I. Veladžić za Reporter: Dan reformacije, dan žalovanja

3

Trubar je naš, vaš katoliški in po sili razmer tudi naš, protestantski, pravi Izet Veladžić, pastor evangelijske cerkve in zavzet zagovornik ekumenizma. Kot tak je pastor Veladžič prepričan, da je prestopanje iz ene krščanske veroizpovedi v drugo nesmiselno. Hkrati je zelo kritičen do različnih sekt, katerih pridigarji prihajajo od drugod in vnašajo nered v naše versko življenje. Ne razume, kako je mogoče, da jih država pri tem škodljivem početju podpira, medtem ko si z vsemi sredstvi prizadeva zatreti staro vero.

Gospod Izet, ste pastor evangelijske cerkve na Obali. Ko se predstavite, je marsikdo presenečen. Začniva torej kar z vašim imenom, Izet …

Res je, ko se predstavim s svojim imenom in začnem govoriti o krščanski veri, marsikomu vzame sapo. Izet je pač muslimansko ime: zahodna različica tega imena je Honorij. Rojen sem bil v muslimanskem okolju, v vasi Jezero blizu Bihaća. Družina je bila, čeprav je bil oče v partiji, kripto muslimanska; mati je bila tradicionalno verna, oče se je odgovoru na to vprašanje izogibal, a če bi ga kdo vprašal naravnost, bi vseeno pritrdil, da je musliman. V Kopru, kamor smo se preselili potem, ko sem pri šestih letih zbolel za tuberkulozo in so zdravniki staršema svetovali, da bi mi koristila morska klima, družina ni ravno dosledno prakticirala svoje vere. Jaz pa sem se po kakšnem tednu »šole v naravi«, kamor smo odšli v osmem razredu, vrnil domov prepričan ateist. Tako kot tudi vsi drugi sošolci. Za tri ali štiri avtobuse nas je bilo.

Kako pa je prišlo do vašega spreobrnjenja v krščanstvo?

Imel sem kakih petnajst let. Bilo je pozno pomladi. V roke sem vzel Evangelij po Janezu, ki mi ga je dan poprej poslal neki protestantski pastor, s katerim sva si po čudnem naključju dopisovala. Začel sem brati … prišel sem približno do polovice, ko sem se zgrozil ob misli, da je to vendar sveta knjiga, ki je ne morem kar tako brati. V otroški preproščini sem pokleknil poleg stola in drugo polovico prebral kleče. Evangelist Janez ni lahek. To je branje za filozofe. Pa vendar, ko sem prišel do konca sem – čeprav takrat še otrok – vedel: ta knjižica je ljubezensko pismo, ki ga je Bog pisal meni.

Krščanska skupnost, ki ste jo naprej srečali in se ji pridružili, je bila binkoštna cerkev. Mislite, da je bilo to naključje?

Ne vem, zakaj se nisem mogel ogreti za muslimanske molitve – morda zato, ker so pač v arabščini – krščanske pa so me takoj pritegnile. Tudi v muslimanske molilnice me ni vleklo, pripravljen pa sem bil žrtvovati marsikaj, da sem lahko prišel na srečanje z binkoštnimi brati. Rekel bi, da me je – kakor pričajo kasnejši dogodki – Bog poklical na to pot. To ne pomeni, da muslimanom odrekam možnost zveličanja. Bog je en sam. A moja pot vere se je začela med binkoštniki.

Dobili pa ste drugega »skrbnika«. Za vas se je začela zanimati služba državne varnosti.

Res je. Spremljali so vsak moj korak, tako kot so v tistem času spremljali tudi katoliške duhovnike, med njimi ustanovitelja revije Ognjišče Franca Boleta in Silvestra Čuka ter tedanjega koprskega stolnega župnika Bojana Ravbarja. A vse to sem zvedel šele kasneje. Takrat nismo vedeli drug za drugega. Še sreča, da sem bil mlad in se nisem zavedal vseh nevarnosti, ki so mi grozile. Če bi bil starejši, bi bil gotovo bolj zaskrbljen. Nadzor je trajal vse do osamosvojitve. Očitno je v družbi vladal hud strah pred Cerkvijo in pred vero nasploh.

Več: Reporter


3 KOMENTARJI

  1. POGOVOR VREDEN SKRBNEGA BRANJA IN JE ZADETEK V POLNO !
    pRAVKAR SO NA ODBORU ZA VERSKA VPRAŠANJA S PREDLAGATELJEM SPREMENB SEKRETARJEM , mozoljavim ČRNICEM barantali . koliko ljudi je dovolj za ustanovitev nove ” sekte ” , ali je to deset , dvajset itd… V slednjo barantijo se je vključila tudi LJudmila Novak , namesto , da bi protestno zapustila sejo in to umazano raboto ” FDV -ejevcev in kominajzerjev ! AMEN !

Comments are closed.