I. Žajdela, Družina: Bog je hotel imeti pričo

Umrl je Milan Zajec, zadnji od treh znamenitih rešencev iz brezna v Kočevskem rogu

V Clevelandu v ZDA je 20. decembra 2013 umrl Milan Zajec, med drugo svetovno vojno domobranec. Bil je eden od treh rešencev iz brezna smrti v Kočevskem rogu, ki so, potem ko se jim je uspelo rešiti v tujino, grozote partizanskih pomorov zapisali in so jih v demokratičnem svetu lahko brali, v totalitarni Sloveniji pa so bili vrsto desetletij prepovedani.

Rodil se je 8. oktobra 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskem. V družini je bilo enajst bratov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest pri domobrancih. Brat Janez je padel v boju pri Črnomlju leta 1944. Štirje bratje, Jože, Tone, Ignac in Stanislav, so bili ubiti po vojni v Kočevskem rogu. Z njimi naj bi bil ubit tudi Milan, ki je bil na množično morišče v Kočevskem rogu pripeljan 2. junija 1945.

Iz Koroške v Kočevski rog

Med vojno se je Milan Zajec pridružil domobrancem. Najprej je bil v t. i. posadni četi v Novem mestu, potem v 5. četi v Ljubljani, na koncu pa je bil v posadki oklepnega vlaka, ki je patruljiral na progah od Postojne do Borovnice ter od Ljubljane do Kočevja. Poveljnik vlaka je bil poročnik Gomiršek, ki je imel komando v Grosupljem. Vodnik oklepnega vlaka je bil narednik Miro Romanjuk.

Konec vojne je pričakal v Kočevju, od koder se je umaknil preko Ribnice in Velikih Lašč v Grosuplje, od tam pa 6. maja 1945 v Ljubljano. Iz Ljubljane je s skupino domobrancev spremljal vlak z ranjenci, vendar so morali pri Otočah vlak zapustiti. Nato so šli peš skozi Brezje, Tržič in Ljubelj na Vetrinjsko polje.

29. maja 1945 je bil v skupini, ki so jo Angleži s prevaro predali partizanom pri Podrožci. Zaprli so jih v taborišču v Kranju, potem premestili v taborišče v Šentvidu in jih še isti dan odpeljali v Kočevje. 2. junija so partizani domobrance s tovornjaki vozili do kraških brezen v Kočevskem rogu. Po vojni je Milan Zajec opisal svojo pot na Koroško, vrnitev in morijo v Kočevskem rogu. O rešitvi iz brezna je povedal: »Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu izmed nas se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa so ga zagrabili trije partizani in vprašali: ‘Šta si ti, Rupnikovac ili Nedičevec?’ Odgovoril jim je: ‘Domobranec sem.’ Čez kakih deset minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi, ki smo bili še živi v jami, smo komuniste dobro videli, ker jim je sonce svetilo v obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo se bali, da nas bodo opazili. Potegnili smo se nazaj v rov in čakali, kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj od časa do časa in molitev ‘Spomni se, o premila Devica Marija …’ Te molitve prej nisem dobro poznal, ko pa sem jo slišal druge moliti, sem se je takoj naučil. Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev, ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči, smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo preveč vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da ostanemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden izmed nas je bil bolj nestrpen. Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest.

Več lahko preberete v Družini.