I. Štuhec, Družina: Postavimo spomenik, ki že stoji

48
340

Mesto pravne države in njenih vrednot pri presoji preteklosti in sedanjosti

Obletnica konca druge svetovne vojne botruje številnim prireditvam in dogodkom, ki so povezani s spominjanjem in razmisleki o vsem, kar se je dogajalo pred sedemdesetimi leti. Če zadevo motrimo na splošno, recimo bolj razpoloženjsko, lahko zaznavamo ozračje, ki v našem sicer zateglem prostoru postaja nekoliko bolj odprto za različne poglede in presoje. To je dobro in nas lahko navdaja z optimizmom, da bomo v tem duhu nadaljevali.
Borčevski Turnšek se je do kraja osmešil in s svojo agresivnostjo zapravil svoj ideološki kredit še pri tistih novinarjih, ki bi ga želeli promovirati, a ga ne morejo več. Na drugi strani je Nova slovenska zaveza poskrbela za mladega, inteligentnega, neobremenjenega predstavnika, ki mu stari ideološki argumenti ne pridejo do živega. Tudi na cerkveni strani je izhodiščni položaj pomembno drugačen. Osrednja osebnost v teh vprašanjih je vedno Rožmanov naslednik, ljubljanski nadškof. Glede na to, da ta prihaja iz frančiškanskih vrst, ki so bili tradicionalno naklonjeni krščanskosocialni smeri v slovenskem katolicizmu, ima novi nadškof bistveno bolj krit hrbet, kot so ga imeli predhodniki.

V dogajanje pa se intenzivno vključuje tudi predsednik države, za katerega to ni drugorazredno vprašanje, kot je bilo za predhodnika, in upati smemo, da tudi ne zgolj politično taktično vprašanje, kot je bilo za Kučana ter njegovo in njegovih politično preživetje. Premiki se torej dogajajo v pravi smeri. Četudi spomenica predsednika države zveni zelo čustveno in osebno, torej ne pravniško domišljeno in zgodovinsko utemeljeno, je ta »predsedniški generacijski« premik pomemben korak v pravo smer. Predsednik Pahor kaže osebno prizadetost in zavzetost pri vprašanju sprave. Seveda pa nas ta raven pri predsedniku države ne more zadovoljiti. Odprto in nerešeno ostaja vprašanje mesta pravne države in njenih vrednot pri presoji preteklosti in sedanjosti. To mora postati stalni in univerzalni kriterij tako za Srebrenico kot za Hudo Jamo in druge poboje. V tej smeri gre tudi zakon o grobiščih, ki seveda samo delno rešuje te vrste problematiko. Tako upajmo, da zaključujemo obdobje govorjenja o premetavanju kosti in da vstopamo v čas pokopavanja ljudi, oseb.

S tem pa pravna država še ni naredila in dosegla vsega, kar bi morala. Še vedno nimamo jasne obsodbe vseh totalitarnih sistemov in njegovih različnih eksekutorjev, tudi ne sodnega postopka, ki bi razčistil z Udbo in uničenimi arhivi. Zadnje omizje v Gorici z zgodovinarjem Pirjevcem in predsednikom Nove zaveze kaže, kako del stroke ne more iz svojih ideoloških kriterijev presojanja zgodovinskih dejstev in kako tudi noče iz te vprege. Zato so taki pogovori dejansko brez koristi. Čas je, da se dialog o spravi in preteklosti postavi na nove temelje z mladimi ljudmi, ki niso osebno prizadeti in obremenjeni. Vse ostalo smo praktično izčrpali. To bi lahko bil eden od zaključkov letošnjih obletnic.

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


48 KOMENTARJI

  1. dialog o spravi in preteklosti postavi na nove temelje z mladimi ljudmi, ki niso osebno prizadeti in obremenjeni.
    ====================
    Ali res nismo sosobni odraslega delovanja? Kaj bodo mladi in neobremenjeni? Ugotovili bodo, da smo jim pustili vroč kostanj, da nam ne bi bilo treba ničesar storiti.
    Potrebna so dejanja, ne večni dialog. Po 20 letih je škof Jamnik ugotovil, da je bilo Kučanovo opravičilo blef! Kako luzersko.

  2. Zadeve so otročje enostavne. Pred letom 1991 so nam pač 45 let sicer govorili resnico, ampak le polovično. Omenjeni so pač bili zgolj zločine ene, torej domobranske strani. Po letu 1991 se je odprla možnost, da se ta resnica dopolni in se je, torej z obsodbo tudi komunističnih zločinov, ki jih je pač sedaj potrebno ustrezno sanirati. Pri tem je edini problem ta, da se je hkrati s tem pojavilo drugo enoumje, ki nam spet prodaja polovično resnico, češ, zločini so se dogajali zgolj na komunistični strani.

    Sprave s polovično resnico nismo mogli doseči do leta 1991, pa tudi po letu 1991 bo to nemogoče. Preprosto bo treba resnico sprejeti v celoti.

    • Polovična resnica = Laž

      Naj matematično zamenjam simbola:

      Sprave z lažjo nismo mogli doseči do leta 1991, pa tudi po letu 1991 bo to nemogoče. Preprosto bo treba resnico sprejeti.

      • Saj dejansko nisi nič spremenil. Če polovično resnico enačiš z lažjo, potem jo moraš v obeh primerih, torej, laž je, da so zločine počeli le domobranci in laž je, da so zločine počeli le komunisti.

        Torej, končna poanta ostaja ista.

        • Pa pustimo zločine božji sodbi. Dovolj nam ostane, da bi vedeli kaj je prav in kaj ne. Čeprav nekaterim najbrž ne. Nekaterim je resnica, da so vsi slabi in je treba vse enako obsodit. Razen njih samih, seveda.

    • O kakšnem enoumju nakladaš neki! Kakšne zločine bi zdaj razradžival v svojem socialističnem nereflektiranem svetovnem in življenjskem patosu, brez vpogleda v normalen svet? Okupacija 1941, potem ko je zaradi premoči sil osi jugoslovanska vojska kapitulirala, je preprosto pomenila, da je realno oblast tedaj predstavljal okupator (čeprav je popolnoma jasno, da to ni moralno), premagana država pa efektivne oblasti, logično, ni imela, vendar pa je edina legitimno in legalno smela organizirati odpor ali neodpor, čakanje, karkoli, za kar je ocenila, da bo ob premočnem sovražniku čim manj žrtev.

      Organiziranje zaščitnih enot, ki branijo prebivalstvo v okupirani državi pred kriminalci vseh vrst (praktično edini kriminalci tedaj pa so bili na območju Dravske banovine t.i. partizani s svojo mafijsko strukturo, za katero je stala Kominterna), je sicer dolžnost okupatorja, a če je ta nesposoben, kot so bili Italijani, se je prebivalstvu dovoljeno vojaško ali policijsko organizirati tudi pod okriljem okupatorja. (Do sedaj sem samo zgodovinarja Prunka slišal nekaj implicitno motoviliti o tem, kaj je boljše za Slovenca, da ga življenjsko ogroža. Zanj je to seveda partizan. Tako veličastni so pač nekateri slovenski zgodovinarji.)

      Komunajzlji, ofarske ali kakšne druge branže, niso imeli prav nikakršne, niti minimalne pravice (ne legalne, ne legitimne, ne moralne) organizirati karkoli. Če so to počeli (in seveda so to počeli) in na ta način žrtvovali na stotine ljudi v svojih združbah, še več pa prebivalstva, ki pač ni moglo odvleči svojih hiš, kot to delajo polži, in se skriti – jih to ne odvezuje od ničesar. To pač ni bil nikakršen osvodilni boj, saj je takšen boj dovoljeno voditi le ljudem, ki so izbrani na rednih volitvah. Med vojno so take volitve prepovedane in igračkanje s tem je že samo po sebi zločinsko. Sicer pa osvobodilnega boja v resnici niti niso želeli, osvobodilni boj je bil le marketing, dokumenti namreč nedvoumno kažejo, da je šlo izključno za revolucijo.

      Torej, pred rdečimi pravnimi in dejanskimi zločinci so nastale vaške straže (njihovo logično nadaljevanje pa so bili domobranci), ki so v svojem samobrambnem boju smele početi vse tisto, kar se v vojni sme početi, pa če se takšni kot ti v svojem nerazumevanju družbe, vojne in osnovnih stvari v naravnem pravu, in seveda ob vsej vaši kvazi plemenitosti, pač postavite na glavo. Vojni zločini pa ne zastarajo, zato se smejo in morajo procesirati že med vojno, vsekako pa po njej. A ti niti približno nisi prišel do sem, tvoj problem je očitno že razumevanje, kaj je kaj. Zato so vse tvoje misli o spravi brezpredmetne.

      Še en odgovor: To, da je nastala FLRJ in SFRJ, takšna kot je bila, z mednarodnim priznanjem vred, je na podobnem defektem nivoju, kot okupacija. Gre za fakte za realnost, ki je, kakršna je; resni, objektivni in pošteni ljudje, tudi strokovnjaki zgodovinske in drugih družboslovnih strok, pa so ob tem dolžni zavzeti reflektirano, normalno stališče. In tako tudi svoje znanje posredovati mladini. Slovenija je pri tem še v kameni dobi.

      • Tako preprosto tudi ne gre. Pravni formalizem ni dovolj. Dejstvo kakršno je, da so komunisti prevzeli oblast ostaja. Lastno državo pa ne moremo označiti za zločinsko in odvreči iz zgodovine. Stara Jugoslavija je res kapitulirala a zato še ni nehala obstajati. Sodelovanje domobrancev z Nemci zato ostaja problematično. Vendar ne toliko, glede na to, da so bili amnestirani. Njihov upor terorju komunistov je tako legitimen.

      • Mhm, zato je Vichyjsko uradništvo bilo tako spoštovano in glorificirano po vojni.

        Anthon, daj nam potem povej, zakaj so naše kolaborantske enote potem prestrezale zavezniške letalce, ki so pristali na našem ozemlju, in jih izročali Gestapu?

        Zakaj so sodelovali pri aretacijah internirancev v taborišča? Tudi Borisa Pahorja, recimo.

        To vsekakor daleč presega še tako ekstenzivno razlago samozaščitnega ravnanja.

        • Za vse to velja amnestija, poleg tega pa komunisti za te stvari niso nikogar preganjali. Bi ti rad to popravil? Posthumno!

          • Jaz ne bi nič popravljal. Jaz samo pravim, da so ti ljudje bili polnopravni sodelavci nacistov in sovražniki zaveznikov.

            In da si po tej poti zaslužijo kanček pomilovanja, drugega pa niti ne.

          • Lahko je glumiti generala po bitki. Toliko poguma že imaš. Nimaš pa poguma videti zakaj gre.

    • Ti bi tudi slepcu pot v jamo pokazal? Tako kot naši socialistični upokojenci, potem ko so zafurali vse. Namesto da bi vili roke, kam so pripeljali državo, kličejo mlade naj pospravijo njihov drek, ki so ga pustili za sabo.

  3. Danes je imel na nacionalki spet svojo lekcijo ( intervju Ksenje Horvath Petrovčič) režimski zgodovinar, izgleda za vse čase, Božo Repe. Ulovil sem ga nekje na sredi, tema je bila druga svet. vojna in zdržal sem ene 10 minut.

    Katastrofa je za Slovenijo, kako temu nekdanjemu služabniku CKja še danes dovolijo poneumljat narod in utrjevat zlagane stereotipe. Sicer se lahko tudi vprašamo, odkod njemu volja za to ( ali je za to posebej plačan), predvsem pa vendarle, kdo mu v medijih tak status, kot ga ima, skoraj nekega božanskega razlagalca in preroka, podeljuje.

    A bi se kdaj upali ti medijski bedniki kot soočenje Repetu nasproti v odprti debati postaviti Jožeta Dežmana, Griesser-Pečarjevo, Igorja Grdino ipd.?

    • Je pa res, da ugotavljam, da pa na desni strani obstaja neka skoraj zrcalna podoba tega, kar na levi predstavlja Božo Repe. Tu imamo recimo en zapis Anthona, ki očitno vse, kar je povezano s partizanstvom diabolizira že do te mere, da nekomu v principu odreka pravico do odporniškega delovanja, ne glede na to, kakšno bi to bilo.

      Kakšno odporniško delovanje bi pa imeli recimo v Franciji, če bi pravica do odporništva šla to tej logiki? Odporništvo je bilo možno šele, ko je neki de Gaulle sprevidel, da je delovanje maršala Petaina in njemu lojalnih sporno in se je odločil, da mu ne bo več pokoren.

      Totalni apologeti partizanstva ali totalni apologeti domobranstva slovenstva nikoli ne bojo pripeljali na zeleno vejo nekega duhovnega zdravja in normalnosti. Le tisti, ki voljni pri vsakomur resnicoljubno in pošteno razsojati in videti pozitivne, manj pozitivne in negativne plati. Pohvaliti dobro in kritizirat napake, spodrsljaje in zločine, na katerikoli strani bili storjeni.

      Vsekakor kot politična fenomena ne komunizem z revolucijo, ne kolaboracija z okupatorjem nista pojava, ki bi bila lahko nek zgled in trajen navdih za vzgojo prihodnjih rodov, če jim želimo dobro v družini svobodoljubnih, demokratičnih narodov.

      • Ti boš nekega Kardelja ali Broza, dokazana Kominternovska agenta, vzporejal z De Gaullom!? Ali De Gaulle delal lastno privatno državo in izključeval drugo odporništvo? Petaina ni na noben način mogoče primerjati, recimo, z ravnanjem bana Natlačena (to je tudi tipična komunajzerska argumentacija, najdi vendar kaj bolj originalnega, na primer 10 drugih okupiranih držav!). Slovenka Wikipedija v partizansko partijski zblojenosti ni sposobna niti do konca in pravilno prevesti Wikipedije v angleščini, kar je svojevrsten argument intelektualne poškodovanosti. Je kdo od političnih voditeljev Francije izjavil, da žrtve morajo biti? Kakšna pooblastila sta imela Kardelj in Broz za karkoli? Si morda proučil kakšne Kardeljeve tekste, ki jih je sestavljal in pošiljal podrejenim? Morda misliš, da je bil nad Kardeljem in Brozom še kdo? Si slišal za Dosje Mačkovšek?. Če si, ali si sploh razumel kolosalnost njegovega pričevanja? Za te dokumente komunajzlji niso vedeli, kot niso vedeli za zapiske Vodetove, ki kompleten NOB postavljajo na glavo. V tebi torej še vedno tiči socialistično pravljičarstvo, ki kljub nedvoumnemu rezultatu “osvoboditve” ne uvidi resnice. To je vredno vsega usmiljenja in, kot sem ti že napisal: na roke delani demokrati so zelo problematični. Ni refleksije, partizansko partijsko “definicijo” ljudi uporabljate, da malo ošvrknete ene pa druge, pravna država z mednarodnim pravom vam je neko foksnarstvo kot pri urah socialističnega smoupravljanja.

        In da si drzneš še kar naprej uporabljati nekakšno “kolaboracijo z okupatorjem”, ki ni nikakršen pravni pojem! 70000 Slovencev na območju širše Štajerske je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, čez 50000 se jih je vrnilo, a to ni problematično, ker so 1945 bistveno popolnili partizanske brigade. (Tudi sam ne obsojam teh mobilizirancev, le pokazal sem ti, kako po partijsko pisariš, ko operiraš z zblojenim rdečim pojmom “kolaboracija”.) Dobite se vendar, salonski neodemokrati, na kakšnem sestanku in že enkrat aktualizirajte svoja predpotopna stališča, narejena na partijskih osnovah, boste vsaj za silo verodostojnejši.

        Če parafraziram južni rek: Lahko gre človek iz socializma, težko pa socializem iz človeka. Ali ne, demokratični IF?!

        • Ja, ampak to je spet čisti formalizem. Titov NOB in revolucija sta bila legalizirana s prevzemom oblasti, s sporazumom Tito-Šubašić in kasnejšim beograjskim sporazumom. Kakorkoli obrneš, potrebno mu je priznati oblast.
          Strinjam se sicer z vsem, da je organiziral svojo privat državo in vse. Ki pa je z njegovo smrtjo tudi propadla. Jaka država.

        • Maršal Petain je bil pred vojno sila časten, zaslužen in ugleden general in šef francoskega generalštaba. Podoben, malo manj visok status je v Jugoslaviji imel general Leon Rupnik. Kljub temu ju to ne odvezuje od odgovornosti za početja med vojno, ki gotovo niso bila v celoti korektna in nesporna. Petain je recimo po vojni odsedel nekaj let v zaporu. Potem je bil amnestiran, tudi po volji predsednika de Gaulla. Mislim, da bi si nekaj podobnega zaslužil tudi Rupnik in njegova druščina, v kolikor niso direktno krivi nekega zločina. Barbarskega masakra, ki so ga naredili partizani in ga je ukazal tito, si seveda ni zaslužil nihče.

          In ne mi pripisovat, da v čemerkoli komunistične prekucnike, kot sta bila Broz in Kardelj, enačim z demokratično rezistenco nekega de Gaullea. Do odpora proti okupaciji domovine ima seveda pravico vsakdo. V kakšni obliki in kolikšni meri je odpor smiselen in kakšna dinamika je smiselna, je pa drugo vprašanje.

          • Težko je govoriti o pravici do upora. Take pravice ni. Lahko pa govoriš o časti, dostojanstvu in podobnem.

          • Tako tudi jaz mislim, Zdravko! Po moje tudi ne obstaja kar neka pravica do upora. Sploh pa ne v vojni, ki je že dolgo strogo institucionalna stvar. Seveda pa je “upor” možen v tem, da je človek v takšni situaciji, kolikor zmore, časten, razumen, kritičen, da po nepotrebnem ne izpostavlja človeških življenj, tudi svojega ne. Hrabrost v privatni verziji se vedno kosa s pametjo, morda je drugače le v organizirani vojski. Vsekakor se hrabra dejanja tam odlikujejo.

  4. Prvi predsednik slovenskega parlamenta, dr. France Bučar, je ob osamosvojitvi proglasil in letos zopet na TV ponovil: “Državljanska vojna je končana!” Žalostno je, da to državotvorno dejanje mnogi še sedaj niso dojeli! Predsednik RS, pa je prvi slovenski predsednik države, ki priznava in obžaluje medvojno in povojno revolucionarno nasilje, kar civilizirano in državotvorno ravnanje.

    • Sicer ni vredno, a vseeno: Kaj ima Bučar razglašati, je mar neka dokončna sodna instanca? Tudi Pahor tu ne igra nikakršne vloge, dokler stvar pravno ni urejena. Mihič, nič ne štekaš, žal.

      • Kaj pa sploh šteje na poti do sprave, pa vi povejte, ki očitno edini “štekate”?
        Mar je torej sprava čista floskula?

        • F. Bučar z oznovsko kariero, ki je še obrazložiti ne utegne, kaj šele, da bi človek zaznal pri njem kakšno kesanje, naj nam oznanja konec državljanske vojne. Ne me/nas podcenjevati! Ali pa vrhunski partijec Pahor. Že samo dejstvo, da je bil po partijski liniji na pozicijah, za katere je SDV pripravljala razne ocene s pomočjo vsakovrstnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih ljudi, ki pač niso bili avantgarda (pooblaščenci revolucije, nekakšni nadljudje), on pa je bil o tem brez lastnega protesta na mnoge načine obveščan in seznanjan – mu ne daje nobene moralne pravice, da o tem sploh razpravlja. Je pa seveda neprimerno boljši od svojih dveh predhodnikov, vendar še vedno na drugi strani duhovnega Berlinskega zidu. O tem se v širšem smislu pogovarjamo in pisarimo, gospod Mihič.

          • Ker predpostavljam, da ne bi čisto pravilno razumel, kar sem ti napisal, dodajam: Iz Partije, če želiš, iz ZKS pač ni možno brez ostanka preprosto izstopiti, potem ko si bil tam na komandni poziciji. Ta “ostanek” je javna spoved, priznanje, poprava krivic, opravičilo; tudi sprejetje kazni, če je to potrebno. Ali si že kaj takega od koga slišal? Jaz zagotovo ne. Ko bo to, bo tudi sprava.

      • Res ni vredno upoštevati poniževalnih komentarjev “pametnih skrivačev”, celo katoliškem portalu, ki očitno niso pot za spravo!

        • Ko boš sestavil eno svoje lastno mnenje ali ugotovitev, ti bom rade volje priznal, da si na pravi poti.

  5. Meh, sprave sploh nihče ne potrebuje. Razen obeh vpletenih strani, ki bi si radi očistili obraz. Za moj denar.

    Če bi bil star 30 ali manj let, bi verjetno z orožjem v roki poskušal preprečiti, da si te stari prdci, pa naj bodo rdeči ali beli, postavijo samo še en sam spomenik na javne stroške.

    Še enkrat bom povedal: jaz nisem nikogar ubil, nimam nobene slabe vesti in pustite nas že enkrat zunaj tega 70 let starega sranja.

    • Zelo mogoče je, da je oboje res tisto o vesti in ubijanju. Sedaj pa gospod Dare vrnite še privilegije nazaj. Potem bom pa verjel, da z orožjem ne branite “tekovin naše revolucije”. Do takrat pa ste le “stari prdec” – citiram vas.

      • Kake privilegije naj vrnem? Jaz sem bil premlad, da bi jih užival v Jugi, tale nova država mi je pa od 18 leta dalje obljubljala vedno nekaj za “mlade družine”, zgodilo se je pa en klinc.

        Ja, ta država je za starce. Najprej smo jim s prvo sanacijo bank poplačali njihove bajte iz 70-ih in 80-ih, nato so zgradili avtoceste na kredit,ki ga bomo mi plačali, penzije izplačujemo take, kot upokojenci rečejo, ne glede na to da celo delovno dobo (ene 20-30 let) niso vplačali za jurja prispevkov.

        In na koncu nas še venomer gnjavijo s svojimi 70 let starimi zamerami, ki jih imamo vsi poln k….kufer. 🙂

        če bo tu kdaj še kaka državljanska vojna, zmotno mislite, da bo potekala po svetovnonazorski osi levo-desno. Mislim, da bo medgeneracijska.

        • Kakšne privilegije? Verjetno tole ni mesto za analizo vašega življenja. Vprašanje je bilo retorično.

          Medgeneracijske vojne pa ne more biti, saj je mlada generacija razvajena, nenavajena napora in predvsem MALOŠTEVILČNA.

        • Dare poglej, kako si malenkosten, ko gre zate. Tisti, ki so jim umorili sestre, brate, očete,matere,otroke, strice, tete, dedke, babice, prijatelje… pa naj bodo tiho, da te s svojimi zamerami ne bodo motili.
          Zločin, ki ga družba ne obsodi, se lahko ponovi kadarkoli. Kaj, če boš takrat ti ali kateri tvojih med žrtvami? Boš tiho, da ne bi s svojimi zamerami koga motil?

          • Zakaj je pa meja sočutja postavljena na 70 let? Tudi prej so ljudem morili brate in sestre?

            Kar se mene tiče, je stvar bila najmanj milijonkrat obsojana in obžalovana. Samo enim ne bo mogoče nikoli ustreči, ker to temo potrebujejo za dnevnopolitično rabo. Tako kot Kučana.

            A mi lahko kdo pove, zakaj tožilci, ki je postavila t.i. pomladna politična stran, niso nikoli nikogar preganjali zaradi pobojev. Ali pa ovadili Kučana. Če sem prav seštel, je bilo Drobniča in Brezigarjeve skupaj za 14 let na tej funkciji.

            Nič se ni zgodilo.

            Ker so teme teme hvaležna municija. Evo, zato.

          • Se opravičujem za zatipkano, pa še nekaj bi dodal:

            Kučana smo že videli obžalovati v Rogu (čeprav, menda ni bilo ok), nadškofa pa še doslej nismo videli obžalovati na kakem partizanskem pomniku. Sv. Urh bi bil kar pravi kraj, recimo.

            Sprava namreč verjetno terja tudi ta korak?

          • J**i ga! Zadeva ni jasna. V “sloviti” WIKI beremo o Sv. Urhu:

            Najzloglasnejši mučitelj naj bi bil pripadnik Rimskokatoliške cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Bil je eden izmed obtožencev na tako imenovanem Božičnem procesu. Leta 1941 je postal duhovnik, bil nato kurat in na poti v Turjak ranjen. Kurat je bil do 10. junija 1944, ko je bil razrešen kuratske službe. Na Božičnem procesu, 23. decembra 1945, je bil obsojen na smrt z obešanjem. Kazen so izvršili 20. marca 1946. Iz nekaterih zgodovinskih virov je razvidno, da je bil Križaj obsojen po krivici.

            https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Urh_%28hrib%29

          • Dnevnopolitična uporaba ne bo več možna, ko bodo žrtve počivale na pokopališču.
            Zakaj jih nismo zmožni pokopati?

          • Alfe, pa dobro, to je samo en primer. Saj lahko kje drugje.

            Sicer pa, a si kliknil na vir, ki je zraven? Nisi, saj vem. 🙂

          • Dare …A mi lahko kdo pove, zakaj tožilci, ki je postavila t.i. pomladna politična stran, niso nikoli nikogar preganjali zaradi pobojev. Ali pa ovadili Kučana…
            ———————–
            Zaradi sistema ki ni bil nikoli razgrajen. Bučarjeva izjava da je revolucija končana je sicer bila, a to je samo beseda. Nujno potrebna so dejanja kot na primer lustracija, ki bi pogojevala kadrovanje na osnovi demokratičnih vrednot. Pa prav Bučar je takrat nastopil proti predlogu lustracije, sedaj se pa čudi da ni bilo preloma, kot opisuje v svoji zadnji knjigi.

          • Slab odgovor. Generalni državni tožilec lahko zadevo porine vse do vložitve obtožnice.

            Pa tega filma nismo videli. Ne za izvensodne pobijalce, ne za Kučana.

            Imamo pa 25 let izrednih sej, preiskovalnih komisij, resolucij, anonimk in hobotnic. Vsega, kar dela show.

            Jaz bi na vašem mestu vseeno malo razmislil.

            😉

          • Dare … Generalni državni tožilec lahko zadevo porine vse do ..
            —————————–
            Kar misli si. To lahko govori samo nekdo ki ne pozna kako sistem deluje!

          • Dare, nikar ne laži. Ribičiča je ščitilo komunajzersko sodstvo, ne pa tožilstvo, ki ga je preganjalo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite