I. Vovk, Iskreni.net: Kaj čaka bodoča nadškofa

11

Ko sem avgusta napisal članek z naslovom: “Cerkev brez vodstva je priložnost”, si nisem predstavljal, da se bo v tako kratkem času odvilo toliko rodovitnih dogodkov (od mnogih molitvenih navez, številni so pisali in obiskali nuncija, forumov, člankov, romanj do plodnih debat o stanju v škofijah).

Osebno se nimam za vplivnega laika (kot me je naslovila novinarka in publicistka Ranka Ivelja, ki v Dnevniku aktivno pokriva dogajanje v Cerkvi ter poroča o temah, ki morda med katoličane ne bi prišle). Sam sem predvsem grešnik in laik, ki se svojim šibkostim navkljub trudi hoditi za Kristusom in to znotraj družine ter občestva v njegovi nevesti Cerkvi.

Glede na naravo dela mi je bilo dano v zadnjih 15-tih letih srečati se z mnogimi pari, materami in očeti samohranilci, zakonci, duhovniki, redovnicami in škofi. Za vsa ta srečanja sem izjemno hvaležen. Več ljudi kot spoznavam, vse bolj odkrivam, kako pomembno je, da ovce iz dneva v dan kličemo pastirja, da bi nas vodil.

Na tej poti sem spoznal veliko ovac. Glas vseh teh ovac je veliko glasnejši, kot je moj. Pred Njim so veliko “večje in vplivne”, kot sem sam. Nekatere ovce so mirne z Njim ter aktivne – nahajajo se v gibanjih, župnijah in skupnostih.

Srečal pa sem tudi ovce, ki so izjemno nemirne, ker so ranjene (od mobinga, spolnih zlorab, prikrivanj …). Kličejo pastirje, da bi jih opazili in jim priznali rane, ki so jim bile prizadejane, ter tako naredili prvi korak v smer ozdravljenja.

Moja srečanja s pastirji

Prvič sem se v okviru iskreni.net srečal z nadškofom Alojzom Uranom, ko smo pričeli z e-pripravo na zakon. Takrat je blagoslovil naše delo in izrazil besede podpore. Za kaj več (celostno urediti družinsko pastoralo) že v svojih začetkih ni imel “moči”, češ da ima za reševati težke stvari med duhovniki. Do danes mi ni povsem jasno, na kaj je takrat namignil – morda to, kar sem s časom sam opazil.

V zadnjih letih sem se osebno večkrat srečal z nadškofom Antonom Stresom in tudi škofom Andrejem Glavanom. Oba spoštujem in ju imam rad. Od obeh sem čutil spoštovanje in podporo do poslanstva, ki ga opravljamo z vsemi sodelavci Zavoda iskreni.net. Na veliko točkah družinske pastorale smo se v pogovorih lahko strinjali in bili enotnih misli. A obstajalo je tudi področje, kjer nismo uspeli priti na isto valovno dolžino – priznanje ran ali, kot so jih potem preimenovali v PIP-u, šibkih točk. Sicer naj bi te rane obstajale, vendar se o njih ne sme kaj preveč konkretno govoriti, saj je potrebno govoriti le o lepih stvareh. Za manj lepe pa je bolje, da se jih preskoči (jaz sem to vedno razumel kot potlači).

Tudi v zakonu so boleče teme, o katerih se zakonca pogovarjata, in tiste, ki jih zakonca potlačita in zelo hromijo njun zakon. Podobno je v občestvu – če se težava pometa pod preprogo, postaja vse bolj moteča.

Proces izbire škofov

Ob koncu zadnjega poletja sem obiskal tudi škofa Jurija Bizjaka, ki ga izjemno spoštujem in imam rad. Že kot mladega me je navduševala njegova prežetost s Svetim pismom. Ob robu druge tematike sem se dotaknil tudi procesa izbora škofov in ga spodbudil, da se v svoji veri in moči aktivira pri iskanju kandidatov, da bo tokrat prišlo do prelomne točke.

Čeprav sva imela zelo prijazen in ploden pogovor, ki se je zaključil s temo, da se na družine premalo stavi in jih podpre, mi je ostal rahlo grenak priokus srečanja. Kot da bi škof imel v mislih (čeprav mi tega ni izrekel), češ kaj se pa sedaj laiki zanimajo za to, kdo bo škof.

Vendar so laiki, ki se še veliko bolj zanimajo, kdo bodo škofje, kot se sam, saj so od njih še bolj neposredno odvisni. Po drugi strani pa to, kdo je škof, še posebej vpliva na odnose, ki jih živimo vsi v Cerkvi. Zato je to gotovo tema, ki se tiče celotnega občestva.

Če pogledam na nekatere pretekle procese izbire škofov, mi je kot verniku namreč hudo, da so najprej imenovali močno duhovnega in ljudskega nadškofa Urana in ga kasneje umaknili, kot mi je tudi žal za izjemna intelektualca in duhovna pastirja, dr. Stresa in dr. Turnška. Tudi onadva sta najprej dobila podporo, potem pa nista imela ustreznega izhoda oz. moči se spopasti z vpregami. Vse kaže na to, da so v ozadju potekale nenavadne spletke.

V trenutnem slovenskem cerkvenem zakulisju je v zvezi s procesom izbire škofov bilo dolgo zelo mirno. Zelo nemirno pa je postalo hitro po 16. 12. 2013, ko je papež imenoval novo sestavo kongregacije za škofe, v kateri ni bilo več kardinala Rodeta. Javnost o tem dogodku ni bila širše obveščena (je pa nasprotno o kardinalovem obisku papeža obširno, celo z objavo vabila, poročal tednik Družina). Mnogim tako seveda ni znano, da je imel kardinal Rode kot član kongregacije za škofe vsa ta leta v Vatikanu vpliv na imenovanje in odstavljanje škofov v Sloveniji.

V naslednjih tednih je med drugim sledilo pismo bratom duhovnikom, ki ga je spisal škof dr. Peter Štumpf – o tem je te dni obširneje pisal Aleš Čerin na Časniku.

V zadnjih tednih tako kot številni duhovniki, redovniki, redovnice in laiki tudi sam predvsem molim za aktualne in bodoče škofe ter za to, da bo izbor potekal v potrpežljivi odprtosti Svetemu Duhu. Odločevalci še posebej v teh trenutkih potrebujejo obilo blagoslova.

Kaj čaka bodoča nadškofa?

Ne poznam stanja postopka za izbiro nadškofov. Lahko bo prišlo do imenovanj še pred prazniki, lahko še dolgo ne. Zato se mi pomembnejše, kot kdaj in kdo bo, zdi razmišljati o tem, v kakšne izzive bosta morala nova nadškofa “ugrizniti”.

Duhovniki

Nova nadškofa čaka obilo dela na področju dela z duhovniki – duhovniki potrebujejo pastirja, ki jih bo popeljal k bistvu. Morala se bosta posvetiti celostni formaciji duhovnikov, ki bo vključevala ne le “teoretično” teologijo ampak tudi “praktično”. Sicer se bo število izstopov (v minulem letu preveč) le še povečevalo. Potrebni so nujni ukrepi za spremembe. Najbolj odgovorno vlogo pri formaciji bodočih duhovnikov ima bogoslovje. Najnovejša navodila za vzgojo duhovniških kandidatov so zelo zahtevna.

Nadškofa bosta morala opustiti mentaliteto nedostopnosti, močne in vplivne Cerkve ter poudariti evangeljskost, bratstvo, molitev in služenje bližnjim. Duhovniki naj bodo predvsem pastirji in ne funkcionarji, vplivneži, direktorji, uredniki itd. Dejstvo, da je bilo še pred nekaj desetletji toliko duhovnih poklicev, je izjemna zgodovinska okoliščina. Mnogi pa bi radi, da ta izjema traja za vedno in da se lahko že mlade v bogoslovju vzgaja za “gospode”, namesto za “pastirje”.

Zlorabe spolnosti in denarja

Drugo največje delo pa ju čaka na področju zlorabe spolnosti in denarja. Na prvi pogled se morda zdi, da bo imel najtežje delo mariborski nadškof, kjer je škofija z negospodarnim ravnanjem zakockala večji del premoženja. Tu je verjetno potrebno najprej delo “kriznega menedžerja” in šele kasneje prihod pastirja. To pomeni, da morda ne bosta oba škofa imenovana sočasno. Po drugi strani pa sem osebno mnenja, da ljubljanski nadškof ne bo imel nič manj dela na področju denarja. Tu se bo moral namreč spopasti z aktivnimi “porabniki denarja”.

OPOMBA: Drugo polovico članka lahko preberete na Iskreni.net

11 KOMENTARJI

  1. Tu se bo moral namreč spopasti z aktivnimi “porabniki denarja”.
    Ja, hvala… A bi kaj več o tem povedal? Če že govorimo o odprtosti iskrenosti, preglednosti… itd. Sicer je članek razumeti kot več istega = prazno leporečje.

  2. Zdaj je menda The Economist objavil članek o mariborskem polomu. Pravi da gre za največji fiasko v zgodovini Cerkve. Fajn se je zakuhalo tole. Pri nas pa še kar tišina.

  3. Škofje žanjejo, kar so (vsaj z govorjenjem) sejali. Vedno so govorili kako potrebujemo aktivne laike. Sedaj, ko so jih dobili se jih pa bojijo. (očitno so nekaj pridigali in drugo mislili) 🙂

    • Tebi je žal in narobe, da imamo aktivne laike?

      Tako zveni tvoj zapis: privoščljivo, češ, na škofje, sedaj pa imate, ker ste besedno opogumljali laike.

  4. “Pri financah je nujna transparentnost.”

    Če so nas minuli dogodki česa naučili in odkar Tino Mamić odkrito govori o gejevskem lobiju (http://youtu.be/2OktdXn61Bg?t=42m36s) in tudi njegovih grožnjah, nam je zdaj menda jasno, da se mora nujno javno objaviti poraba vsakega cerkvenega centa – tako kot to škofije počnejo v normalnih državah. Čeprav bo zaradi tega treba plačati kaj več davka …

    • Treba je priznati,da bi nam ostalo,če nje ne bi bilo, marsikaj prikrito v slovenski Cerkvi. Tako, da mislim, da tako malomarno zasmehovanje ni na mestu, pa nam je lahko gospa všeč ali ne.

  5. Predolg članek z zelo obetavnim naslovom. Upal sem na naštevanje lastnosti in nalog in med nalogami katere so prioritete.

    Zvedel sem novico, ki jo je uradni cerkveni tisk zamolčal ( fevd?), da je papež odstavil Rodeta iz komisije za imenovanje škofov in da je od takrat naprej panika.

    Mene moti preveč praznih besed, sploh pa sklicevanje z baročnimi frazami o nevesti in ovčicah, ki rabijo pastirja.

    Všeč pa mi je to, da laiki postajajo bolj aktivni. Tudi to, da se ureja ali raste ali dela na tem na področju družinske in zakonske pastorale.

    Boleči so mi izstopi duhovnikov. Naš župnik je letos izstopil in se poročil z vdovo. Pa je bil na zakonski skupini v redu.

    Fevdi ( denar, oblast, razvrat, ugodje) so tam, kjer ni konkurence, ni transparentnosti, iskrenosti, odprtosti, javnosti.

    R.Sirico v svoji knjigi piše, da ga večina duhovnikov težko razume, da se večini duhovnikov podjetniki zdijo sporni, da se jim dobički zdijo sporni ( izgube pa ne). In to zaradi igre ničelne vsote: če hočeš kaj imeti ali obdržati, moraš to drugim vzeti in to potem čuvati z vsemi sredstvi.

  6. Sem potem še o tem članku razmišljal in o tem kaj so škofje delali in pri “čem jim je zmanjkalo časa” oz. česa niso delali.

    V podjetjih managerji prej dajo listo ukrepov in ciljev in strategijo uresničevanja, preden nastopijo na delovno mesto. Lastniki podjetij kakovost managerska ( ravnateljskega, upravljalskega) dela in njegovo uspešnost ocenjujejo glede na rezultate. Velik delež dela škofa je managerski delež, oz. vsaj zaradi slabega managerskega dela, je SLO RKC v takem stanju.

    Drugo delo je pedagoško delo, vzgoja duhovnikov, spremljanje uresničevanja pastoralnega načrta, vzgoje vernikov.

    Zelo mi manjkajo škofje, ki so morali odstopiti. Prav bi bilo, da se ti škofje obrnejo na SLO Cerkev in ji povejo katere naloge so izajali, kakšne cilje so imeli in koliko so jih uspeli udejaniti. Kaj so delali narobe in kje niso naredili? To bi bilo nujno za vedenje občestva KJE SMO in KAM MORAMO ITI, še bolj pa za nove škofe. To bi bilo tudi predprirava za spoved škofov in pristno kesanje škofov pred Cerkvijo.

    Tako pa ves čas polno enih baročno, “duhovnih” fraz, katerih glavni namen je očitno prikrivanje, da bi ljudje čim manj vedeli o delu starih škofovo in delu novih škofov. Zakaj ta netransparentnost? Podmizno delovanje, lobiji, čudno nastavljanje škofov, čudno odstavljanje škofov, čudne cerkvene akcije, zanemarjanje določenih akcij – vse to nečemu oblastnemu, materialnemu ( FEVDU) močno služi in ga utrjejuje, zelo pa škodi OBČESTVU, socialnemu vezivu, zaupanju v Cerkev….

  7. […] V prispevku Igorja Vovka na Časniku sem zasledil informacijo, ki jo cerkveni mediji v Sloveniji cenzurirajo, morda za to, ker branijo fevd. To ni dobro. Informacija je, da je papež Frančišek kardinala Rodeta odstavil iz komisije za izbiro novih škofov. Zakaj je nastal cel haloooo v slovenski Cerkvi, ker je p. Roblek šel direktno do papeža, da mu kot hlapec Jernej cesarju, pove kako vidi slovensko Cerkev in kaj pričakuje. […]

Comments are closed.