I. Štuhec, Fokuspokus: Nacizem, fašizem, komunizem – čas dela za žrtve, ne za rablje

2

70 let pozneje bomo priča ideološkim razlagam tega, kar se je zapisalo v zgodovino kot največja morija vseh časov.

Sredina 20. stoletja je rodila tri ideološke herezije: nacizem, fašizem, komunizem. Fašizem je bil stranski produkt nacionalsocializma in niti približno ni imel takih globalnih razsežnosti kot druga dva. Nacizem in komunizem sta bila daleč najbolj razčlovečevalna. Tadva sta bila tista, med katerima se je bíl boj za prevlado. Še več! Nacizma je bilo konec s Hitlerjevim porazom, komunizem pa svoj morilski pohod nadaljeval vse do konca 20. stoletja, do padca berlinskega zidu — če izvzamemo Kitajsko, Kubo, Severno Korejo in še koga. Časovno gledano je bil torej komunizem najbolj trdovraten totalitarni sistem.

Indoktrinacija

V slovenskem kontekstu pa velja prepričanje, da sta bila fašizem in nacizem bistveno hujša od komunizma. To je rezultat dolgoletne indoktrinacije, ki še traja. Številni učitelji in profesorji vtepajo v mlade glave prepričanje, da sta bila grozna samo fašizem in nacizem in kako smo v bivši Jugoslaviji pod Titovim vodstvom uživali sadove socializma.

Poleg te sprevržene zgodovinske laži imamo opraviti še z eno. V svojem zadnjem govoru — v Ajdovščini, ob obletnici “prve” slovenske vlade — ji je nasedel tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar, ko je govoril o bratomorni vojni v času 2. svetovne vojne.

Druga svetovna vojna v Sloveniji ni bila bratomorna. Bratomornost se je zgodila zaradi infiltracije revolucije in komunistične ideologije v času, ko se je narod znašel pod okupatorjem. Likvidacije sodržavljanov s strani VOS (tajne komunistične organizacije) so se zgodile na samem začetku okupacije, ne med njo in po njej. Slovensko-jugoslovanski komunisti so vojno stanje izkoristili za uvajanje revolucije in revolucionarnega nasilja nad narodno zavednimi brati in sestrami po narodnosti, vse to pa so zapakirali pod oznako “narodni izdajalci”.
Za izvedbo svojih načrtov, ki jih je navdihnil boljševizem, so najprej pobili domačo politično elito, potem zmanipulirali Osvobodilno fronto, ob koncu vojne pa pobili še preostali del ideoloških nasprotnikov. To zadnje so naredili z nečastno, neetično in pokvarjeno politično pomočjo Angležev. Pri vseh teh milijonih žrtev na strani zavezniških sil jim je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z nekaj tisoč Slovenci, če jih dobijo v roke pobesneli zmagovalci.

Kult postaja maškarada

In tu smo pri bistvu problema. Kdo je zmagovalec in poraženec?

V vsaki vojni in po njej so poraženci vsi, ker so vsi žrtvovali človeška življenja. Kaj se je dogajalo z ljudmi? Kakšna je bila človekova usoda? To so tiste predpostavke, iz katerih bi morali izhajati pri razumevanju zgodovine in njenih slavnih ali neslavnih dogodkov.

Če bomo to optiko uporabili tudi za našo domačo zgodovino, bomo prišli do drugačnih, raznolikih ugotovitev. Predvsem pa bo konec kulta zmagovalcev in prekletstva poražencev. Kajti kult zmagovalcev se je sesul v prah neuspešnega družbenega sistema, ki ga je komunizem v različnih verzijah prodajal kot novi raj na zemlji. Prekletstvo poražencev pa se za nosilce totalitarnih ideologij ob vsakem odkritju nedolžnih žrtev, ki so jih ubili z lastnimi rokami, vedno znova spreminja v nemirno in pekočo vest.

Čas je neizprosen sodnik, ki kult spreminja v maškarado, nedolžne žrtve pa v literarne junake — ali v katolištvu v svetnike. Čas bolj dela za poražence, ki so bili žrtve, kakor za zmagovalce, ki so bili rablji.

Dileme

Dileme, v katerih so se znašli naši predniki med vojno, so bile težke in hude. Poleg treh različnih okupacijskih sil in dveh z njimi povezanih nacionalističnih ideologij je situacijo dodatno zapletla še tretja ideološka struja. Razpad dotedanjih političnih struktur — ki so bile kot rezultat volitev legitimne — je odprl prazen prostor, kjer je postal možen boj vseh proti vsem. Manj kot dvomilijonska slovenska skupnost ni mogla odločilno vplivati ne na svojo, še manj pa na evropsko geostrateško situacijo.

Odločitev za oboroženo konfrontacijo z okupatorjem je bila objektivno gledano samomorilska. Zato so se komunisti — ki so bili najbolj srboriti — odločili za gverilski način bojevanja, ta pa je potegnil za sabo streljanje nedolžnih talcev s strani premočnega okupatorja. Vsak Slovenec, ki je padel kot talec zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, je bil odvečna žrtev vojne. V vodstvu OF pa skoraj ni bilo žrtev, ker so se varno skrili v Kočevskem Rogu. Po slovenskih vaseh pa se je dogajalo, kar se pač je — ne načrtno in strateško ne premišljeno.

Kdor je prebral Padle maske, knjigo Zdenka Roterja, je lahko ugotovil, da v obdobju partizanstva ni šlo za resno bitko z okupatorjem, ampak za taktično sobivanje in preživetje vseh z vsemi, to pa se je kdaj končalo s puškarjenjem.

Več lahko preberete na Fokuspokus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. To zadnje so naredili z nečastno, neetično in pokvarjeno politično pomočjo Angležev.
    ===============
    Ti pokvarjeni Angleži so 4.junija 1945 izdali ukaz o preklicu vračanja beguncev v Jugoslavijo.
    Takole predstavljati zgodovino, v kateri smo bili uboge žrtve vseh okoli nas, je skrajno nečastno če ne že izprijeno. Vi g. Štuhec, ste res luzerji v naši zgodovini. Vi, Cerkev, je vse svoje bitke izgubila in živi samo še iz popolnega umika iz družbe. Po vas pa smo luzerji tudi vsi mi. Nismo pa zato še svetniki in mučeniki. Daleč smo mi od tega.

  2. Vedeli so, da je demokracija njihov nasprotnik.

    Zato niso pustili, da bi se zahodni zavezniki izkrcali na Balkanu in nas osvobodili okupatorja. Takšni so zgodovinski dokazi.

Comments are closed.