Oba dneva, v soboto, 24. avgusta, in v nedeljo, 25. avgusta, sem bil v Rovtah nad Logatcem, kjer sta bili spominski slovesnosti ob 20. obletnici postavitve farne spominske plošče za žrtve komunistične revolucije, 70. obletnici domobranstva v Sloveniji in Rovtah ter ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Obe prireditvi je spremljal bogat kulturni in pričevanjski program. Rovtarjem je vsekakor treba čestitati za njihov pogum in izraz dostojanstva. Niti malo se niso uklonili pritiskom častilcev totalitarnih zločinskih simbolov. Rovtarji so se pri tem dostojanstvu pridružili Šentjoščanom. Tako julija v Šentjoštu kot zdaj še v Rovtah so izpričali jasno voljo, da v Slovenije še ni vse počez preplavilo brezumje komunistične miselnosti in pridobitništvo revolucije.
Mitomani rdeče zvezde, partizanskih uniform in orožja – vse to je med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji služilo strahotnim zločinom nad Slovenci – že leta paradirajo na borčevskih slavjih, kar je svojevrstno teptanje lastnega dostojanstva. Ko pa so se julija v Šentjoštu nekateri pokazali v domobranskih uniformah, dostojanstveno, so levičarji zagnali vik in krik, v Šentjošt pa poslali celo policijo, ki je zasliševala organizatorje spominskega dneva. Ali je zdaj policija v službi mitomanov komunistične zvezde in ne več vseh Slovencev in zdravega razuma? Takšne policije res ne potrebujemo. Dovolj dolgo smo morali prenašati komunistično in udbovsko.
S t. i. desnice nikoli do zdaj ni nihče prišel protestirat na borčevska slavja, ki jih je skozi vse leto polno po Sloveniji. V nedeljo, ko je v Rovtah slavnostni govornik, sprejet in pospremljen z dolgimi aplavzi ter vsesplošnim odobravanjem, spregovoril o resnici naše preteklosti in sedanjosti, so Pirjevčevi rdeči škvadristi, okrancljani s totalitarnimi simboli, prišli protestirat pred same Rovte. Kot »izgovor« so si izbrali nepomemben borčevski spomenik na Židovniku in svojo maškaradno druženje naslovili Kolaboracija je zločin (ali bo Pirjevec iz svojega žepa plačal obnovo tam uničenega spomenika, kar so s svojim nasilništvom dosegli sami?). Seveda, vemo, v Sloveniji že vse od demokratizacije leta 1990, ko se vsaj svobodno da govoriti in pisati, poteka spopad za interpretacijo naše nedavne zgodovine in s tem sedanjosti. Vemo, da tudi Pirjevec dobro ve, da kolaboracija v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni bila zločin, saj je šlo za politično dejanje, ki je bilo v vsem svojem bistvu povzročeno s komunistično-partizanskim nasiljem v obliki sistematičnih umorov, demoniziranja umorjenih žrtev, ropanj premoženja in teptanja dostojanstva.
In izrazita pristranost predsednika države Boruta Pahorja. Kdaj je povzdignil glas ob šopirjenju in grožnjah v Dražgošah in na drugih borčevskih slavjih? Spravil se je na Rovte in s tem pokazal, kdo je.
Zakaj potem levičarji še vedno s takšno ihto blatijo svoje nekdanje žrtve? Zato, ker imajo od tega gmotne koristi. Nekdanji komunistični borci, med njimi je veliko notoričnih zločincev, že desetletja prejemajo denarne in številne druge privilegije za svoje »borčevstvo«. Že dolgo pa te privilegije po njihovi smrti prevzemajo njihovi družinski člani. Če kaj, je prav zdaj, ko država krči mnoge izdatke in je zgubila kompas pri izmišljanju vedno novih davkov, s katerimi spravlja v obup mnoge Slovence, to povsem absurdno stanje. S temi novimi davki še naprej pita nedotakljive »borce« tako imenovane NOB.
Več: Družina
