Ideje naših šolnikov in SVIZ-a so ena čudna stvar!

1
200

Avtor: Matjaž Steinbacher. Vir: Media Steinbacher. Po informacijah medijev bi se naj velika večina članov Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, ali krajše SVIZ, izrekla za stavko javnega sektorja. Ta bi naj bila 23. januarja.

Če je verjeti besedam predsednika sindikata, Branimirja Štruklja, je osrednji kamen spotike masa plač. V luči ukvarjanja se s preluknjanim proračunom želi vlada zmanjšati celotno maso plač, čemur pa v sindikatu ostro nasprotujejo. A poglejmo nekatere številke, s katerimi bomo videli, da so razlogi za stavko vse prej kot upravičeni.

Že res, da zadnji dosegljivi primerljivi podatki segajo v leto 2009 in2010, a vseeno bi na njihovi podlagi prvi sindikalist težko našel argumente proti znižanju mase plač. Kar 31.9 odstotka BDP na prebivalca je v letu 2009 stal posamezen slovenski študent! Oziroma 6610 evrov, merjeno po kupni moči. Glede na delež stroška študenta v BDP na prebivalca je to skoraj največ med vsemi evropskimi državami in enako kot v ZDA. V EU-27 je povprečna vrednost 27.4 odstotka. Le otoška Ciper in Malta sta potrošila več. Z znanjem polne Nemčija (26.9%), Avstrija (30.6%) so zadaj. Tudi skandinavske Finska (26.3), Švedska (28.4), Norveška (24.7) in Danska (31.6%) so za nami. Povsem isto pa velja tudi za Francijo, Italijo, Belgijo in Japonsko.

Poglejmo številke o študentih. Njihovo število je leta 2009 znašalo 114.873 in je, kar se deleža v populaciji tiče, nad povprečjem držav EU. Več kot polovica vseh mladostnikov v starosti med 20 in 24 let je bilo v Sloveniji v letu 2010 vključenih v terciarno izobraževanje. Medtem ko je povprečen študent potreboval kar 6 let in pol za dokončanje študija.

V Sloveniji veliko ljudi študira, visoka je stroškovna cena posameznega študenta, medtem ko je država skoraj izključni plačnik vsega skupaj. Temu primerno visok je tudi delež v BDP, ki ga država namenja izobraževanju. V letu 2010 je ta znašal 6.6% BDP, kar je, z izjemo skandinavskih držav, mnogo več od tega, kar druge države namenjajo za izobraževanje. Povprečje v EU-27 je znašalo 5.5%, v Nemčiji, recimo, 4.3%, Italiji 4.5 odstotka, Švici 6% itd. Povezava na Eurostatove podatke. Očitno je, torej, da je slovensko šolstvo izjemen prejemnik denarja davkoplačevalcev. Tako je, davkoplačevalcev.

Sedaj, ko smo nekako zaokrožili stroškovno sliko slovenskega izobraževalnega aparata, ki šolnikom nikakor ni v prid, še manj pa v času, ko denarja enostavno ni in je potreba po varčevanju prisotna praktično povsod, se lahko posvetimo še drugi strani enačbe, ki se skriva v odgovoru na vprašanje, kaj za to dobimo!

Mnogi bi hudomušno dejali, da armado brezposelnih diplomantov. Res je, mladi so brezposelni. Seveda si mladi niso sami krivi, da živijo v okolju tako zaprtega trga delovne sile in tako skromne gospodarske aktivnosti, ki preprosto ni sposobna odpiranja novih delovnih mest, pa vendar. Da pa ne bodo vsega krivi brezposelni diplomanti, se lahko posvetimo kakovosti šolskega kadra, ob siceršnji nefunkcionalni delovno-pravni zakonodaji.

Že res, da je ocena kakovosti osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja težko izvedljiva. Tako se lahko posvetimo zgolj univerzitetnemu izobraževanju. Na lestvici Thompson Reutersa ni nobene niti med 400-timi na svetu. In njihovi kriteriji: kakovost poučevanja, raziskovanje, prenos znanja in mednarodni ugled! Iz korektnosti je treba poudariti, da je vsakršno takšno agregiranje krivično do vseh tistih izjemnih in, očitno, zelo redkih posameznikov, katerih ugled v poplavi celotnega akademskega kadra bistveno presega zidovje posameznih fakultet.

Skratka, razlogi za stavko nikakor niso upravičeni ali legitimni, o tem sem pisal tudi v komentarju z naslovom Prihajajoča stavka javnega sektorja je stavka, uperjena proti ljudem, da pa o njihovi ekonomiki v času splošnega pomanjkanja sploh ne govorim. Celo več, s čim lahko upravičijo to, kar dobivajo že sedaj?

Vir: Media Steinbacher


1 komentar

  1. Ni potrebno gledati številk. Poglejmo le našo vzgojo in izobraževanje in vrednote, ki jih zapisuje v srca in možgane otrok, ki so ji zaupani. Če je glavni cilj naučiti mlade, kako se čim lažje in s čim manj odrekanja prebijati skozi življenje, potem je tu nekaj hudo narobe. Ta mladina ne bo nikoli srečna. Na oblast so se vse skozi vihteli ljudje, ki so te vrline najbolje obvladovali. Vzgoja jim namreč za vzor ni postavljala vrednot matere Terezije, zdravnika dr. Janeza Janeža, škofa Antona Martina Slomška, škofa Gregorija Rožmana, generala Rupnika, škofa Antona Vovka, mučencev blaženega Lojzeta Grozdeta in Jaroslava Kiklja… osebnosti, ki jih sam zelo visoko cenim, temveč vrednote narodnih herojev: Rozmana, Ambrožiča, Mačka, Ribičiča, Kardelja. In te vrednote so zlezle Kučanu, Štruklju, Klemenčiču,… pod kožo. In kaj lahko od njih pričakujemo? Sabotaže, diverzije, diskvalifikacije in likvidacije tistih, ki si drznejo za državljane Slovenije naliti čistega vina. Oni jim po svojih partijsko-fašističnih manirah privoščijo le strupenega.
    Slovenskim državljanom ne še nikoli niso predlagali marljivega in poštenega dela. Še nikoli niso žugali vladi zaradi njenega nepoštenja ali razsipništava, ne, razen, če si je drznila od vseh državljanov zahtevati varčevanja, še posebej, če se je lotila omejevanja partijskih privilegijev.

    Janševa vlada si je upala. Iz istih razlogov oz. strahov pred podobnimi ukrepi sta morala predčasno politični parket zapustiti prva demokratično izvoljena Peterletova vlada in kasneje Bajukova. Tudi Janševa vlada jim ne dela sivih las zato, ker bi bila nepoštena ali zlonamerna temveč zato, ker dela pošteno in poštenje zahteva tudi od svojih nasprotnikov.
    Čas je da Slovenci in vsi pošteno misleči državljani Slovenije prepoznamo, kdo v resnici dela za naše skupno dobro in kdo le blefira in nas pod krinko naprednega že več kot sedem desetletij goljufa in usodno moralno pohablja našo mladino in uničuje narode, ki so zasužnjeni pod peklensko komunistično drhaljo, ki ji že cinglja navček v slovo. Zapustite hudobna pota in boste živeli, zakaj se tako trdovratno oklepate zla. Tistim, ki so resnično v Bogu, ne morete škodovati, sebi pa grenite že življenje na zemlji in pod vprašaj postavljate tudi svojo večnost že s tem, da vanjo ne verjamete. In čeprav vanjo ne verujete, se bo zgodila in od vaše osebne odločitve bo odvisno, kakšno boste živeli. Za vašo lastno rešitev imate le eno možnost: zapustite pota laži in hudobije in boste zaživeli: mirnejše življenje v resnici in spokojnost mirne vesti vam ne bo več neznanka.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite