I. Štuhec, Družina: Sramota umira počasi

13
264

Odprtje nove apostolske nunciature

Nekdanji režimski novinar na nacionalni televiziji Janez Čuček je v osemdesetih letih obiskal slovenske izseljence v Argentini. Na smrtni postelji ležeči predvojni novinar Slovenca, Ruda Jurčec (Ormožanec po rodu), mu je ponudil navdih za naslov knjige o slovenskih izseljencih: »Sramota umira počasi«. Čuček je leta 1998 za življenjsko delo prejel nagrado Društva novinarjev, ne da bi svoje sramotno delo obžaloval.

Asociacija na naslov omenjene knjige se mi je porodila ob odprtju apostolske nunciature v Ljubljani. Tako kot je slovenska levo-libertarna politika, ki do danes ni sprejela Demosovega duha zgodovine, ovirala vse, kar ni bilo v prid njenih privilegijev, tako je ovirala z birokratskimi postopki rešitev nunciature v Sloveniji. V vmesnem času so se pojavili celo glasovi, da Vatikan ne bo več poslal v Slovenijo nuncija, kar bi pozdravili vsi, ki krščanstvo uporabljajo za svoj pljuvalnik.

Predsednik države v svojem nagovoru tudi ni zmogel vljudnostnega opravičila, ko je izražal veselje nad dejstvom, da je odprtje ob 25. obletnici samostojne Slovenije, ki jo je med prvimi priznal prav Vatikan. Nuncij in državni tajnik sta zaplete omenjala, nista pa jih potencirala. Slednji je usmeril pogled v prihodnost, v upanju, da se bodo dobri odnosi nadaljevali in nerešena vprašanja v duhu dialoga razrešila. A se še ni prav ohladil stol, na katerem je sedel, že so nekateri mediji v svoji preverjeni maniri opozorili na ločitev Cerkve in države in na nevarnost privilegiranja ene verske skupnosti na račun druge. Ta FDV-jevsko-roterjevski kompleks je tako globoko zažrt v možganih dežurnih spremljevalcev katoliške skupnosti na Slovenskem, da je normalen dialog o mestu religije, cerkva in verskih skupnosti vedno znova blokiran.

Če bi bil predsednik države gospod, bi se za sramotnih 25 let zavlačevanja opravičil, pa tudi za to, da je njegova vlada hotela minirati zakon o verski svobodi. Po drugi strani pa je tudi prav, da v Vatikanu vedo, kako dolgo kaj traja, preden se v »demokratični« slovenski republiki kaj zgodi. Vsekakor ima vatikanska diplomacija drugačne predstave o dialogu kot socialistično kontaminirana slovenska politika, ki ali sestavlja multireligijske komisije zato, da se ne bo nič premaknilo, ali pa igra igro deli in vladaj med verskimi skupnostmi, da najde izgovor za svoje nereševanje problemov, ki pa obstajajo in zadevajo nas kot državljane in vernike. Oefarska oblika dialoga, ki ji je nasedel Kocbek in ki jo nekateri gojijo vse v naš čas, je tudi ena od sramot, ki počasi umira. Ta način dialoga ljudje od zunaj težko razumejo, tudi v Vatikanu ne.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. »Sramota umira počasi«

    Sramota? Kakor za koga. Nasledniki rdečih morilcev in roparjev jemljejo to kot krepost.

  2. To je parafraza na tuj pregovor, ki bi bil bolj ustrezen:
    “Slabe navade težko umrejo! ”

    Že iz tega smisla naj se iz” desne” politike takoj umaknejo vsi člani ZK in vsi starejši od 40 in 50 let.

    Govoriti psihopatom, da delajo sramoto je brezveze kot lajati v luno. To bi Štuhec lahko vedel. Psihopati ne občutijo lastne krivde, sramu. V slo politiki so skoraj sami psihopati. Cerar, Bratuška, Janković so prototipi. Seveda rdečkarji znajo pravilno samo eno osebo imenovati, a jih imajo na stotine v svojih birokratskih, mafijskih in političnih vrstah. Zanje so slepi.

    Naši lahko počnejo karkoli, za druge politike, njihove, za njih pa mora ostro veljati zakon.

    • Mogoče je treba razlikovati med psihopati in sociopati, ampak to v ničemer ne spremeni mišljenja gospoda Pavla. Obe zvrsti človeka nimata vesti.

      Zakaj trka gospod Ivan na vest ljudi, ki vesti nimajo? To bi bilo zanimivo vedeti.

      • Psihopati je stara oznaka. Nova je sociopatstvo. Pomeni anti-socialno osebnostno motnjo.

        Zanimivo je, da so uveljavljeni zagovorniki socializma vsi po vrsti psihopati. Zlorabljajo ideje humanosti, socialno ste, solidarnosti, da so skonstruirali najbolj anti-socialni sistem v vsej zgodovini človeštva: socializem.

      • Dovolj je še podatek, da so potrošili 6 milijonov.

        Zelo zanimivo je tudi to, da se v sicer tako zelo neodvisnih cerkevnokritičnih medijih nihče ne spotika ob takih zneskih in razkošju.

  3. To, kar so naredili za 6 milijonov mene na prvi pogled pač ne impresionira. Z izjemo Rupnikovega mozaika, pa še tu moram priznati, da sam nisem ljubitelj izrazitega obilja svetleče pozlate, pa tudi barvno mi je blizu bolj umirjen in pastelen kolorit s svetlobnimi kontrasti.

    Poleg fotografij bo zunanjost vredno pogledati na licu mesta. Vila, ki je dozidana, se na prvi pogled pač ne vklaplja posebej dobro v stil meščanskih vil prve polovice 20. stoletja, ki prevladujejo na Poljanah.

    Na prvi pogled bije v oči, da je okoli obeh hiš namesto vrta ogromno tlakovane površine. Kar verjetno pomeni priklanjanje njegovemu veličanstvo avtomobilu. Parking plac kot osrednja točka eksteriera. 🙁

    Prvi vtis: precej prestićno, precej brezdušno.

    Primerjava in referenca na Poljanah bi bila pa le nekaj deset metrov oddaljena vila, ki jo je mojster Plečnik pred vojno postavil za Prelovškove. Tu je pa prima vista čutiti mojstrsko roko in srčno zavzetost pravega umetnika.

    • Veliko vprašanje je kdo je to projektiral. Zelo verjetno nekdo, ki ni niti blizu nekemu Plečniku… In kolikor razumem v Cerkvi se niti ne vtikajo v načrte, ampak pustijo tako kot se v tistem okolju zdi, da je prav. Za naše okolje to lahko pomeni marsikaj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite