Te dni je bil v ospredju obisk papeža Frančiška v Sarajevu. Ob njegovih miroljubnih govorih bodo modrovali, kako naj različne narodnosti in religije živijo v miru in sožitju. Protagonisti pravičnosti in miru pa so seveda vedno in povsod lokalne oblasti. Tako v Bosni in Hercegovini kot v Sloveniji.
Kje so slovenski vatikanologi?
Zadnji obisk premiera Cerarja je ponovno odkril in potrdil dejstvo, da slovensko novinarstvo ne premore enega samega resnega vatikanologa. Ne vem, kaj so nekateri novinarji počeli v večnem mestu dolga leta kot dopisniki, da nam doma slikajo vatikansko diplomacijo skozi fraze slovenske razdeljenosti in socialistične interpretacije papeža Frančiška. Kdor po več letih bivanja v tujini ni zamenjal interpretativnih očal, ki jih je tja prinesel iz ideološko kontaminirane domovine, mu res ni pomoči.
Kaj delajo SLO levičarji v Vatikanu?
Si pa štejem v čast in ponos, da so me vzeli na muho vsi tisti, ki svoje članke in komentarje baje gradijo na notranjih cerkvenih informacijah. Njihove pozornosti sem bil deležen zato, ker sem postavil obiske slovenskih (večinsko) levih politikov v Vatikanu pod vprašaj.
Zato so skočili v bran vatikanski diplomaciji, češ, če kdo, potem ima prav ta diplomacija dobre in natančne informacije o Sloveniji in njenem duhovnem stanju.
Pa jih je imela tudi takrat, ko sedanji predsednik države Borut Pahor kot premier ni prišel do papeža? Ne, to pa ne. Takrat pa se je ena najbolj učinkovitih diplomacij motila, ker so ji slovenski jastrebi zmešali štrene.
Čas bi bil, da te dame in gospodje začnejo meriti stvari s profesionalnimi vatli, saj so se v Rimu sončili na stroške državljanov Slovenije.
Če bi bilo to res, potem…
A pojdimo k bistvu problema. Premier Cerar je v Vatikanu dejal, da je Sveti sedež “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”.
Gotovo je mislil na najnovejšo zgodovino ob osamosvojitvi in ne na tisto pred tem, ko je Cerkev predstavljala notranjega in zunanjega sovražnika komunističnega režima. Ker če bi besede predsednika Vlade odražale resničnost, ne pa njegovega osebnega prepričanja, potem bi bilo drugače.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi se dogovarjanja o položaju katoliške Cerkve v Slovenije ne vlekla več kot desetletje, s stalnimi prekinitvami s strani levih vladajočih elit.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi nuncij že zdavnaj ne več stanoval pod streho na Krekovem trgu (poleti mora biti tam res pasje vroče).
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi zakon o verski svobodi ne doživljal pravnih in operativnih ovir.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi s sporazumom med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo dosegli kaj več kot formalizacijo obstoječega stanja.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi dežurni sociologi in filozofi ne gledali na Cerkev kot na potencialno konkurenco državi ali celo na državo v državi.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi svoboda veroizpovedi bila operacionalizirana na vseh ravneh osebnega in javnega življenja, ne pa da mlade generacije postajajo religijski analfabeti zaradi kulturne optike, ki jim jo daje religiji na daleč izogibajoča se šola.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi bil gmotni in finančni položaj cerkvenih uslužbencev tako urejen, da bi bilo vse jasno in pregledno in primerljivo z državami, ki so to uredile iz pozicije zdrave in zmerne laičnosti, s tem pa bi bil tudi konec stalne manipulacije o bogati, pohlepni in še kakšni Cerkvi.
Če bi bil Vatikan res “z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino”, potem bi se cerkvenim vzgojnoizobraževalnim ustanovam godilo tako, da bi živele v miru in se ukvarjale z ljudmi, ne pa z denarjem in preživetjem.
Predvsem pa — če bi bilo to res, bi obiski slovenskih politikov in vloga slovenskih diplomatov pri Svetem sedežu ne bili tako politikantsko obremenjeni kot dejansko so.
Stališče do verske svobode
Pogoj, da s to tradicijo prekinemo, je jasno in dosledno stališče države do verske svobode, kot jo opredeljuje in aplicira v konkretno situacijo Zakon o verski svobodi.
Toda tako kot je slovenska zunanja politika zmedena na mednarodni sceni nasploh, je zmedena tudi do Svetega sedeža. Z zavezniki in iskrenimi partnerji je treba igrati z odprtimi kartami. Ko bo v slovenski politiki nastopil tak trend, se bom veselil vsakega obiska pri papežu — neglede na strankarsko in ideološko barvo predsednika države ali vlade.
Več lahko preberete na Fokuspokus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
