I. Žajdela, Demokracija: S partijsko mitologijo nad resnico (I.)

1
355

V zvezi z izdajo knjige Boža Repeta S knjigo in puško naj opozorim na početje nekaterih. Potem ko je danes vse jasno, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno na Slovenskem, se nekateri še kar naprej sprenevedajo.

Potem ko je Cankarjeva založba nekaj mesecev z velikim pompom napovedovala izid knjige Boža Repeta S knjigo in puško, se je to 30. junija 2015 v Konzorciju v Ljubljani tudi zgodilo. Na predstavitvi, ki jo je obiskalo precej novinarjev ter še več zgodovinarjev in oseb iz leve politične scene, je urednik knjige Tine Logar z vznesenimi in močnimi besedami predstavil knjigo in njenega avtorja. O knjigi je govoril v superlativih, kar je bilo zame precejšnje presenečenje, saj sem ga zaradi predstavitev drugih knjig v prejšnjih letih imel za osebo z bolj uravnoteženim odnosom do naše nedavne zgodovine.

Založba je Repetovo knjigo ves čas propagirala oz. jo postavljala ob bok dvema drugima knjižnima izdajama, ki ju je predstavila nekaj mesecev prej. To sta knjigi Richarda Holmesa 2. svetovna vojna. Veliki ilustrirani vodnik in Richarda Jamesa Overyja Tretji rajh. Seveda se je vsem, ki poznamo našo politično in zgodovinopisno sceno, to rinjenje Boža Repeta k omenjenima knjigama dveh uglednih britanskih zgodovinarjev in publicistov zdelo milo rečeno sumljivo ali celo nehigienično. Vsi vemo, kdo je Božo Repe, kakšne funkcije ima, kakšne naloge opravlja, predvsem pa, na kakšen način piše svoja besedila in knjige − da gre za torej za izrazito levičarskega oz. prokomunističnega avtorja. Takšna so tudi njegova besedila.

Nasilje, ne pa NOB

Do neke mere bi razumel, če bi urednik založbe Tine Logar Repeta in njegovo knjigo promoviral zaradi tržno-propagandnih razlogov, vendar bi od njega pričakoval, da bo to počel na vsaj toliko zadržan način, da ne bi zdrknil na področje zagovora diskurza tistega dela naših zgodovinarjev, ki na vsak način želijo in poskušajo prikazati dogajanje med drugo svetovno vojni in po njej na Slovenskem kot spopad dobrih komunistov in partizanov z zlimi okupatorji ter njihovimi sodelavci (kolaboranti) domobranci. Pri tem glavno, kar se je med vojno dogajalo na Slovenskem, to je bila izjemno nasilna komunistična revolucija, za te »zgodovinarje« ne obstaja, če pa jo vsebinsko že omenijo, to naredijo samo kot omembo, brez ovrednotenja, kaj šele opisov njenih zločinov. Vsa literatura o tem, ki je brezmejna, izjemna količina arhivskega gradiva, ki se tiče Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča in Zdenke Kidrič, vse to, kar se je v Sloveniji dogajalo od maja 1945 do aprila 1990, je izjemno dodelan in trd udbovski režim, govorijo o enem, da je v Sloveniji v času, ki ga obravnava Repetova knjiga, divjalo nepopisno nasilje komunističnih partizanov.

Mit o »odporu«

Božo Repe je v knjigi S puško in knjigo napisal mit o »odporu« proti okupatorju (»NOB«) in vlogi komunistov pri tem. Mit je zgradil na za potrebe delanja tega mita izmišljeni terminologiji, na sistematičnem demoniziranju žrtev komunistične revolucije in minimaliziranju oz. kar zamolčevanju zločinov komunizma in njegovih paravojaških organizacij, kot so bile Vos, partizani, Ozna, Knoj, terenci in aktivisti.

Božo Repe je knjigo posvetil očetu, ki je bil na Gorenjskem partizan. Gotovo je to, da je bil njegov oče partizan, pomembno – tako kot pri mnogih drugih – vplivalo na njegovo kariero. Ker je bil iz partizanske družine, je gotovo šel laže skozi šolski sistem in potem hitro napredoval pri zasedbi službenih mest ter raznih funkcij v pomembnih izobraževanih in znanstvenih odborih ter komisijah.

Stric Cene Logar

Urednik Repetove knjige Tine Logar je sin jezikoslovca Tineta Logarja iz znane Logarjeve družine iz Horjula. Družina je veljala za levičarsko in nekateri člani so se že med vojno oz. komunistično revolucijo dejavno angažirali na strani komunističnega revolucionarnega projekta. Tinetov stric Cene Logar je bil leta 1942 vodilna osebnost na območju Dolomitov (območje zahodno od Ljubljane, med Vrhniko, Logatcem, Žirmi in Škofjo Loko). Bil je neposredno odgovoren za številne partizanske zločine na tem območju, kar je, kot je splošno znano, Dolomite naredilo za »bele«. Partizani so tu leta 1942 zagrešili hude zločine nad civilnim prebivalstvom, kar je sredi leta 1942 povzročilo pospešeno organiziranje (samo)obrambe pred tem nasiljem. Logar in njegovi so bili tisti, ki so ljudi prisilili, da so zaščito morali iskati pri okupatorju (vse to je danes opisano v številni literaturi). Zdaj pa jim razni repeti očitajo kolaboracijo. Perverzno in abotno.

Pet bratov na Golem otoku

Stric Tineta Logarja mlajšega Cene Logar je iz te izjemno krvave vojne izšel kot »zmagovalec«, ki je potem zasedel pomembne funkcije v povojnem režimu komunistične partije. Leta 1948, ko je kot strela z jasnega udarila resolucija informbiroja, se ni mogel tako, kot mnogi drugi partijski funkcionarji, izreči proti Stalinu, ampak je zagovarjal politiko Sovjetske zveze. Februarja 1949 ga je zato Udba aretirala. Prav tako njegovo ženo, mamo in štiri brate.
Pet bratov je nato režim poslal v mučilnico Golega otoka, prav tako ženo. Mamo so sicer izpustili, vendar so jo potem posredno ubili tako, da so jo ponoči hodili strašit, neke noči pa je udbovski avto pred njeno hišo silovito zavrl. Naslednje jutro so jo našli mrtvo.

Medtem ko so štiri brate z Golega otoka izpustili prej, so Ceneta izpustili komaj decembra 1953. Junija 1958 ga je Udba znova aretirala. Tokrat so ga internirali na »sosedu« Golega otoka Svetem Grgurju. Izpustili so ga decembra 1960. Komunistična bratovščina ga je imela zaprtega skoraj sedem let in na Golem otoku je doživel nepopisno mučenje.

Hitra vrnitev, nato popoln molk

Med petimi brati Logar na Golem otoku je bil tudi Tine Logar (1916–2002), oče urednika Repetove knjige Tineta Logarja. Iz mučilnice na Golem otoku se je vrnil zelo hitro, že po šestih mesecih. Znano je, da so od tam tako hitro izpustili samo t. i. revidirance oz. tiste, ki so se (zaradi nepopisnega nasilja) samoobtoževali in hudo trpinčili druge. Tine Logar je bil po vojni ugleden dialektolog. Že med vojno so ga Italijani kot aktivista komunistične OF aretirali in zaprli v taborišče v Italiji.

Mama urednika Tineta Logarja je bila Božena, roj. Sernec (1914–1997), že od leta 1941 aktivistka komunistične OF, zaradi tega od aprila 1942 do septembra 1943 zaprta v italijanskih taboriščih. Potem je do konca vojne delala v partizanskih, po vojni pa v ljubljanskih bolnišnicah; od leta 1961 je bila primarijka ljubljanske porodnišnice.

Dve Logarjevi pričevanji

Kljub temu mučenju s strani komunistične tovarišije je Cene Logar leta 1973 v reviji Borec objavil besedilo z naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih (štev. 6–7 in 8–9). V njem je opisal partizanjenje v Polhograjskih dolomitih in svojo vlogo pri tem. V tem besedilu je na enak ali celo hujši način kot drugi propartizanski pisci oklevetal protirevolucijo, zamolčal pa praktično vse zločine partizanov, pri katerih je tudi sam odločilno sodeloval.
Leta 1991, po demokratizaciji Slovenije, je v Borcu (štev. 4–6) pod preprostim naslovom Goli otok objavil spomine (pričevanje) na svojo aretacijo in trpljenje na Golem otoku. Precej podrobno je opisal udbovski sistem pošastnega mučenja, na koncu pa nosilce tega režima komuniste okarakteriziral kot zločince. Na koncu je zapisal (str. 314): »Kjer ima oblast v rokah le ena stranka, ima v rokah oblast dejansko njena policija. Policijska država. Totalitarizem.«

Od kod takšno obnašanje?

Cene Logar je bil nad strahovitimi udarci, ki jih je utrpel od svojih, v članku o Golem otoku, objavljenem po demokratizaciji Slovenije, kritičen. Prav nobene kritike oz. resnicoljubnosti pa ni bil sposoben pri opisu »osvobodilnega boja« v Dolomitih (leta 1973). Tam se je lagal (zamolčeval), slavil partizane, čeprav so bili nosilci hudega nasilja nad civilnim prebivalstvom, zamolčeval svojo pomembno vlogo pri tem in se sprenevedal ter najprej lažnivo oklevetal protirevolucijo, nato pa jo za nameček še obsodil kot zločinske kolaboracioniste z okupatorjem.

Božo Repe to v knjigi S puško in knjigo počne ves čas. Toda za urednika te knjige Tineta Logarja sem bil prepričan, da vse to ve. Njegov oče je bil zaprt na Golem otoku, strica Ceneta so tam strahovito mučili, kar je leta 1991 v daljšem pričevanju objavil. Pa ne samo, da vse to ve, danes se o resničnem dogajanju med drugo svetovno vojno vse ve. Po letu 1990 je o tem izšlo zelo veliko literature (mislim samo na kakovostno), kjer je vse natančno opisano in razloženo.

Pa kljub temu se mu je zdelo, da mora Repetovo pokvarjeno mitologijo o »NOB« zagovarjati s superlativi. Od kod takšno obnašanje? Od kod to, da je njegov stric Cene Logar, potem ko je preživel pekel Golega otoka, potem lagal in prirejal dogodke med vojno v Dolomitih? Kako da lahko njegov svak Tine Logar, potem ko prav tako vse ve o dogajanju med vojno in po njej na Slovenskem, »zapel« takšen slavospev Repetovi mitologiji?

Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite