno od Gramscijevega dela, je do podobnih uvidov prišel že leta 1919 madžarski marksist György Lukács, ki je v 20-ih letih ustanovil skupaj z drugimi marksisti v Frankfurtu Inštitut za družbene raziskave (Institut für Sozialforschung). Člani tega inštituta so kasneje postali znani kot predstavniki frankfurtske šole marksizma (Herbert Marcuse, Max Horkheimer, Therodor Adorno, Erich Fromm idr.), ki je zlasti s pomočjo uvidov Freudove psihoanalize razširila Gramscijev protikrščanski Kulturkampf, na področje boja zoper institucijo monogamne družine kot temeljne celice evropske družbe: kulturna revolucija se je tako preoblikovala v seksualno revolucijo, ki je napočila v 60-ih letih in traja vse do danes.

Med marksisti je namreč kmalu dozorelo spoznanje, da neposredno napadanje krščanske vere ne bo obrodilo želenih sadov in da je bolje, če se napad na evropsko kulturo, ki bo kasneje omogočil komunistično revolucijo, usmeri na bistveno bolj ranljivo področje seksualnosti, poroke in družinskega življenja, ki je pa tako rekoč neločljivo povezano s krščansko vero (nerazvezljivost monogamnega zakona je značilen evangeljski nauk) in ki tvori temeljno varovalko intimnosti zoper komunistično kolektivizacijo družbe.

Iz tega gibanja, ki je promoviralo vsakovrstno spolno razpuščenost, je v 60-ih letih nastala kontracepcijska »tabletka«, ki je razbrzdano spolno življenje mimo zakonske vezi tudi de facto omogočila širokim množicam. Iz te kontracepcijske miselnosti in prakse, ki ločuje spolnost od porajanja, je izšel sodobni homoseksualizem, v katerem ti dve funkciji sta že povsem nezdružljivi. Posledica široke uporabe kontracepcije in splava (kot nadomestka za »neuspešno« kontracepcijo) je strahotna demografska kriza, v kateri se nahaja na Zahodu zlasti evropska družba s povprečno stopnjo rodnosti 1,6 v letu 2015 (stopnja 2,1 omogoča obnavljanje družbe). Če to združimo s stopnjo rodnosti v muslimanskih državah (ki je 3,1), lahko razumemo dvoje:

1. da je treba vzrok zaskrbljujočih migracij islamske populacije na evropska tla iskati v demografski situaciji in da je ta situacija posledica novolevičarskega Kulturkampfa, ki se že dobro stoletje izvaja na tleh zahodne civilizacije;

2. da iztek tega Kulturkampfa (če ga ne bomo prej ustavili) ne bo komunistična revolucija in domnevna dokončna emancipacija evropskega človeka, kot so sanjali Gramsci in njegovi kolegi iz Frankfurta, pač pa preprosto izginotje evropske civilizacije v muslimanski.

Pri tem pa je treba imeti pred očmi še nekaj pomembnih zgodovinskih dejavnikov. Nova levica ne bi mogla uresničiti seksualne revolucije s tako težkimi demografskimi posledicami, če ne bi v zahodni družbi že bila močno prisotna ideja o ženski emancipaciji: mislim tu zlasti na promocijo ženskega zaposlovanja, ki so jo lansirali utopični socialisti kot Charles Fourier (1772-1837) že v začetku 19. stoletja.[5. Fourier je namreč ugotavljal v svoji, Théorie des quatre mouvements et des destinées générales, 2. Partie, (cap.:) Avilissement des femmes en la Civilisation, v: Oeuvres compléte de Charles Fourier, Paris 1841: »Il n’est aucune cause qui produise aussi rapidement le progrès ou le déclin social que le changement du sort des femmes« (str. 195-196); »En résumé, l’extension des priviléges des femmes est le principe général de tout progrès sociaux« (str. 196).] Islam namreč pozna kontracepcijo, a vidimo, da pri njem ne pride do takih demografskih učinkov kot pri nas, ker je pri njem promocija ženske zaposlenosti skorajda odsotna. Če žena ne hodi v službo, je namreč odstranjen eden izmed ključnih razlogov za uporabo kontracepcije, ki je v kompetitivnosti z moško populacijo na trgu dela. Vsaka nosečnost seveda ogroža to kompetitivnost.

Obenem pa je demografski odmev seksualne revolucije povezan še z enim dejavnikom, in sicer s promocijo ločitve, ki je na Zahodu na delu vse od Luthrove reformacije naprej. Ženska išče službo, ker ve, da živimo v pravnem okviru, kjer jo mož lahko zapusti in se torej na njegov dohodek ne more več zanesti.

Prav tako bi seksualna revolucija ne imela takšnih uničujočih posledic, če ne bi osrednja zahodna religiozna institucija – katoliška Cerkev – na nekaterih ravneh klonila pred pritiski nove levice. Težko je verjeti, da ni bila kriza, v katero je vstopila Cerkev takoj po II. vatikanskem koncilu, povzročena bolj ali manj neposredno od miselnosti, ki jo je širila gramscijanska nova levica. Glede tega imamo poročilo Belle Dodd (1904-1969), organizatorke ameriške Komunistične Partije, ki je javno izjavila v 50-ih letih, da je bila njena naloga v 30-ih letih inflitrirati v skladu s Stalinovimi navodili več kot 1000 članov ameriške KP v katoliška semenišča, da bi tam razkrajali vero v gramscijanski maniri. Pretresljivo je, da je tik pred koncilom napovedala, kako so prav v tistem času ljudje, ki jih je sama infiltrirala v hierarhijo Cerkve na vodilnih položajih in bodo začeli z odločnejšim delovanjem.[6. Prim. nedavni intervju z Alice von Hilderbrand (ženo znamenitega katoliškega filozofa Dietricha von Hilderbranda) na to temo: http://www.churchmilitant.com/video/episode/infiltration.] Težko je ne videti v rezultatih koncilskega vrenja (v padajočih številkah na vse ravneh: tako glede števila duhovnikov in redovnikov kot glede [vrednega] pristopa k zakramentom ali glede upoštevanja nauka Cerkve itd., o čemer bo še govora v nadaljevanju) roke nove levice na delu.

Islam in novoveškost

Vidimo torej, da nova levica s svojo seksualno revolucijo uresničuje to kar je Oswald Spengler prerokoval Evropi že v 20-ih letih: njen zaton, ki pa se bo, če ne bomo nič naredili, zgodil kot potonitev v nastajajočem islamskem svetovnem kalifatu (ali vsaj v Evrabiji, kot nekateri že imenujejo Evropo). Vprašanje, ki bi ga tu rad načel je, ali je ta nevarnost islamizacije nekako naključna, v smislu, da izvira preprosto iz dejstva, da se naključno nahajamo ob demografsko močnejši civilizaciji in nas bo pač ta preplavila kot so barbari preplavili razpadajoče rimsko cesarstvo, ali pa je ta nevarnost bistvenejša, sedanjemu stanju evropskega duha notranja in torej nekako pričakovana?

V glavnem neznano dejstvo je (povzel ga pa je papež Benedikt XVI. v znamenitem predavanju v Regensburgu leta 2006), da novoveška misel, katere skrajen, izčrpan domet predstavlja sodobna novolevičarska ideologija, ima svoje korenine daleč nazaj v srednjem veku in sicer prav v vplivu, ki ga je islamska filozofija imela tedaj na evropskih univerzah. Eden izmed osrednjih dogodkov v srednjeveški intelektualni zgodovini je namreč bil povratek Aristotelovih spisov v XIII. stoletju na Zahod, potem ko so se v času razpada zahodnega rimskega cesarstva za njimi v Evropi izgubile skorajda vse sledi. Aristotelovi spisi pa so se v tem dolgem, osem stoletij trajajočem obdobju hranili in preučevali le v muslimanskem svetu. Njihov vpliv je v veliki meri zaslužen za razmah islamske filozofije, ki je dosegla svoj vrhunec v spisih Avicene (Ibn Sina, 980-1037) in Averoesa (Ibn Rušd, 1126-1198). Ko so se Aristotelovi spisi torej vrnili na Zahod, so se vrnili skupaj z bogatimi komentariji in razlagami Avicene in zlasti Averoesa, ki je srednjeveškemu intelektualcu postal znan ravno kot Komentator z veliko začetnico. Srednjeveški filozofi so tako začeli spoznavati Aristotela v veliki meri skozi islamska filozofska očala: najpomembnejša med njimi sta bila sv. Tomaž Akvinski (1225-1274) in Janez Duns Skot (1266-1308).

V tem branju Aristotelovih besedil skozi muslimansko optiko, je dobila poseben, do tedaj nesluten pomen spoznavoslovna problematika, ki jo je načel Aristotel v III. knjigi njegovega dela De anima (O duši), v kateri je razpravljal o dejavnem in trpnem umu. Spomnimo, da je dejavni um (intellectus agens, νοῦς ποιητικός) najpomembnejši del našega uma, ki izvaja abstrakcijo splošnih pojmov iz posameznih čutnih danosti. V omenjenem delu namreč Aristotel trdi, da je dejavni um »ločljiv in samostojen, nespremenljiv, neutrpevajoč in nepomešan, kajti je po svojem bistvu v deju [τῇ οὐσίᾳ ὢν ἐνέργεια]« (De anima III 5, 430 a 17-22).

To, da je ta um po svojem bistvu v deju in da je nespremenljiv, pa so lastnosti, ki jih Aristotel v XII. knjigi Metafizike pripiše Bogu (1071 b 22). Avicena, ki je izhajal iz šiizma, je bral ta odlomek v skladu s šiitsko profetologijo, po kateri so edini merodajni razlagalci Korana (nekateri) Mohamedovi potomci, imenovani imami, ker je v njih, kot že v preroku Mohamedu, v polnosti na delu Božji ali vsaj angelski (dejavni) in ne le človeški (trpni) um.[7. Prim. H. Corbin, Zgodovina islamske filozofije, Celje 2001, str. 32 sl.] Da bi razumeli notranjo logiko tega stališča, moramo razumeti nekaj osnov islamske vere. Najprej je treba razumeti, da je v temelju muslimanskega verovanja trditev, da je bil Koran neposredno narekovan Mohamedu od Boga po posredovanju nadangela Gabriela. Človek (Mohamed) je bil torej popolnoma pasiven prejemnik razodetega sporočila in je odigral le instrumentalno vlogo zapisovalca, ki bi jo lahko v principu odigral tudi stroj. Ker je torej Koran v navedenem smislu neposredno Božja beseda, ga je treba dobsedeno in brezprizivno izvajati. Metaforična, alegorična in duhovna razlaga tu odpade.

Popolnoma drugačno je pojmovanje razodetja v krščanstvu, kjer evangeljski zapis je naknaden človeški zapis Božjega razodetja, ki se je zgodilo z učlovečenjem Boga v Jezusu Kristusu. Ker evangeljski (sicer navdihnjen) zapis ni neposredno Božji, je s krščanstvom neločljivo povezana potreba po njegovi ne le dobesedni kot v islamu, ampak tudi siceršnji razlagi, ki jo Kristus zaupa Cerkvi ravno kot instituciji razlage razodetja. Take institucije v islamu ni: povezovalni element te religije je le enotnost besedila v njegovem dobesednem pomenu.

Ker je torej v islamu človek/prerok popolnoma pasiven prejemnik razodetja, za razliko od krščanstva, kjer je aktivna vloga razumevanja in razlage bistvena, je razumljivo, da je bil aristotelski dejavni um v islamski filozofiji z lahkoto izrinjen iz sfere človeškega in preprosto izenačen z Bogom (ali z angelom), v krščanski filozofiji pa ne. Sv. Tomaž Akvinski namreč razlaga naveden odlomek iz Aristotela, ki pravi, da je dejavni um nespremenljiv in po nujnosti v deju, v smislu nesmrtnosti človekove duše, ne pa v smislu prisotnosti Božjega ali angelskega uma v njej.[8. Tu je težko odmisliti od Maritainovega očitka »angelizma« novoveški misli.]

Vendar niso vsi krščanski srednjeveški filozofi bili enako odporni pred svojevrstno mamljivostjo[9. Ne smemo pozabiti na sorodnost nauka o iluminaciji pri sv. Avguštinu.] te osrednje teze muslimanske filozofije. Med temi, ki so pred njo nehote, a odločilno klonili je treba prištevati zlasti dva frančiškana: Janeza Dunsa Skota in Viljema Ockhama (1290-1350). Da bi razumeli to zmoto, ki se je začela pri Skotu, moramo dosedanje ugotovitve še nekoliko poglobiti. Islamski filozof Averoes je zaostril Avicenove trditve o dejavnem umu: Avicena je mislil, da je ta um, ki je na delu v vseh nas um nadangela Gabriela, Averoes pa je ta um preprosto izenačil z Božjim. Tu se moramo spomniti ključne Aristotelove ugotovitve, da je Božji um povsem refleksiven, saj je vseveden in ima zato vse spoznanje v sebi: Božji um se ne ukvarja z ničemer drugim kot s svojim lastnim mišljenjem – Bog je Mišljenje Mišljenja (νόησις νοήσεως – 1074 b 35), kot ga definira Aristotel v XII. knjigi Metafizike. To pa pomeni, da po Averoesu tudi človek, ko misli, misli le svoje mišljenje, saj je njegov um istoveten Božjemu. Človeško mišljenje tako ni več dojeto le kot spoznavno dejanje, po katerem spoznamo spoznavni predmet, ki obstaja izven in neodvisno od našega mišljenja v čutnosti. Človeško mišljenje (species intelligibilis) postane pri Averoesu sam predmet spoznanja. To je tudi osrednji očitek, ki ga sv. Tomaž usmeri proti Aveoresu, saj če bi bilo to res, bi človek bil vseveden, kar pa očitno ni.[10. Prim. De ente et essentia, III, n. 25.]

Janez Duns Skot deloma prevzame od Averoesa pojmovanje, ko pravi, da je naše mišljenje, naša misel prav tako predmet našega spoznanja, kot tudi čutna predmetnost, ki se nahaja pred nami. To je ključen filozofski premik, iz katerega se nato generirajo vse značilne teze novoveške filozofije, kajti če mišljenje ni več (kot pri sv. Tomažu) le sredstvo spoznanja, po katerem jaz spoznavam splošne zakonitosti in načela (tudi moralna), ki se nahajajo objektivno, neodvsino od mojega spoznanja v čutnih predmetih, potem splošne zakonitosti niso več nekaj objektivnega, pač pa le subjektiven konstrukt mojega mišljenja.[11. Res je, da je pri Dunsu Skotu direktno spoznana posamezna stvar, splošnost pa le posredno, po refleksiji (Prim. A. Maurer, Zgodovina srednjeveške misli – Zahod, Celje 2001, str. 250, T. Tyn, Metafisica della sostanza, Bologna 1991, str. 239), prav obratno kot pri sv. Tomažu (S. th., I, q. 86, a. 1), vendar je dejstvo, da splošnost (intentio universalitatis) ni več dojeta le kot spoznavni akt, ki vodi k spoznanju stvari, pač pa kot predmet spoznanja (Rep. Mag., I, d. 3, q. 4, nav. po A. Sollinger, Erkenntnistheoretische Implikationen der Memoria-Konzeption von Scotus, v: Via Scoti, ur. L. Sileo, I. zv., Rim 1995, str. 485, prim. tudi T. Tyn, n. d., str. 239). Iz tega dalje sledi, da je posamezna čutna stvar že izhodiščno oropana splošnosti, ki postane umski konstrukt in posledično je posamezna stvar (edina, ki ji po Skotu pripada polni status bitja) nekaj, čemur posameznost pripada na neodtujljiv način, po svojem bistvu: tej k bistvu in liku pripadajoči lastnosti reče Skot haecceitas (Opus Oxon., I, d. 3, q. 6, n. 15, nav. po A. Maurer, n. d., str. 248, prim. tudi T, Tyn, n. d., str. 237); pri sv. Tomažu pa posameznost (principium individuationis) ne izhaja iz lika/bistva, ampak le iz tvari (materia signata quantitate). Iz tega potem dalje sledi, da bit (neločjiva od posameznosti) spada k bistvu vsake stvari: posledično je med bitjo in bistvom možna le razumska in ne stvarna razlika (Rep. Par., II, d. 1, q. 2, n. 3, po R. Schönberger, Die Transformation des klassischen Seinsverständnisses, Berlin-New York, 1986, str. 316). Pri sv. Tomažu je ta razlika med ustvarjenimi bitji lahko le stvarna, saj bi drugače vse stvari bile večne, kakor Bog. Ker sta bit in bistvo pri Skotu stvarno ista, je lahko njegovo pojmovanje bitja le univokno (Ord., I, d. 3, p. 1, q. 2, n. 27 sl., po Medieval Philosophy as Transcendetnal Thought, Leiden-Boston 2012, str. 396) in ne analogno, po bistvih razlikovano, kot pri sv. Tomažu, kar pripelje Skota tudi do nadaljnje (za sodobni neomodernizem bistvene) teze o naravni želji po zrenju Božjega bistva. To tezo, ki jo najdemo npr. v temeljnem De Lubacovem delu Surnaturel (1946), izhaja iz univocizma v tem smislu, da če rečemo s Skotom, da je adekvatni predmet uma univokno pojmovano bitje, potem je človekova težnja po spoznanju po svoji naravi usmerjena k spoznanju celotnega bitja (vključno z Bogom) in ne le tvarnega bitja (kot pri sv. Tomažu) (Ord., I, d. 3, p. 1, q. 3, n. 113-114, po J. Aertsen, n. d., str. 409). Ker so splošnosti pri Skotu oropane svoje adekvatne podlage v stvarnosti, se to pozna tudi na pojmovanju Boga, čigar volja ni več vezana na kakršna koli načela ravnanja (ideje v Božjem umu), pač pa ta načela postanejo že (dokončno sicer šele pri Ockhamu) izraz njegove volje, kar bo odločilno za Descartesovo formulacijo hiperboličnega dvoma preko hipoteze o malin génie v I. Meditaciji (Prim. A. Maurer, n. d., str. 244-246, 289-290).] S tem premikom je na široko odprta pot, ki pelje od te pozicije preko Ockhamovega nominalizma, Luthrove teologije, Descartesovega hiperboličnega dvoma in Kantovega agnosticizma do sodobnega relativizma, ki je v jedru ideologije nove levice.

Izhodišče te poti pa vidimo, da se nahaja v radikalnem iracionalizmu islamske misli in verovanja, ki stavi na fideistično dobesedno branje njihovega svetega teksta in ki je v filozofiji prisiljeno po eni strani izriniti umnost iz dometa človeške aktivnosti, po drugi strani pa je prisiljeno pripisati božansko vsevednost umnosti, katere pasivni prejemnik je človek. Vidimo torej, iz tega kratkega prikaza izvora novoveške filozofije, kako novoveški kult človeka temelji v islamskem iracionalnem pobožanstvenju človeškega uma. Gre za tisti novoveški kult človeka kot vsemogočnega subjekta in posameznika, ki doseže svojo skrajno ubeseditev v Nietzschejevem nadčloveku in njegovem totalitarnem kultu subjektivistične volje do moči, v katerem imajo svoje korenine krvavi totalitarizmi XX. stoletja.

Edina historično utemeljena alternativa tej misli je, kot že rečeno, misel sv. Tomaža Akvinskega, ki je pravočasno zaznal nastajanje novoveškega subjektivizma in relativizma in uspel prepričljivo razložiti delovanje Aristotelovega dejavnega uma v smislu tistega, čemur običajno rečemo realistična filozofija. Njena osnova je v tem, da naše spoznanje ni samozadostno in tudi ne izvira neposredno iz Boga (ontologizem), pač pa iz čutnih predmetov in sicer natančneje iz njihovega, v njih vsebovanega nematerialnega lika ali forme (t.j. strukture ali reda, po kateri je predmet oblikovan – npr. DNK pri živih bitjih, kemijske formule v ostali naravi), ki jo dejavni um (kot nematerialen in zato nesmrten) lahko iz njih razbere. Predmet spoznanja zato pri sv. Tomažu ni naše mišljenje, tudi ne kake od čutnosti neodvisno bivajoče ideje, kot si je to predstavljal Platon, temveč ravno quidditas rei materialis, t.j. bistvo ali lik materialne stvari.[12. Prim. S. th., I, q. 85, a. 5, ad 3.] Le v Tomaževi misli lahko torej najdemo tisto idejno pozicijo, ki nam omogoča dosleden izstop iz potapljajočega se čolna modernitete, ne da bi se s tem morali odpovedati naši krščanski in evropski identiteti.

Kaj nam je storiti?

S tem sprehodom po začetkih novoveške misli sem hotel pokazati, da islamizacija Zahoda ni nekaj, kar bi nas doletelo od zunaj. Ta islamizacija (in iracionalizacija) je na delu v naši mentaliteti že od davnega XIII. stoletja. Da je ta miselna islamizacija pri nas povzročila razkroj družbe v obliki seksualne revolucije in posledičnega demografskega padca nas ne sme čuditi, saj ji je od Dunsa Skota dalje lastna relativizacija vseh splošnih ugovotitev in s tem (tudi moralnih) norm. Skozi ta relativizem, ali »diktaturo relativizma« kot jo je leta 2005 imenoval tedaj še kard. Joseph Ratzinger, si islam podjarmlja Evropo. Tudi nas ne sme po drugi strani čuditi, da se ta razkroj pod vplivom islamske misli kaže le v krščanski in ne v islamski civilizaciji. Slednja je namreč v temelju vezana na že omenjeno slepo vero v dobesednost koranskega besedila in zato se v njej miselni relativizem, ki se je razvil pri nas, ni mogel pripetiti. Tudi poglavje, ki mu rečemo islamska filozofija, je bil v islamu zelo kratko in za islam obrobno: vezano je bilo izključno na obdobje od IX. do XIII. stoletja.

Kaj nam je torej storiti? Kot vsakega, tudi tega težkega problema, v katerem se nahaja Zahod, se je treba lotiti korenito, t.j. pri korenini. Tam, torej kjer je problem nastal, ga je treba tudi začeti odpravljati.

Glede tega pa je treba podati sledeče ključne ugotovitve:

1-Kriza, v kateri se nahaja sodobni Zahod, je v temelju miselna kriza. Je kriza filozofskega mišljenja, ki se je začela v XIII. stoletju na način, ki sem ga ravnokar prikazal. Seveda je to tudi demografska, ekonomska in politična kriza, a je v temelju vseh teh kriz (kot vedno) kriza filozofske (in teološke) misli. Ta miselni značaj krize dobro prikazuje Gramscijev zasnutek novolevičarstva, ki poudarja prav raven prepričanj kot tisto najbolj temeljno raven. Pri tem se je treba torej strinjati s Contrerasovo ugotovitvijo v že omenjeni knjigi Nova levica in krščanstvo, kjer Contreras okrca sodobno evropsko politično desnico, da »še vedno deluje v skladu s staro paradigmo: tisto iz dvajsetega stoletja, ko so bile razlike med desnico in levico povezane predvsem z obliko organizacije proizvodnega sistema. Ni še dojela, da težišče ideološkega boja ni več ekonomija, temveč moralno in kulturno vprašanje /…/«.[13. F. J. Contreras, D. Poole, Nova levica in krščanstvo, Ljubljana 2015, str. 45-46.] Jaz bi tu dodal, da ne gre tu le zato, da se mora desnica prilagoditi neki »novi« taktiki levice, ampak da v novoveškem ideološkem spopadu nikoli ni šlo za politiko in ekonomijo, pač pa je vselej šlo ravno za boj idej. Tu moramo reči, da je nauk Cerkve, kakršen se je izoblikoval v epohi, ki se je zaključila s Pijem XII., imela to zelo jasno pred očmi – bolj kot kasneje. Tudi naš, toliko krat po krivici blateni Anton Mahnič, je razmišljal točno na tej ravnini središčnosti idej in načel.

2-Zlasti pa je treba ugotoviti, da je temeljni premik, ki ga moramo v svoji miselnosti narediti povratek k filozofsko/teološki misli sv. Tomaža Akvinskega: zlasti v tisti spoznavoslovni točki, kjer je Tomaževa misel zaznala in ustrezno zavrnila iz islamske filozofije porojeno temeljno zmoto modernega sveta, da ni mogoče objektivno (t.j. v čutni predmetnosti) utemeljiti splošnih ugotovitev, načel, norm, ker da so slednje le naš miselni konstrukt. Tu je seveda treba najprej reči, da smo na potezi katoličani, ki nam je Tomaževa misel iz strani učiteljstva Cerkve predložena kot vzor filozofske in teološke refleksije (vse od Aeterni Patris od Fides et ratio), čeprav je bila v sami Cerkvi v času po II. vatikanskem koncilu močno opuščena. Ni mogoče, da ne bi opozoril na tem mestu na dejstvo, da se je v Cerkvi v 20. stoletju močno utrdil vpliv modernizma in neomodernizma (te »herezije vseh herezij«, kot jo je imenoval Pij X. v encikliki Pascendi), ki je katoliško teologijo in filozofijo skušal prilagoditi pogubnim težnjam novoveškega filozofskega relativizma. Relativizacija norm, na kakršno smo opozorili že pri Skotu, se je razširila med duhovščino in teologi zlasti skozi podpiranje t.i. situacijske in eksistencialne etike, ki so jo zagovarjali odmevni teologi kot Karl Rahner, Joseph Fuchs in Bernhard Häring. Relativizacija zgodovinskih dejstev znanih iz razodetja v okviru biblične znanosti pa je načela same temelje verovanja, v skladu s prikazanim skotističnim prikazovanjem čutne predmetnosti kot oropane vsake vsebine, ki bi lahko imela splošen pomen oz. le-ta se subjektivizira (to je tendenca, ki pripelje denimo do Bultmannove subjektivizacije dejstva Kristusovega vstajenja kot projekcije želja apostolov). Skupno vsem tem in podobnim tendencam je razdruženje konkretne posamezne stvarnosti od splošnih norm in načel, ki jo je v temelju izvedel Janez Duns Skot. Najbolj skrajna oblika te miselnosti je v Cerkev prodrla nedavno in je postala znana v kontekstu nedavne sinode o družini kot Kasperjev predlog o podeljevanju Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim, v katerem se relativizira norma, ki jo Jezus jasno in večkrat podaja v Evangelijih. Zavedati se seveda moramo, da povratek v realistično, antimoderno Tomaževo misel v Cerkvi, ne more računati na takojšnji uspeh. Tu se moramo spet prestaviti v gramscijansko perspektivo pozicijske vojne idej, ki bo le počasi in ob veliki vztrajnosti obrodila želene rezultate.[14. Kot primer dobre prakse, ki se ozira v nakazano smer, bi navedel tudi diskusijo okrog vprašanj kulture življenja in obrambe družine. Argumenti, ki jih naša stran predstavlja javnosti so namreč v glavnem argumenti iz navedene aristotelsko-tomistične (torej antimodernistične) spoznavoslovne provenience. Če se namreč hoče pokazati, da je zarodek človek, ki mu pripadajo ustrezne pravice, ne bo tega mogoče narediti, ne da bi se poseglo po konceptih deja, možnosti, bistva, lika in tvari: zarodek je človek v možnosti, ne pa še v deju (ni še realiziral vseh človeških zmožnosti), a možnost je tista, ki določa bistvo ali lik (ki ga lahko tu razumemo tudi kot DNK, ki določa nadaljnji razvojni algoritem, če nočemo poseči po kompleksnejšem pojmu duše – prim. E. Berti, Quando esiste l’uomo in potenza, v: E. Berti, Nuovi studi aristotelici, II. zv., Brescia 2005, str. 143-150, prim tudi moj članek iz časa okrog referenduma na https://www.casnik.si/index.php/2015/12/16/cas-je-definitivno-proti/). A ta argumentacija predpostavlja, da smo zmožni ravno abstrakcije lika (DNK-aja, npr.) kot splošne zakonitosti iz tvarnega posameznika. Podobno velja za argumentacijo zoper homoseksualne »poroke«: v našem bistvu (DNK-ju) je zapisan spol, v katerem so določene zmožnosti takšnega in ne drugačnega razvoja in tudi reprodukcije; uporaba reproduktivnega akta (spolnosti), ki ni skladna s tem po naravi danim algoritmom razvoja (npr. homoseksualna »spolnost«) ni v skladu z naravo človeka in torej tudi z njegovim dostojanstvom ne in v toliko tudi ni dopustna (kot npr. tudi prostovoljno suženjstvo). Na podoben način je mogoča tomistično-aristotelska argumentacija zoper kontracepcijo, pa tudi zoper promocijo ženskega zaposlovanja in sicer iz roditvene funkcije in intenzivne skrbi za zarod, ki (če ni uporabljena kontracepcija ali njej podobne metode) žensko zaposli za celoten čas, v katerem bi bila kompetitivna na trgu dela. Vidimo torej, kako nam realistična filozofska misel prinese pozabljen tip racionalnosti, na osnovi katere je mogoče zavrniti vse glavne vzroke krize zahodnega človeštva, v kateri se nahajamo. Ponavljam: gre za pozabljen tip racionalnosti, pravzaprav za pozabljeno racionalnost kot tako, ki smo jo nadomestili z iracionalizmom subjektivizma in relatvizma. Ne gre pa za vzpostavitev nekega novega iracionalnega avtoritarizma, kakršnega srečamo v islamski veri. Mislim celo, da bi nam bili muslimani hvaležni, če jim bomo znali pokazati, da je možno vzpostaviti demografsko in normativno stabilno družbo na osnovi racionalne misli in brez uporabe slepe fundamentalistične sile, ki so je, kolikor vem, sami muslimani nekoliko siti in je to eden izmed glavnih vzrokov za njihovo spreobračanje v krščanstvo, ki v zadnjih desetletjih presenetljivo narašča.]

3-Pri tem pa ne smemo prezreti nekaterih ugotovitev statistične narave, ki dodatno utemeljujejo pravilnost naše analize. Približevanje modernizmu oz. novoveški miselnosti v Cerkvi (čemur se običajno reče »duh II. vatikanskega koncila«)[15. Da bi se razlikoval od »črke« njegovih dokumentov, ki ne vsebujejo neposredno modernističnih trditev, čeprav so mestoma dvoumna: npr. v dokumentih o verski svobodi, o ekumenizmu, o misijonih itd.] se je običajno in se še vedno utemeljuje kot približevanje sodobnemu zahodnemu človeku s »pastoralnim« namenom, da se ga lažje in v večjem številu pritegne h krščanskemu življenju. Na tem namenu ves pokoncilski neo- in kvazimodernizem stoji in pade: uresničevanje tega, na neki ravni upravičenega namena, pa je sociološko in statistično preverljivo. Toda statistična dejstva govorijo, da te težnje v Cerkvi ne le, da ne dosegajo svojega cilja, pač pa da dosegajo točno nasproten učinek od želenega. V grafih, ki sledijo bi namreč rad opozoril, da je marsikje na Zahodu zaznati drastičen padec verskega življenja, ki se začne ravno v času okrog II. vatikanskega koncila, da pa je v času neposredno pred tem Cerkev doživljala statistično rast (priloga 1-4) , tako kot jo doživljajo skupnosti in redovi v Cerkvi, ki nadaljujejo tradicijo antimodernistične Cerkve (priloga 5 in 6).

Tudi učinek Frančiškovega papeževanja, ki se ga je skušalo plasirati kot primer uspešne paradigme v duhu koncila kaže, da vernikov ne privablja, ampak odbija (vsako leto pada obisk javnih avdienc in drugih srečanj za dobro tretjino).[16. Prim. http://www.antoniosocci.com/fedeli-in-fuga-da-bergoglio/#more-4216] Skratka, tudi statistični podatki kažejo, da če se želimo izviti iz zagatnega položaja, v katerega je novoveška miselnost pahnila evropskega človeka, se moramo najprej katoličani (in verjetno najprej laiki, ker je hierarhija službeno vezana na pokoncilski kvazimodernizem) vrniti h klasičnemu, tomističnemu, antimodernemu katolicizmu epohe, ki se je sklenila s papežem Pijem XII. Morda med nami ni malo ljudi, katoličanov, ki jim tak povratek v tomistično, antimoderno katolištvo iz različnih razlogov ne diši kaj preveč. Vendar glede na predstavljena dejstva mislim, da se na tem mestu vsak izmed nas lahko zaveže vsaj k temu, k čemur je pozval vesoljno Cerkev ugledni italijanski teolog Brunero Gherardini ob 50. obletnici II. vatikanskega koncila in sicer, da smo pripravljeni začeti nepristransko razpravo o sadovih tako predkoncilske, antimodernitsične kot pokoncilske, kvazimodernistične usmeritve Cerkve, ne da bi vnaprej predpostavljali, da je pokoncilska pot edina možna pot za Cerkev v sedanjosti in prihodnosti.[17. Prim. B. Gherardini, Concilio Ecumenico Vaticano II. Un discorso da fare. Casa Mariana Editrice, Frigento 2009; Concilio Vaticano II. Il discorso mancato. Lindau, Torino 2011.]

Prispevek je bil pripravljen kot predavanje na srečanju pobude Prebudimo Slovenijo v Vojniku.

 

86 KOMENTARJI

  1. Ne vem, zakaj se v Cerkvi in v Sloveniji noben filozof ali ljubitelj mišljenja ne oglasi na Keržeta. Fino je, da je tako aktiven in se tako zelo trudi zagovarjati svojo hipotezo, da je vse skupaj le izvrstno speljana zarota, ki traja iz srednjega veka naprej. Zato ni fino, da so obstoječi filozofi tiho. Mar jim je pod častjo? Ni fino, ker je večina ljudi nefilozofov in dojema, da je Kerže edini katoliški filozof v Sloveniji, drugi pa so jalove oz. instrumenti razsvetljenske zarote. Kot razmišljamo ljudje, ki ne študiramo filozofije in družboslovja, da je bil edini teolog in filozof Cerkve in nasploh v srednjem veku Tomaž Akvinski.

    Pa že en bolj poglobljen pogled pokaže, da je bilo v srednjem veku morda več filozofov in več miselnega vrenja kot danes.

    Tuj mi je osnovni motiv kržetovega pisanja, ki kljub trudu in razlagi venomer seka ven iz njegovega pisanja: “vse je črno-bela zarota in razen mene, posljednega Mohikanca vsi drvijo kot stampedo v prepad.”

    Bi lahko kdo na nivoju predstavil v članku srednjeveško filozofijo, prosim?

    Vilijem, frančiškan, je predstavljen v knjigi Ime rože, Umberta Eca in simbolično rešuje uničevanje Aristotelovih knjig, ki naj bi jih kleriki 13.stoletij uničevali, ker naj bi bile heretične. Islam jih je moral v Evropo prinesti.

    Za frankfurtsko šolo sem sedaj malo več zvedel. Ne verjamem pa, da so imeli tak avtomatski, vojaški uspeh kot ga predstavljajo paranoiki iz Janševega kroga. V bistvu sem jezen naše, da nisem zaznal komunizma pri Frommu, ki sem ga pri svojih 20-ih letih z veseljem bral, a takrat še nisem bil osvetljen s sv. Duhom o smislu liberalnosti.

    Srednji vek je bil zelo bogat in razgiban miselno. O tem nas večina premalo ve. Že takrat je bilo veliko slepe vere in praznoverja, kar pa v zadnjih 200 letih v naši civilizaciji prevladuje. Tak pogumni napad islamske misli ne sme biti v varni sobi politkomisarji, ampak na bojnem polju, na javnem omizju s kakšnim islamskim filozofom. Ker to je strahopetno.

    Pogrešam, da bi na Časniku kak moder filozof predstavil Erazma Rotterdamskega (vpliv in povodi za Hvalnico norosti), pa svetnika humorja in duhovitosti sv. Filipa Nerija.

    Nemogoča se mi zdi zarota, da bi ena komunistična agentka nastavila 1.000 agentov v semenišča. Le kaj bi običajen človek delal 2 dni v semenišču, znorel bi, če ni poklican ali pa v drugi skrajnosti bolan v glavi. Tu je Kerže spet blizu Janševi sekti paranoikov, kar potem veš njegov trud in delo čisto profanizira, razvodeni, osmeši.

    Pozivam filozofe naj zganejo svoje riti. Tudi Hitler je bil “filozof”, a je imel zelo lahkotno idejo in množico slepovernih in nerazmišljujočih. Tudi slab filozof Marx je obsedel s svojim sovraštvom in črno belo logiko milijone tesnobno praznovernih fanatikov.

    Ne živimo več v krščanski družbi, temveč v krizni, poganski, histerični družbi, polni iracionalnih fanatizmov in lupinasto indiferentne družbe, večine. Odgovor na fanatična gibanja ne more in ne sme biti fanatizem. Odgovor na slabo filozofijo mora izhajati iz ljubezni do modrosti in ne iz neke popularne, fanatične slabe filozofije. Odgovor na pranoverne sekte mora izhajati iz ljubeznive hvaležnosti Kristusu, ki nas grešnike ljubi tako, da se niti zavedati ne znamo kako zelo.

    • tudi jaz ne razumem, kako da keržetu s svojim izjemnim trudom in delavnostjo ne uspe zdramit temeljitega odziva. recimo filozof klun se zdi primeren kaliber, vendar se povsem drži svoje profesorske mize. edini, ki še tehtno nastopa v teh temah ‘kam gre svet’ je ‘odpadnik’ ovcirk.
      žal se mi zdi, da nisem nikogar pozabil.
      (cestnik je bister in razgledan, a filozofija ni njegova disciplina)
      ((nekoč – ob sinodi – se je ravno zaradi tega vakuma oglasil peter lah, ki se sicer ni čutil povsem pristojnega, a dovolj dobro navedel par osnov – a on je bil edini, ki je pobral rokavico!))

      ali kerže piše kaj za tretji dan? tam bi morda šlo …
      (pavel, te prosim še za odviz na moje vprašanje pri temi o senegačniku glede tretjega dne;)

      morda tudi on (kot vsak dober boksar;) pazljivo izbira tekme, kjer se je pripravljen udarit in Prebudimo Slovenijo se mu očitno zdi domač ring.

      • Ne vem kaj naj rečem, ker premalo poznam ozadja. V Tretjem dnevu sem pred 20 leti bral borbo Senegačnika, Senčarja in Ogrinca z GK. Argumentiranje GK me je navdušilo. Osebno ljudi ne poznam, vzrokov konflikta tudi ne.

        Mislim, da je bil spor, ker je ta janšistični krog hotel revijo za krščansko kulturo in duhovnost izrabiti za politkomisarsko propagando. GK pa je hotel, da ostane čista, glede dnevne politike. Tako so v glavnem proučevali in prevajali Cerkvene očete. Ta drugi kulturniki pa se še naprej borijo za stolčke in fevde z domoljubjem in špilanjem žrtve, ter hrepenenjem kako jih bo Močni politik rešil in odrešil.

          • Bržkone filozof, publicist, prevajalec in pesnik Gorazd Kocijančič, nekdaj eden od urednikov revije ‘Tretji dan’.

          • Tako je. Dr. Kocijančič, prevajalec Svetega pisma iz grščine, prevajalec številnih cerkvenih očetov in organizator kvalitetnih omizij razumnikov in iskalcev.

      • Pred 14 dnevi sem govoril 15 minut o Časniku s filozofom dr. Markom Uršičem. Zadnjič sem ga namreč v LJ poslušal o gnostičnih apokrifnih evangelijih. In mi je deloval zelo modro. Govorjenje o veri mu je zelo ideološko. Imajo strašen odpor, da se izpostavijo v teh politkomisarskih bojih. Zdi se jim kontra produktivno. Zgleda, da v teh bojih sodelujejo samo tisti filozofi in “plemiči”, ki si za nagrado obetajo nek fevd ali rento od kralja. Zato je tako nizka raven in kvaliteta dialoga.

        • Mogoče pa filozofu ni potrebno sodelovati v teh bojih, ker že ima svoj fevd?

          Pavel, ali kaj veš kje tvoj sogovornik objavlja svoje poglede/razmišljanja o družbi, oz. se kje odvijajo podobni pogovori o stanju družbe, iskanje rešitev,…?

          • Ha, ha. Zelo dobro. 😀 Vidim, da me natančno bereš in me razumeš.

            In zelo verjetno. Je profesor na Filofaksu za filozofijo. Pisec knjige o gnosticizma na katero me je opozoril moj prijatelj, ko sva diskutirala o gnosticizma, češ, da ga Uršič drugače pojmuje, bolj pozitivno, v smislu iskanja presežnega.

    • Brez Janše, prosim. Nenehno omenjanje ni logično in ogroža verodostojnost Vaših prispevkov. Deluje podobno, kot če bi ga vključili npr. med sestavine jedi v kuharski knjigi.

      • Glede na to, da se v Sloveniji že desetletja ni nič spremenilo, ker se večina družbe obupno trudi zadržati bolan status quo (tako zelo, da pri tem norijo in izgorevajo) sem po 3 letih popolnoma drugače dojel Cestnikov članek:
        https://www.casnik.si/index.php/2013/01/25/kako-levica-razlaga-desnico-in-obratno/

        Na obeh straneh v prvih vrstah pacienti z enakim obnašanjem, enakimi mehanizmi, enakimi vrednotami: le kričijo druge besede.

        Če vas moti, namesto JJ vstavite Kučan. In namesto janšistov vstavite kučaniste.
        “Princip je isti, sve su ostalo nianse! ” DB

        • Seveda ne morem sodelovati pri tako globokih filozofskih debatah, toda rad bi morda dodal dva kamenčka v mozaik razmišljanja:

          1. Aristotel se v Evropi ni izgubil za dobrega pol tisočletja, kot nas uči moderno zgodovinopisje, pač pa je bil živ in zdrav v mnogih evropskih samostanih. Da ni krožil, je krivo dejstvo, da Evropa po islamizaciji severne Afrike ter Mediterana ni več dobivala papirusa, ki so ga do tedaj uporabljali za pisanje. Nadomestil ga je pergament, ki je bil bistveno dražji. Res je, da je v našo filozofijo bojda precej vdrlo islamsko dojemanje sveta, vendar nisem dovolj vešč, da bi lahko to argumentiral. Vir: Emmet Scott, Mohammed & Charlemagne Revisited, New English Review, 2012.

          2. Frankfurstko šolo in njen vpliv zelo dobro razloži kratek dokumentaren film A History of Political Correctness. Prilagam povezavo: https://www.youtube.com/watch?v=EjaBpVzOohs

          Upam, da sem malo prispeval…

    • Pavel: “Nemogoča se mi zdi zarota, da bi … nastavila 1.000 agentov v semenišča.”
      Skoraj ne morem verjeti, da ne veste, kaj se je v ljubljanskem bogoslovju dogajalo v časih SFRJ? Pa ne samo v bogoslovju.

  2. Dober članek. Eden boljših. Pomanjkljivost vidim le v preostri kritiki pokoncilske Cerkve in dobesedno zahtevi po “vrednem” prejemanju obhajila. Nihče ne more zagotoviti, da bi nekdo vredno prejemal obhajilo. Tega ni mogoče formalno izpeljati. Preprosto ne vemo kdo je tisti, ki bi ga prejemal nevredno. Zato to sodbo prepuščamo Bogu, kot seveda tudi vse drugo. Edini primer pri ponovno poročenih je praktične narave in je vezan na to, da se za prešuštvo ne daje odveza. Tega nekateri, mnogi morda, ne razumejo, češ spoved kot zakrament ozdravlja vse.

    Drugo, islamizacija. Lahkotnost s katero je sedaj prekinjen migracijski val dokazuje, da ni bilo nobene invazije, nobene islamizacije Evrope. To dejstvo razgalja tako številne hujskače na desnici, ki še vedno ne morejo umolkniti! Resda Zahod demografsko propada, rapidno, toda daleč smo od tega, da bi se Evropa zaradi tega islamizirala. Islam ni podlegel dekadenci zahoda, glede spolne kulture, a ima zato svoje probleme. Če jih pa nima, potem bo najbrž res prevladal iz svoje popolnosti…

    Dekadenca Zahoda je vsekakor nekaj kar nas lahko skrbi. Toda ne v Sloveniji. Mi smo vsaj 500 let pred Zahodom, v celoti. Naša dekadenca je unikatna in v mnogo hujšem zamahu od ameriške ali evropske. Pri nas ženske že vnaprej podpisujejo bianco odpovedi za primer, če bi zanosile. Itd. Saj vemo kaj vse se pri nas dogaja.

    “Lenin, Stalin, go to hell”, to so besede nekega migranta, ki bi nas morale boleti v dno duše. Potem bi bili na poti ozdravljenja.

    • Končno, v dekadenci smo pred preostalim zahodom in ne obratno, kot si nekje podal dvoumen komentar (Kdaj vrnitev v civilizacijo)!

    • Zdravko, žalosten sem, da si sedaj padel v to histerijo. Pa tako dobro si se pol leta držal v vsej protimigrantski histeriji.

      Kar vidim kot bistvo, manjka nam psihično zdravih ljudi. V javnosti (isto je z resničnostnimi šovi) se pojavljajo predvsem ljudje, ki so pacienti oz. imajo osebnostne motnje. Slepi slep kolektiv vodijo s histeriziranjem.

      • Ne vem kje ti tu bereš, da bi Zdravko padel v protimigrantsko histerijo. Očitno ga površno bereš …

        • Ti mene površno bereš.
          Pohvalil sem ga, da se je dobro držal, saj sta zadnjega pol leta edino ti in on na Časniku nasprotovala večini, ki so peljali popolnoma Histeriku na “desnici”. S tem, da je tebe precej na socialistični multikulti New Age zanašalo.

          • pavel (8.9.2015 20:16)
            … Sem šel pogledati: ni me še izbrisal. Me pa očitno bo. Ni pa nestrpen do islamskih nestrpnih emigrantov.

            1.Tu ne gre za begunce, gre za emigrantov
            2.Val emigrantov je organiziran
            3.prihajajo bogati, ne reveži
            4.pred islamisti lahko v Evropo zbeži milijardo črncev
            5.muslimani ne bodo nikoli sprejeli vladavine prava, temveč bodo vedno bolj vsiljevali šeriatsko pravo

  3. Dober članek, rdeča nit in razlagalnost ne umanjkata.

    Pozivanje k obuditvi tomizma je za večino katolikov (še bolj pa škofov, hierarhije) bodisi nekaj nerazumljivega ali pa nesprejemljivega, a je pač tako, da sodobna relativistična klima potrebuje močno zdravilo, ki jo v teh razmerah (vsaj znotraj katoliškega občestva) lahko ponudi zgolj tomizem. Skratka, trdnost načel in rehabilitacija resnico spoznavajočega razuma. Vera in morala sta namreč vendarle razumni, ne rezultat nekih impulzov ali občutij.

    Glede neodzivnost (katoliških) filozofov oziroma teologov na Keržetovo pisanje pa takole: njim, ki so osvojili in posvojili vrhove pokoncilske (“neomodernistične”) teorije in prakse, se zdi pod častjo, da bi polemizirali z “zahojenim” tradicionalistom, saj druge strani oziroma drugačnega mnenja v svoji razsvetljensko-liberalni nadutosti ne jemljejo kot resnega sogovornika. To so seveda tisti, ki venomer nakladajo o dialogu in strpnosti, a se v prvi vrsti sami tega ne držijo. Žal je temu tako.

  4. Pohvalno je, da avtor razmišlja o teh stvareh. In to objavlja. Da mu ni vseeno, da je angažiran. Razmišlja pa blago rečeno precej nenavadno. Osnovni moj očitek je, da v vseh dogajanjih vidi predprogramiranost in to pogosto na način zarote. Nikjer ne daje prostora spontanosti in presenečenju.

    Primer, da tako razmišljanje lahko dobi nekoliko groteskne poteze je v članku, ko marksističnim filozofskim krogom pripisuje, da so ustvarili kontracepcijsko tabletko, katere namen naj bi bil uničiti krščanstvo. Postavljanje takih vzročnih povezav bi lahko v zelo blagem tonu opredelili kot skrajno nediscplinirano. Nekaj več dokazov ali sploh kakšni dokazi torej argumentiranju ne bi škodilo. Da bi vsaj bile te čudne povezave zapisane kot domneve in ne wasserdicht trditve.

    Imam občutek, da avtor v temelju prezre individualnost, zapletenost in svobodo človekove duše. Tega, da človek glede na lastne izkušnje, uvide, spoznanja vsak trenutek izbira in se odloča, kaj bo naredil in kaj ne, kam bo šel.

    Tako kot preteklost Kerže doživlja kot rezultat programiranja, tudi krščanstvu sovražnih marksističnih, komunističnih sil in tega, da naj bi samo ponotranjilo logiko, ki naj bi bila muslimanska in ne krščanska, bi sam izvajal neka resetiranja in programirane vrnitve k predkoncilskemu krščanstvu.

    Mislim, da to ne gre. Ker so vmes svobodni odrasli ljudje, ki si ne bojo pustili vzeti svobode in se programirati in se bojo odzivali tako, kot je vsakemu posebej glede na njegovo osebnost pisano na kožo. Če nas je Bog ustvaril različne, nas take tudi želi.

    Krščansko sporočilo ni vojaška strategija. Je pot evangelija. Svobodna, odprta. Tu na zemlji v sebi ne nosi programiranega cilja. Le pot. Vrednote, načela.

    Težko bi si zamišljal nekoga, ki o tej poti bolje pričuje kot je papež Frančišek. Mislim, da se Kerže hudo moti, da Frančišek res mnoge odbija ( v ilustracijo – menda ima kar 72% Slovencev o njem pozitivno mnenje) in da bi manjši delež kristjanov odbil ali celo obrnil trend v množično rast nek novodobni Pij XII. Nasprotno, mislim, da bi tak papež danes odbil ogromno ljudi, že samo s svojim vzvišenim zunanjim stilom.

    • To si zelo dobro napisal.

      Histerija, teorije zarote, preganjavica, popolni zarotniški načrti se do pikice natančno uresničujejo v našo škodo, mi – redki izbranci-smo edini še na liniji in iz nas delajo žrtve.

      Togo oprijemanje nazadnjaških elementov “gotovosti”.

      Cerkev mora spet postati močna, oblastna in totalitarna.

      • Pavel, vi ste smešen lik in močno kvarite vzdušje na Časniku. Drugim očitate histerijo, preganjavico in lastno hvalo, sami pa v čisto vsakem komentarju omenjate okuženost s socializmom in še Janšo povrhu, četudi to dvoje nima nobene veze s posameznim člankom. Venomer tudi trdite, kako pa vi (za razliko od “drhali”) ne spadate v kolektiv in kako vas je Sveti Duh razsvetlil s pravim umevanjem liberalizma. Kdo je tukaj histeričen, koga muči preganjavica in kdo se ima za boljšega od drugih?

        • “kdo se ima za boljšega od drugih?”

          Tisti, ki obsoja. Ste to mogoče tudi vi, gospod Constantio?

        • “Pavel, vi ste smešen lik in močno kvarite vzdušje na Časniku.”

          Sem kritičen. Nisem pa zabavljač. Vzdušje pa kvarijo tisti, ki hočejo socialistično uravnilovka, Gleichschaltungo. Za sprostitev in vzdušje pojdite s prijateljem na pir.

    • “Primer, da tako razmišljanje lahko dobi nekoliko groteskne poteze je v članku, ko marksističnim filozofskim krogom pripisuje, da so ustvarili kontracepcijsko tabletko, …”
      V v letos izdanem betsellerju Thérèse Hargot “Une jeunesse sexuellement libérée (ou presque)” (Seksualno osvobojena (skoraj) mladina)v poglavju o kontracepciji pripisuje feminizmu Simone de Beauvoir, ki s kontracepcijo ženske osvobodi njihove narave, da postanejo “možinje” in tako enakopravne, gre posredno za proti krščansko videnje človeka.

      • Dobro, sprejmem, prav jim je prišla kontracepcijska tabletka za epohalne družbene spremembe s seksualno revolucijo vred, ki jo tudi sam vidim predvsem v problematični luči. Ampak nisooni te tabletke ne predvideli, ne načrtovali, ne ustvarili. Zgodila se je. Drugim, profesionalcem čisto drugega profila, ne njim. Kemikom, farmacevtom. Podobno kot penicilin. Precej naključno.

        Take stvari se ne zgodijo zaradi filozofov. Ne zaradi socialnega inžiniringa. Še manj velikih zarot. Kdo jih uporabi, tudi izrabi in kako, je pa drugo vprašanje.

        • Kar ‘zgodila se je’? Ker farmacevti niso imeli drugega dela?? Če je šlo za naključje in za povrhu za naključje, ki ga ne potrebuješ oz. nočeš, ga zavržeš oz. pustiš na miru. Težko pa to povežem z nadgrajevanjem ‘osnovne izvedbe’.

          • Sem šel malo preštudirat to tematiko. Avtor ( progesteronske) kontracepcijske tabletke je Gregory Pincus. Biolog, zoolog. Zanimala ga je vedno reprodukcija pri živalih, spolni hormoni, steroidni hormoni. Ukvarjal se je predvsem z zajci. 🙂 Menda že pred vojno uspel izvesti umetno oploditev zajca. Zaradi nasprotovanja takim raziskavam je celo moral zapustiti Harvard.

            Res je v 50. letih prišla k njemu feministična aktivistka Margareth Sanger, aktivna v Birth Control League oz. kasneje Planned Parenthood Federation of America (PPFA), ki je Pincusu obljubila denar neke bogate prijateljice K.McCormick, očitno somišljenice, za raziskave hormonske kontracepcije. In potem je prišla iznajdba Enovida, sintetičnega progesterona in prve registrirane tabletke leta 1960.

          • Hvala za info – o tem nisem vedela ničesar, zgolj domnevala (= bila prepričana), da ni šlo za ‘slučaj’. 🙂

  5. Vse se plača. Cena za seksualno revolucijo in emancipacijo ženske na način, kakršen se prakticira na Zahodu, je torej izumrtje narodov zahodne kulture.

    Seveda ne bodo izumrli samo desničarji, temveč tudi levičarji. Zato je levičarska misel, ki je vse to spodbudila, v osnovi samomorilska.

    Realativizacija je stvar, ki krščansko kulturo uničuje od znotraj. Rekel bi, da tudi sedanjemu papežu ralativizacija ni tuja in je v tem smislu pravo nasprotje predhodnemu poglavarju KC.

    Vračanje na temelj čiste krščanske misli je morda rešitev, toda realno najbrž neuresničljiva. Verjetno ni uresničljiva niti znotraj KC.

    • Če bi bila res seksualna revolucija kriva vseh teh problemov, bi levičarji že zdavnaj izumrli.

      Problem je v kristjanih in katoličani, ki množično postajo socialisti in malikovalci Socialne države, velike birokracije, komunističnega (državnega) šolstva in zdravstva.

      Veš čas iščemo problem zunaj, v neštetih stvareh. V resnici pa je v nas problem, ker nimamo ne smeri, ne vere in ne dejanj. Zato tudi rezultatov ni. In ne mi spet flopati janšističnih jamrati, da so premalo vladali in da so jih male stranke ovirali, pa mediji.

      • “Če bi bila res seksualna revolucija kriva vseh teh problemov, bi levičarji že zdavnaj izumrli.”

        Oh, izumrtje grozi celo desničarjem. Ja in tista revolucija je kar dobro pripomogla. Ni pa edini zaslužni pojav.

  6. Kolega Iva cenim zaradi drže, da zagovarja svoje ideje ne glede na to, da so popolnoma neprivlačne in da za seboj nima nobenih sponzorjev. Ivo je samohodec in vedno so mi všeč ljudje, ki se ne dajo ukalupiti – pri nas je takih malo – samo poglejmo armado Lakanovcev, ki danes obvladuje našo filozofsko-kulturno sceno, vsi lajajo v isti rog in se pri tem šopirijo, kot ne vem kakšni samostojni umi – so pa le smešna četica poslušnih palčkov.
    Kar pa se tiče Ivovih idej sem mnenja, da ne držijo vode in da so precejšnje poenostavljanje. Najlažje je govoriti en filozofski, teološki ali ideološki jezik in nato vse ukalupiti znotraj njega (temu se lahko reče tudi idejna jasnost), kar pa štrli ven enostavno porežeš ali se delaš da tega ni. Da na svetu poteka le boj idej, vse ostalo pa je posledica le tega, je filozofsko poenostavljanje, ki ne upošteva kompleksnosti družbe ne ekonomskega, socialnega, političnega razvoja, da ne omenjam antropologije … in je konec koncev odmev mita o večnem boju med dobrim in zlim.
    Tomizem je bil dolga stoletja uradna filozofska smer katol. Cerkve, a jo to ni obvarovalo pred stranpotmi, idealiziranje predkoncilske Cerkve oz. Cerkve tridentinskega koncila pa preprosto ni resna, toliko zgodovine Cerkve poznam, da si to upam trditi. Npr. vprašanja konkubinata in homoseksualnosti so bili tudi že v časih »idealne« Cerkve, in idejna enotnost tega ni rešila. Veliko poenostavljanja in idealiziranje je prisotno tudi ob t. i. »ženskem vprašanju«. Najbolje enostavno je žensko po sistemu KKK podrediti moškemu in reči, da bo s tem družba ostala zdrava, moški bo moški, ženska pa bo v svoji materinski vlogi našla svojo srečo … Na nivoju ideje to drži, a zgodovina in življenje tega ne potrjujeta. Socialni realizem 19. stoletja, kjer so moški pisci idealizirali družinsko vzdušje je književna zvrst, bližje realnosti idealiziranega »predmodernega« družinskega življenja pa je ženski slovenski pregovor: »Kdor se poroči, se v križe položi« itd.
    Menim, da iskanje rešitve v vračanju k »izgubljenemu raju« idejne enotnosti tomistične filozofije ne prinaša prav nobene rešitve.
    Kljub vsemu Ivu priznam, da je eden redkih na kat. sceni, ki se resno in poglobljeno loteva družbene analize. Le dobra analiza pa lahko ponudi učinkovite odgovore in v tem nam je Ivo vsekakor lahko v spodbudo.

      • Kuchen Kinder Kirche … tudi to pomeni in v tem pomenu ni nejasnosti.

        Glavni problem “tradicionalnih” moških je, da so zaradi strahu roboti in tudi žensko hočejo popredmetiti.
        Pri zaljubljenosti jim gre za malikovanje, po poroki za popredmetenje: ubogljivo proizvodno sredstvo.

        Problem pa je sedaj, ker se v družbi vsaka anomalija kot nasprotna skrajnost)(feminizem) vrne kot bumerang.

    • 1. Torej: naj se vendarle sprijaznimo z ‘relativizacijo norm’ in vijugamo po načelu ‘situacijske in eksistencialne etike’, na kar opozarja avtor prispevka? Če poenostavim: ker ideala ni mogoče uresničiti, ni treba težiti k njemu, temveč si raje prilagodimo cilje/pot?

      2. Ker nisem moški, ni bojazni, da bo tole (moje mnenje!) izzvenelo kot moški šovinizem – sem že kdaj to omenila: z odhodom žen(sk)e od doma se je začelo marsikaj podirati – ne le doma, temveč tudi v družbi. Ni treba biti (za)slep(ljen). Lahko nabijamo o enakopravnosti, toda človekova narava ni brez smisla različna: mar se je Bog (spet) zmotil, ko je moškemu in ženski namenil različne vloge? Ko pa človek začne popravljati ‘Božje napake’ in si domišlja, kako bolje ve, kaj je dobro in prav, potem …

      • Odkod ženski taka tišavost dejanja idealne “konzervativne” družbe in revolucije. Se mi zdi, da je to bolj moški princip. Igre moči vs odnosi. So otroci že naredili nalogo, je večerja že skuhala? 😉

  7. Ne vem če je ta trditev avtorja pravilna: “Tudi učinek Frančiškovega papeževanja, ki se ga je skušalo plasirati kot primer uspešne paradigme v duhu koncila kaže, da vernikov ne privablja, ampak odbija (vsako leto pada obisk javnih avdienc in drugih srečanj za dobro tretjino)”
    Seveda v delih svet kje vlada duh zahodnega sveta je upad realen in avtor dobro opiše vzroke zanj. So deli sveta, kjer je krščanstvo v velikem razcvetu.
    Avtor apelira, da je rešitev pot povratek nazaj k tomizmu, papež apelira, da je pot v odprtosti v tem, da kristjan postane samaritan, ki zdravi rane.
    Prejšnji dan pa je bil v Figaro-ju komentar na obisk papeža na otoku Lesbos “Papež Frančišek in muslimanski begunci: izza provokacije je preroška drža”
    http://www.lefigaro.fr/vox/politique/2016/04/18/31001-20160418ARTFIG00130-pape-francois-et-les-refugies-musulmans-derriere-la-provocation-une-posture-prophetique.php

    Zelo pronicljiv članek avtor zaključi tako: V petem stoletju so rimski politiki izginili, ko jih je jokajoče pogoltnil stari svet, med tem pa so škofje izpeljali veliko gibanje evangelizacije iz katerega je vzniknil srednji vek.

  8. Preden se karkoli zgodi na materialni ravni, se pred tem zgodi na čustveni in miselni ravni. To lahko vsak sam preveri pri sebi. Zato ni treba podcenjevati moči misli.

  9. Zelo kvaliteten prispevek,zelo potrebna analiza idej, ki vplivajo na nas (upam, da so snemali dogodek v Vojniku in, da bo video objavljen).
    Večina pa pozablja, da bistvo krščanstva niso ideje.
    Bistvo krščanstva je Jezus Kristus, ki je več kot ideja, je učlovečena Beseda.

    Krščanstvo brez Jezusa je samo ideja, ki tekmuje z ostalimi idejami.

    • ” Večina pa pozablja, da bistvo krščanstva niso ideje.”

      Najbolj bistveno kritiko članka in avtorja si omenil !!
      .

      Tu gre za “konzervativni” socializem. Tesnobno pospravljanje družbe, da bi bil končno red v hiši, tako kot pred 300 leti. Potem bom močan. Zakompleksani grdi raček kot pepela hrepeni po vlogi Gospodovalca in ne po vlogi Gospodarja. Uboga žrtev hrepeni, da bi končno imela oblast.
      Ideologija. Nikjer pristne vere. Vera je zlorabljena za potrebo ideologije.

      Vsiljevanje idej, svoje moči… to so igre moči. Oblastna, fevdalna logika, ki je Obratna Kristusovi logiki kakršno končno pelje papež F1. Ti fičoti pa bi bili vsi radi Mercedesi.Močni,neranljivi,taglavni,oblastni.
      “konzervativni” krščanski socialisti.

      • To ni kritika članka, kvečjemu opozorila, da ima omejitve. Lahko pa bi to bila kritika nas, ki sodelujemo pri komentiranju, da preveč pričakujemo od članka.
        Pavel, kako pa boš opisal ogenj ali led. Ali boš rekel, da ogenj prijetno greje, če te ožge? Ali, da te led lepo hladi, če imaš ozebline?

        Škoda, da iz svoje nemoči/obupa ne vidiš, da Janša ni glavni problem na “desnici”. Če se v vsem tem času na desnici ni pojavil konkurent Janši, potem so ljudje na “desnici”, nesposobni, ali pa leni.

  10. Super bi bilo, če bi Keržetov prispevek nekdo dopolnil z razmišljanjem v smeri, zakaj levici (ne vem, če je to pravilna beseda. V tem kontekstu s to besedo označujem vse, ki zanikajo Boga, ali ga odrivajo v zasebnost) uspeva parazitirati na krščanstvu?
    Slovenci imamo izkušnjo, da revolucionarji znajo rušiti ne znajo pa graditi. Podobno lahko gledamo kako se to dogaja v EU in ZDA. Uresničevanje “naprednih” idej pomeni,da družba na dolgi rok ne more obstati.

    Zakaj ima “krščanska” Evropa tako demografsko stanje?
    Odgovor na to vprašanje ne more biti samo iznajdba tabletke.
    Zakaj je spolna razpuščenost tako privlačna? Zakaj nam mladih ne uspe prepričati, da je spodobno obnašanje obramba njihovega dostojanstva in ne kaprica odraslih?
    Na ta vprašanja moramo odgovore iskati pri in v Besedi.

    • “Zakaj nam mladih ne uspe prepričati, da je spodobno obnašanje obramba njihovega dostojanstva in ne kaprica odraslih?”

      Mogoče zato, ker je to pridigal nekdo, ki se je zavezal celibatu pa vseeno imel otroke? In cerkvena oblast je molčala in še sedaj molči.

    • Obramba dostojanstva je vsekakor prešibak argument. Če sploh je. Kako smo mi bili vzgojeni, ko je še “avtoritarni” sistem bil popularen???
      Ves čas se sliši kako je spolnost nekaj normalnega, sedaj pa bi radi da ne bi bila razpuščena? Če je normalna, kako je sploh lahko razpuščena? In podobno. Javni diskurz je postal pozitivna govorica o vsem mogočem. Skratka, od uvedbe spolne vzgoje v šole je danes vse skupaj samo ena velika fuzlarija.

    • Ali drugače:
      Spodobno obnašanje se privzgoji. In to se vsekakor ne more doseči s “prepričevanjem” da je za mlade nekaj dobro. Če bi to delovalo, permisivna vzgoja ne bi doživela polom, ampak bi bila ok. Menda ne mislite prepričati mlade v spodobno obnašanje???

    • “zakaj levici uspeva parazitirati na krščanstvu?”

      Bistveno vprašanje!

      Tisti, ki igrajo igre moči in nam hočejo zgolj fevdalno gospodovati, bodo igrali žrtev in iskali v drugih močne in zle faktorje (po katerih sami, morda zavedno, morda nezavedno hrepenijo) :

      1.imajo oblast
      2.imajo kapital
      3.imajo medije
      4.imajo tehnologije pranja možganov in vodenja Kolektiva…

      V resnici pa je problem v nas kristjanih, ki sprejemamo pogansko logiko večine in nismo sol Zemlje (GOSPODARJI) temveč prostovoljni sužnji, hlapci, zasvojenci, malikovalci. Ali pa fevdalci, mafijaši, birokrati: GOSPODOVALCI. Večina jih samo sanja te mokre sanje, kajti za uspeh postati to moraš v tej negativni selekciji biti brezobzirno manipulativen PSIHOPAT.

  11. Nisem povsem prepričan, da bi se sv. Tomaž Akvinski v vsem strinjal z gornjim člankom.
    Avtor se je sicer opravičeno naslonil na Tomaževo realistčno filozofsko misel, neupravičeno pa, morda nenamerno, pozabil na to, da je bistven doprinos Tomažu uspel s tem, ko je “evangeliziral” Aristotela. Pri tem ne gre samo za “prepoznanje nevarnosti islamske interpretacije Aristotela”, ampak za Tomažev teološki um. Tomažu je uspela sinteza radikalno branega Avguština in (pseudo)Dionizija z Aristotelom. Ta sinteza se kaže na vseh področjih: odnos narava – milost, telo – duša.

    Modernizem je to sintezo razklal in naredil razkorak, če hočete med svetim in svetnim, med naturalizmom in spiritualizmom, med znanostjo in religijo.
    Cerkveni antimodernizem, naslonjen na neosholastično okrnjeno razumevanje Tomaža, modernizma ni uspel razrešiti. Drugi Vat. koncil je v tem smislu vrnitev k Tomaževi sintezi, ne pa odmik od nje; je hkratna kritika modernizma in neustreznega antimodernizma.Resnica o človeku je, kot pravi koncil razodeta v Jezusu Kristusu, pravem Bogu in pravem človeku. V tem smislu je za spoznanje “vse resnice” potrebno načelu “adaequatio intelectus et rei” potrebno pridati vero kot milost, ki usmerja voljo in spoznanje k Bogu. Ne gre torej samo za umsko priličenje, ampak tudi za milostno deležnost božjega …

    Avtor se v svoji antimodernistični vnemi kritično dotakne tudi de Lubacovega Surnaturel, češ da je na sledi subjektivizma. To je daleč od dometa de Lubacove teologije, ki sintetizira Avguština in Tomaža. Njegova “naravna želja po nadnaravnem” se v svojem bistvu ne razlikuje od Tomaževe “desiderium naturale videndi Deum” (v tem smislu koristno branje Étienna Gilsona).

    Seveda se strinjam s kritiko tako modernizma, kot novega liberalizma in postmodernega relativizma ter tudi ekscesnih interpretacij VAT II, ne vidim pa rešitve kar tako povprek v antimodernizmu.
    Predvsem je za krščanstvo potrebno, da se vedno znova vrača h Kristusu in iz njega črpa in razlaga večno resnico, v kateri moremo najti inovativne in ustvarjalne odgovore za vsako obdobje zgodovine.

    • Za razliko od večine ostalih komentatorjev ste se vi, gospod Kočan, dotaknili dejanske teme zgornjega članka. Menim tudi, da ste odgovorili tehtno, s pravimi pojasnili oziroma dopolnitvami.

      Bi pa vseeno pripomnil dvoje:

      1. Kerže nikjer ne zanika Akvinčeve “evangelizacije” Aristotela, niti sinteze med Avguštinom in Aristotelom.

      2. Iskanje “ustreznih odgovorov” na določene zgodovinske izzive ne more in ne sme vedno pomeniti obsedenosti z inovativnostjo oziroma neupoštevanjem preteklosti. Včasih se je namreč koristno obrniti v preteklost, da bi povrnili to, kar je bilo nekoč neupravičeno ali prehitro izgubljeno. V tem smislu je treba preseči ihtavo zavračanje tomizma, ki je v praksi na številnih cerkvenih izobraževalnih ustanovah nastopilo po drugem vat. koncilu. Treba je nadaljevati in razvijati (dopolnjevati), kar neotomizem ni dokončal. Določena rehabilitacija tomizma je danes več kot primerna: tako zavoljo zgodovinske pravičnosti kot tudi zavoljo vrednostno-filozofskega relativizma sodobnega Zahoda (pa tudi velikega dela današnje Cerkve), ki kliče po jasnih načelih in urejenih pojmih. V podobnem ključu je navsezadnje napisana okrožnica Janeza Pavla II. Veritatis splendor (1993), o kateri se danes žal zelo malo govori, kaj šele da bi se jo jemalo zares.

      • ad 1: Res je ne zanika, a je tudi ne poudari.

        ad 2: Delno se lahko strinjam, vendar se je novo odkritje Tomaža zgodilo ravno v predkoncilskem gibanju in se nadaljevalo tudi še potem in se tudi danes nadaljuje. Pomembno pri tem ponovnem odkritju Tomaževe veličine (ali če hočete tomizma) je apoznanje, da je neosholastika Tomaža zakrila in izmaličila v tem smislu, da je ohranila sicer sholastično metodo, ne pa tudi vsebine na takem nivoju. To je eno, drugo pa je, da tomizem ne more biti “vsezveličavna” katoliška filozofija. K Tomažu se je potrebno vedno obračati in vračati, a ne ostati samo pri njem. Potrebno se je potruditi, da bi razumeli njegovo globoko umevanje bogoslovnih tem. Neprimerno pa se mi zdi vzporejanje Tomaža z antimodernizmom. V svojem času je bil Tomaž “modernist”.

    • Glede De Lubaca svetujem branje McInernyjevega dela Praeambula fidei. Njegov “desiderium naturale” ni Tomažev zato, ker po sv. Tomažu je naravna želja le po nečem, kar je naravno dostopno. Zrenje Božjega bistva pa je dano po milosti, nadnaravno. Tu so ključni Kajetanovi komentarji. Naj omenim, da je to De Lubacovo tezo obsodil Pij XII. v okrožnici Humani generis.

      • Verjetno se strinjava, da je človekov končni cilj v občestvu z Bogom. Koncept natura pura je v tem smislu miselni konstrukt, ki služi za lažjo razlago zastonjskosti nadnaravne milosti. Človek je vedno poklican k nadnaravnemu življenju, tudi ko skozi naravno spoznanje išče izvor bivajočega in resnice. Če se Bog ni odmaknil od sveta in človeka, potem lahko o njegovi navzočnosti in odnosu do vsakega človeka govorimo kot o milosti. Naravna želja se odpira za nadnaravno; v spoznavanju resnice odkriva dar ljubezni, ravno zato, ker je Bog vedno s človekom in ga tam že čaka. To je kot pri fiziki, odvisno od tega, kako širok sistem vzamemo. V tem smislu si po mojem mnenju Tomaž in de Lubac ne nasprotujeta.

        Hvala pa za namig dodatnega branja.

        • Dragi g. Končan, ne strinjava se. Pe ne le jaz. Z vami se ne strnja cela klasična tomistična šola s kardinalom Kajetanom na čelu. Ko človek po naravni poti (Rim 1) spozna obstoj Boga, ga to po sebi ne usmeri že k želi po spoznanju Njegovega bistva, ker se zaveda, da tako spoznanje presega njegove naravne zmožnosti in zato človek tako željo opusti kot neuresničljivo. Ta želja tudi ni potrebna za njegovo naravno samouresničitev (za katero zadostujejo Aristotelova Metafizika, Etika, Politika…). Ker je pa njegov naravni obstoj bil zaznamovan z izvirnim grehom in ker se je Bog odločil (po nadanravni poti, potom milosti, saj drugače ni možno) to stanje odpraviti (odrešenje), je postalo človeku dostopno nadnaravno življenje in s tem tudi iskanje zadnjega vzorka tega življenja, ki je(v zadnji posledici) zrenje Božjega bistva. Povzemam Kajetana. Ampak, kot rečeno: berite McInernyja. Tudi glede Gilsona.

  12. Upam, da se tule ne prisega na 11. Marksovo tezo o Feuerbachu. O filozofih in filozofiji, ki da spreminjajo svet. Lepo, če nekatere filozofski koncepti veselijo. Zanimiv hobi. Tudi za trenirat možgane, kravžljat možganske vijuge. Eni imajo šah, drugi križanke, tretji filozofijo. Četrti abstraktne matematične probleme, peti študij Bachove glasbe.

    Jaz filozofskim konceptom ne bi dajal prevelike teže pri krščanski veri. Sveto pismo, zdrava pamet in čuteče srce v glavnem kar zadostujejo. Kot bistveno. Filozofija in teologija je lahko malo za zraven. Nekomu drugemu pa umetnost. Tretjemu doživljanje lepote stvarstva. Četrtemu socialni aktivizem …

    • Duhovno v tem vidim socialistične ambicije revolucionarja Ivana Karamazova (Dostojevski) , da bi malo Kristusa in Cerkev spremenil, ker sta preveč ranljiva in nepopolna. Lik Velikega Inkvizitorja.

      • Hecno je, da imamo tudi v Sloveniji sedaj dva taka Ivana, enega v politiki, drugega pa v Cerkvi. Ivan Maček pa je že umrl.

  13. Gospod Ivo napiše to, kar tudi sam trdim že par let:
    nesojeni gospodarji sveta, ki so v zahodni svet vrgli med drugim tudi teorijo spola, bodo dosegli samo to, da se bo stari kontinent imenoval Evrabija.

    Rešitev je samo ena: sprejeti Boga za vodilo svojega življenja. Ni druge zmagovite poti.

    • Bejž no bejž. Ne še ti padati na vse te trike Satana v iskanju Moči. Ni vse v moči. To ni Kristusova logika, to je logika sveta, posvetnosti.

      • 1. Jaz sem vedno v dilemi: je to, kar mislim, da je Božja volja, tudi v resnici Božja? Ali samo moja interpretacija in (‘pobožne’) želje? Zato si ne upam kar ‘iz rokava’ stresati sodb o tem, kaj je ‘edino pravo’. Prav tako si ne upam ‘nezmotno’ trditi, da je nekaj Satanova logika. Satanova logika oz. način delovanja je znan: zamegljevanje, (pol)laži, olepševanje objektivno slabega …

        2. Iskanje Moči. Jaz v članku nisem zasledila želje po moči oz. nekakšni (politični) rekatolizaciji. Zgolj skrb in strah pred preveliko relativizacijo (prilagajanjem nauka trenutni situaciji) ter željo po sledenju izvoru. To pa je Kristus, Sveto pismo, cerkveno učiteljstvo. Poti so seveda različne, dejstvo pa je, da na hrib nikoli ne prideš, če hodiš vedno v dolino ali celo v nasprotno smer. Jezus ni rekel: “… široka je pot, ki vodi v večnost”, temveč je njegovo opozorilo drugačno (prim. Mt 7,13).

        3. Tudi na Časniku zadnje čase pogrešam vsaj osnovno strpnost (oliko?) do drugače mislečih: namesto takojšnjega napada na misel nekoga, s katero se ne strinjamo, najprej upoštevajmo njegovo svobodo, da jo izrazi. Potem pa lahko: »V redu, ti tako misliš. Moji argumenti pa so taki: …«. Ne pa najprej ‘bum po glavi’. Včasih mi vendarle pogled, ki je drugačen od mojega, odkrije nek nov vidik ali povzroči asociacijo, ki me vodi do nekega novega spoznanja.

      • Bejž no bejž. Vse je v (ne)sprejemanju Boga. Upam, da se zavedate gospod Pavel, da se večkrat zavihtite na njegovo mesto?!

  14. Odličen članek, ki v bistvu povzema iste ugotovitve, do katerih so prišli že marsikateri misleci na zahodu, predvsem Lawrence Auster, ki raziskujejo vzroke njegovega propada.

    Ideje imajo posledice in prav smešni so tisti “kritiki” tega članka, ki namesto konkretnih ugovorov pavšalno tresejo okrog zarotništvo.

    Narava in konkretne danosti, v katerih živi človek, se ravnajo po zakonitostih, ki ob njihovem upoštevanju vodijo do dobrih rezultatov, preživetja in uspeha. Človek v svoji svobodni volji lahko gre seveda proti njim, ampak REZULTAT teh dejanj narekujejo dane nespremenljive zakonitosti.

    Človek si lahko odžira spanec in si na ta račun podaljša dan; lahko si pomaga tudi s poživili, da je lahko dalj časa pokonci. Toda realne omejitve telesne zdržljivosti slej ali prej neizprosno ustavijo ekscesno dejavnost in ga prisilijo k počitku.

    Družba si lahko domišlja, da so njene materialne danosti in uspeh garantirane; da si lahko v medsebojnih odnosih in normah privoščimo raznorazne ekscese in “svobodo”. Toda realnost tako biologije kot evolucijsko-psiholoških zakonitosti, ki so se razvile skozi tisočletja, bodo ocenile odločitve naše družbe v obliki njenega preživetja ali propada.

    Dobro razloži tudi teološke korenine avtoritarnosti islama.

  15. Kar koristno je prebrati ta dober prispevek, čeprav se s kritiko koncila in sedanjega papeža ne strinjam. Ne morem reči o koncilu, da je bilo na njem vse dobro in da je za vse čase zagotovil odgovore. Očitno bo potreben še kakšen koncil, toda potrebno je debatirati o konkretnih stvareh, kar v prispevku ni prisotno

    … videti v rezultatih koncilskega vrenja (v padajočih številkah na vse ravneh: tako glede števila duhovnikov in redovnikov kot glede [vrednega] pristopa k zakramentom ali glede upoštevanja nauka Cerkve …

    Ni jasno, s čim naj bi koncil vzpodbujal ali zagovarjal nevreden pristop k zakramentom. Prepričljivo bi bilo, če bi se avtor skliceval na katekizem.

    … je vselej šlo ravno za boj idej. Tu moramo reči, da je nauk Cerkve, kakršen se je izoblikoval v epohi, ki se je zaključila s Pijem XII., imela to zelo jasno pred očmi …

    Ideje ljudi dandanes ne zanimajo več. Na jugu kristjani stradajo in na vzhodu jim režejo glave.

    … v kontekstu nedavne sinode o družini … o podeljevanju Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim, v katerem se relativizira norma, ki jo Jezus jasno in večkrat podaja …

    Rezultat sinode, ki ga je predstavil dr. Igor Bahovec, mi je všeč.
    Jezus tudi podaja, da je potrebno vedno odpuščati.

    … statistična dejstva govorijo, da te težnje v Cerkvi ne le, da ne dosegajo svojega cilja, pač pa da dosegajo točno nasproten učinek …

    Če bi človek poslušal le Cerkev, bi to morebiti bilo res. Toda tudi pred koncilom je povprečen katoličan imel več stika z necerkvenimi mediji. Kaj pomeni klasični, tomistični, antimoderni katolicizem epohe, ne vem, znam pa prebirati diagrame. Na njih vidim nekaj drugega kot avtor. Na zgornjem levem diagramu je sicer razviden padec, katerega začetek sovpada s koncem koncila, toda v drugi polovici zadnjega desetletja v prejšnjem stoletju številke spet značilno narastejo. Na zgornjem srednjem diagramu je razviden padec, ki se začne pred začetkom koncila in papeževanja sv. Janeza XXIII. Padanje je občutno manjšanje po l. 1980. Na zgornjem desnem diagramu je razviden največji padec pred koncilom, v času koncila pa številke začasno nekoliko narastejo potem pa je padec. Številke se spet ustalijo po l. 1980.
    Na spodnjem levem diagramu je spet razvidno padanje, ki se začne pred začetkom koncila. Razvidno je, da koncil morebiti začasno ustavi padanje enega izmed kazalcev. Na spodnjem srednjem diagramu ni nič razvidno. Na spodnjem desnem diagramu je spekulacija, kako se bo gibalo število duhovnikov, pri čemer je razvidno, da naj bi število tradicionalnih duhovnikov naraščalo ostalih pa padalo v naslednjih desetletjih. To se bo tudi morebiti res zgodilo, toda to samo na sebi še ne pomeni, da je to v redu. Predobro nam gre, zato gredo številke navzdol.

    … učinek Frančiškovega papeževanja, ki se ga je skušalo plasirati kot primer uspešne paradigme v duhu koncila kaže, da vernikov ne privablja, ampak odbija …

    Drži, Frančiškovo papeževanje slabi na popularnosti, toda to ne pomeni, da je napačno. On si ne išče človeške slave. On dela, kar je Bogu všeč. On ni kriv, da presiti ljudje ne vidimo ubogih.

    Očitno je potrebno, da osvetlim koncil, kajti odpraviti je bilo potrebno marsikatero okostenelost in npr. sovražnost do drugih religij. Rezultat koncila je zmanjševanje “prepada” med posvečenimi osebami v Cerkvi in verniki. Če je duhovnik npr. med maševanjem obrnjen stran od ljudi, je to zanj lažja pot, zato mislim, da je koncil včasih nastopil precej konzervativno. Lažje poti so nevarne. Biti duhovnik je težje po koncilu.

    Tudi moj komentar, je slaboten.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite