Ich bin Janez Janša!

13

Od novembra dalje si lahko v slovenskih kinomatografih ogledamo dokumentarec Jaz sem Janez Janša. Navaden smrtnik ob vstopu v dvorano pričakuje, da si bo ogledal dokumentarec, ki ga je zrežiral in ustvaril sam aktualni predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša in v katerem bo lahko spremljal njegovo trnovo življenjsko pot od zibeli do vodje naroda. A neuki gledalec se bo pri tem bridko uštel. Ne, dokumentarec ni cenena biografija o našem predsedniku vlade, temveč nekaj povsem drugega. To ni film za gledalce, katerih profil je topoglavost, enostavnost, žaljivost, nepremišljenost itd., to je film za pronicljive in omikane ljudi. Tudi njegov snovalec ni aktualni predsednik vlade Janez Janša, kot bi to pričakoval povprečen podeželski trdoglav, temveč so snovalci trije sodobni umetniki, ki so se leta 2007 preimenovali v Janeza Janšo.

Dokumentarec Jaz sem Janez Janša podaja kompleksno, dinamično in večdimenzionalno raziskavo osebnega imena, razmerje med imenom in osebno identiteto, njegovo funkcijo v družbi oz. preplet vsega, kar nemalokrat povzroča komične in groteskne situacije, vse skupaj pa je prikazano na poglobljen, luciden, zabaven, skratka odličen način. A obravnava osebnega imena je le lupina, saj snovalci filma v jedru podajajo bistveno pomembnejše sporočilo. Skozi dokumentarec se tako nizajo podobe aktualnega predsednika vlade Janeza Janše in se ponavlja njegovo ime. A povprečen gledalec se bo verjetno vprašal: pa zakaj ravno Janez Janša? Ja, povprečnež, katerega okus diši po kranjski klobasi in goveji glasbi, tega seveda ni sposoben dojeti in tudi ni poklican, da se o tem sprašuje. Snovalci tega dokumentarca  so prefinjeni umetniki, ki vidijo dlje in globlje, pogledali so v dušo tega ubogega naroda in uzrli to, kar je do sedaj vsem ostalo skrito, njim pa se je razodelo; spoznali so, kaj je rak rana tega naroda! Njihovo spoznanje je šokantno, do sedaj še nikoli slišano, saj nihče do sedaj, ne politik, ne novinar, ne profesor na FDV-ju, ne navijač NK Olimpije, ne voznik primestnega avtobusa … niti v najhujši mori ni mogel slutiti česa podobnega!

Mnogi so se že spraševali, kaj se je dogaja z narodom, ki ga je nekdaj krasilo poštenje, delavnost, disciplina, da se je v zadnjih letih tako spridil in povsem izgubil etični kompas. Razni šomoštri so tako podali številne plehke diagnoze, opozarjali so na sistemsko korupcijo, na nedelovanje pravne države, na odsotnost neodvisne civilne družbe, medsebojno sovražnost in zdraharstvo, izgubo etičnih vrednot, na močne neformalne skupine, ki delujejo v ozadju …, a to je le mlatenje prazne slame. Resnica, ki so jo zapopadli umetniki – ustvarjalci tega dokumentarca –, je radikalno osupljiva: ključni oz. edini problem te države je on – aktualni predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša – da, prav on, ki ga imajo mnogi za borca za boljši jutri nas vseh, a ni nič drugega kot v ovčjo kožo odeta zver. Še huje: je fašistoidni demon, ki v demonski hierarhiji zavzema eno najvišjih mest!

Avtorji nas v dokumentarcu na način glorifikacije zla poosebljenega v politiku Janezi Janši, prefinjeno kot nekdaj Vergil v Dantejevi Božanski komediji vodijo po krogih pekla ovitega v celofan, v njem pa ves čas zlovešče odmeva: »Jaz sem Janez Janša, jaz sem Janez Janša.« Ponavlja se ime, ki sicer zveni blagodejno, a naše heroje to ni zavedlo in so razkrinkali demonsko ukano. Politik Janez Janša je v resnici Ivan Janša, kar zveni kmetavzarsko, a se je, tako kot pred njim številni diktatorji in manipulanti preimenoval in se v javnost lansiral kot Janez Janša.  Tako mu je uspelo zapeljati in ugonobiti mehko slovensko dušo. Ti trije umetniki pa so spoznali njegovo zvijačo in ga ujeli v lastno zanko. Slogan politika Janeza Janše »Več nas bo, prej bomo na cilju« so ponotranjili, vzeli radikalno zares in se preimenovali v Janeza Janšo ter s tem pričeli tvegan eksorcistični obred izganjanja hudiča – politika Janeza Janše – iz slovenskega duhovnega občestva. Mantro »jaz sem Janez Janša« so prepoznali kot urok, s katerim se lahko izžene tega demona, in s soudeležbo pri tem obredu jim lahko pomagamo vsi, saj »Več nas bo, prej bomo na cilju!«.

Dokumentarec Jaz sem Janez Janša je gotovo presežek v mnogih ozirih. V prvi vrsti je to izjemen prispevek k oživitvi dialoga v Sloveniji, k spoštovanju drug drugega in lahko smo prepričani, da bo imel mnoge posnemovalce. Je tudi neverjetno lucidna in pronicljiva analiza slovenske družbene krize, ki poda povsem novo spoznanje, saj še nikoli do sedaj nismo izvedeli tega, kar nam je po dokumentarcu jasno: da je politik Janez Janša vrelec vsega zla. Je tudi umetniški presežek, ki ga je moč le redko uzreti, in si ni pustil, da bi zajadral v politikantske vode, in v tem smislu nadaljuje plemenito kulturno tradicijo, kot jo lahko srečamo npr. v komedijah Toneta Partljiča ali humorju Vinka Šimeka. Hvaležni smo lahko tudi vsem državnim in paradržavnim institucijam, da so tako velikodušno razvezali mošnjo in podprli ta presežek. Po ogledu dokumentarca, ko človek uzre nova obzorja, lahko potolažen stopi v novi jutri in podobno kot nekdaj starček Simeon vzdihne: Moje oči so videle rešitev, ki bo v odrešenje tega naroda.


13 KOMENTARJI

  1. Ko gledam izpade dobro subvencioniranih kulturnikov in sovraštva birokratov in izobražencev do JJ, ter vedno pogostejše pozive novinarjev na državnih medijih k revoluciji – pa do bloga Mikstone – mi je jasno, da je temu skupno samo veliko sovraštvo do “hudiča” Janše in Cerkve, ki ju krivijo za postopno izgubljanje socialističnih privilegijev.

    Na Kitajskem opazujemo, da gre razvoj družbe, tehnologije in blaginje skokovito naprej sorazmerno z opuščanjem socialističnih (fevdalnih) vzorcev in s sprejemanjem vzorcev svobodnega trga in pravne države ( kapitalizem).

    Pri nas v SFRJ in SR Sloveniji se je relativno bolje živelo ravno zato, ker se je Tito ves čas spogledoval s kapitalističnim zahodom, se “dol dajal” z njim zaradi ugodnih kreditov in privabljal veliko tujih investitorjev in tujih podjetij v SFRJ.

    Sedaj pa gremo v kontra smer že 20 let s tem talibanskim vztrajanjem v socializmu in s komunističnimi vrednotami “SOVRAŠTVA” , sovraštva do Zahoda, Cerkve, desničarstva ( če nimamo resničnih desničarjev , nimamo tudi resničnih sredincev: kar poglejmo smešnost Viranta, ki med enimi in drugimi socialisti išče aritmetično sredino – nimamo tudi resnične demokracije, da o levičarstvu sploh ne izgubljamo besed, saj je pri nas samo izkrivljena levica oz. socialisti oz. komunisti, fašisti in boljševiki).

    In končna trditev je: tudi če bi UDBA leta 1991 počila JJ kot je Krambergerja, bi bilo stanje družbe in gospodarstva danes v 99% enako. In to je 2x srhljivo. Prvič ker kaže monolitnost in monopolnost komunističnega mišljenja in delovanja v Sloveniji zadnjih 20 let. In drugič ker kaže na neuspeh JJ in ostalih “desničarjev”, ki bi jih lahko distanciran gledalec oz. tujec mirno označil kot agente UDBE, ki namišljeno igrajo teater z namenom, da se V DRUŽBI NIČ NE SPREMENI tako kot je gradualizem ena od številnih mimikrij, da se z reformami socializma v tržno gospodarstvo v resnici ni nič spremnilo, še najmanj pa na bolje. Spreminja se samo toliko, da je več zadolževanja in da gniloba socializma v sebi počasi leze na površino narodovega telesa.

  2. Dober, ravno prav ciničen zapis, ki ustreza dejstvom dokumentarca! Bravo! Če to prebereš si že notri – ti je stil dokumentarca na dlani.
    Lacanovci se na vse pretege trudijo s simbolnimi samomori našega predsednika vlade, a jim za enkrat to še ne uspeva. Le kaj imajo še pripravljeno?

    Da gre pri tem dokumentarcu za zlo je očitno tudi iz dejstva, da živi kot parazit – energijo dobiva iz ontološko dobrega, samo po sebi ne more obsta(ja)ti. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi pravi Janez Janša naenkrat prenehal biti.

  3. če sem prav razumel zapis tega članka smo mi vsi, ki ne dojamemo visoko umetniško stvaritev dokumentarca kmetavzarji, povprečneži z eno roko držimo kranjsko klobaso v drugi pir..

    spoštovani avtor – raje sem kmetavzar kot pa takšen visoko-umetniški zvarek. tvoja kreacija je v bistvu vpitje obupanega

    • Kolikor sem razumel članek, gre za recenzijo in ne za moralno ocenjevanje o razumevanju. Dokumentarca nisem gledal, me pa glede na napisano potrjuje v tem, da je v Sloveniji precejšnje število ljudi, ki so obsedeni z Janezom Janšo, največkrat ga imenujejo – očitno po dr. Drnovšku – “princ teme”, grešni kozel za vse slabo, kar se v državi dogaja.

    • ne, avtor tega članka zadevo samo hudo ironizira. Sicer je pa za take kvazi umetnike samo en recept – naj si sami sfinancirajo svoje blodnje…

  4. Zadeva z Janezom Janšo kot grešnim kozlom je zgodovinsko gledano lep primer delovanja arhaičnih družb, to so družbe pred pojavom krščanstva oziroma družbe, v katerih Resnico določa vladar. Seveda se v takih družbah vedno pojavljajo veliki problemi in težave, ker pač ni resnice. In na vsake toliko časa se izbere nekoga, ga obdolži za vse, kar je narobe, obsodi in linča. Seveda težave niso odpravljene, zgodba se ponovi …

    In mi smo taka družba. Na žalost.

  5. Pravični mora umreti. Če ostane živ, vznemirja predvsem vse demone in zle duhove. Če je JJ prepoznan kod zli duh, preprosto poglejmo resnično vrednost del tistih, ki JJ-ja ne mrejo več videti živega. Nikoli ne bom pozabil Janezovih besed, ko smo se zbrali, da bi na demokratičen način ubranili mejo z našo južno sosedo. (Izdala nas je takrat aktualna vlada B. Pahorja s podporo vseh sivih stricev iz ozadja). JJ je dejal:

    “Prišli so trgovci z novci!”

    To so dobro premišljene besede takrat predsednika največje opozicijske stranke, ki sedaj večinoma nemočno gleda, kaj počnejo sovražniki naše ljube domovine in vseh plemenitih sinov slovenskega naroda.
    Kakšno leto nazaj je objavil članek v Demokraciji: “Boga ni; vse je dovoljeno.” Komu je vse dovoljeno? Tistemu, ki si domišlja, da mora na zemlji imeti vso oblast, da bo svoje življenje lahko izživel, kot mu je volja, saj po smrti itak ni nič.
    Kdo si drzne verjeti, da po smrti ni nič? Je sploh smiselno živeti, če po smrti ni nič? In komu sem potem odgovoren za svoja dejanja, ko sem na vrhu države, če potem nad mano ni nikogar, ki bi mu za svoja dejanja ob koncu življenja moral podati zagovor?_ Kajn se je izgovarjal Bogu: “sem mar jaz varuh svojega brata? Sodobni sovražniki boga so s pomočjo revolucije v sebi že ubili vsako upanje v onostranstvo in ga navdihnjeni od same peklenske sle želijo ubiti v slehernem od nas.

    Ne, tega jim ne smemo dovoliti! Bliža se čas našega konca, kakor tat, pravi Sv. Pismo. Proti Bogu in njegovim bodo izrekali drzne reči, reči, ki jih pred njimi v javnosti ni nihče upal izgovarjati. A ne bojte se. Tisti dan njihovega poraza je zelo zelo blizu…in tudi dan naše zmage, če bomo vztrajali do konca in se Njemu ne bomo izneverili. Saj je dejal: Ne bojte se tega kar more ubiti telo. Bojte se tega kar more pogubiti vaše duše in jih vreči v peklenski ogenj.
    “Ko pa boste videli, da se vse to dogaja, se razveselite, kajti dan vašega odrešenja je blizu”

Comments are closed.