I. Štuhec, Družina: Papež levičar!?

24

Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi

Papež Frančišek je minuli teden bil v središču svetovne in domače javnosti. V slovenskih kinematografih od velike noči naprej vrtijo film »Papež Frančišek: pot do Svetega sedeža«. Izšla je pričakovana posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini »Amoris laetitia«. Napovedal je obisk begunskega tabora na otoku Lesbos. Doma pa se je vnela polemika ob govoru predsednice Nove Slovenije na sobotnem shodu na Trgu Republike in intervju patra Cestnika za Mladino. V obeh primerih je referenčna oseba tudi papež Frančišek.

Če odmislimo slovensko, vnaprej znano in že tolikokrat videno politično sceno, ko levi medijski prostor izkoristi vsako nakazano ali dejansko vrzel v desnem političnem polu za uveljavljanje načela divide et impera (deli in vladaj), ter naivnost ali politično nesposobnost, da se tej pasti izogneš, je kljub vsemu pomembno vprašanje, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova smer. Odgovor na to vprašanje je pomemben zaradi neprestanega polaščanja Frančiška na strani politične levice.

Film o papežu Frančišku, ki si ga je vredno ogledati iz več razlogov, nam pri tem lahko zelo pomaga. Španska novinarka Ane (Silvia Abascal) je čisto po naključju bila določena za spremljanje konklava, ko je bil izvoljen za papeža kardinal Ratzinger. S takratnim kardinalom Bergogliem se je srečala v usodnem trenutku svojega življenja, ko je njen partner od nje zahteval, naj naredi splav. Srečanje z očetom Jorgejem, kot so ga klicali njegovi verniki, ki ji da podobico Marije razvezovalke vozlov, je za Ane, ki je agnostik, odločilno. Odloči se, da otroka ne bo splavila, zapusti svojega partnerja in se kot novinarka vrže v raziskovanje, kdo pravzaprav je Jorge Bergoglio.

Glede na to, da je jezuit, kasneje škof in kardinal Bergoglio živel v nemirnih časih peronizma v Argentini, je tudi za Ane bilo ključno vprašanje, ali je bil na strani oblasti z diktatorskimi elementi ali na strani revolucionarnih prevratnikov, ki so imeli podporo tudi pri nekaterih jezuitih. Ane se z raziskovalno strastjo dokoplje do temeljnega spoznanja: Bergoglio je bil na strani človeka in to tistega, ki je trpel in bil v nevarnosti. Končno je to neposredno izkusila na lastni življenjski poti. Film jasno pokaže, kako Ane zavrne levičarsko propagandno stališče kolega novinarja do kardinala in kako Bergoglio zavrne ponujeno kupčijo od predsednika in predstavnice kapitala, ki se predstavlja kot katoličanka. Bergoglio ni ne levičar ne desničar v strogo političnem smislu argentinske realnosti. Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi. Zbližanje z Ane je mogoče, ker tudi ona kot novinarka ni pristala na uradne žurnalistične ideološke klišeje. Iskala je resnico!

Papež Frančišek je tudi v svoji apostolski spodbudi zvest tej liniji. Uspelo mu je zvoziti med progresisti in konservativci (levimi in desnimi). Kako? Tako, da je postavil v središče človeka in njegovo odgovornost v konkretni situaciji. Kot izpostavljajo prvi povzetki spodbude, bi lahko njeno vsebino povzeli v naslednjih ključnih besedah: razločevanje, spremljanje, vključevanje in usmiljenje. Gre za duhovni napor in človeške odločitve. Težišče je iz dogmatistično normativnega moralizma prestavljeno na medosebni odnos, ki išče pot med strogim izpolnjevanjem norm (rigorizmom-janzenizmom) in laksizmom-relativizmom, ki misli, da je v imenu svobode dovoljeno vse.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


24 KOMENTARJI

    • Ni nam je pokazal. Pokazal je samo to, kako naj se kristjan “človečno”, samarijansko obnaša do drugega, do sočloveka. Brez arogantne in agresivne gospodovalnosti.

      Zato gre v nos fevdalcem, gospodovalcem.

      Socialisti že 200 let iščejo tretjo pot in so bolj papeški od plaža. Vsak hoče svoje sanjarije utopične države in družbe vsiliti. Samo da ne bi sprejeli mehanizma, ko vsi kupci z glasovanjem (s svojim denarjem!!! ) določajo ceno mojih storitev ali izdelkov (svobodni trg in vladavina prava).

      Po besedičenju o tretji poti jaz takoj zaznam, da imam nasproti socialista.

  1. Kar sem prebral, je kvaliteten opis Bergoglia. Prav od Štuhec pričakujem bolj kritičen pristop do papeža glede enciklike in določenih tipičnih socialističnih izjav o gospodarstvu.

    Eden prvih stavkov o konfliktu na “desnici” je zgrešen, razen če misli na nesposobnost, naivnost in destruktivno samomorilnost JJ in SDS, ki so tako zelo v škatli prav zato, ker nikoli niso znali sebe in svojih realno in ponižno motriti z refleksijo. Vedno samo impulzivna agresija tako značilna za komuniste in osebnostno motene.

        • Kaj naj slišim? Za razliko se lahko enkrat potrudiš postaviti razumljivo vprašanjem.

          Jaz sem socialen. Podpiram socialni Teden in z njimi aktivno, ustvarjalno in podjetno sodelujem pri razvoju civilne družbe, saj so pravilno detektirali da so slovenski volivci osebnostno nezreli in kolektivistični socialisti, zato od politikov ne čakajmo rešitev. Sploh pa ne odrešitev, ker nas peljejo v Hudo jamo.

          Papež je imel nekaj tipičnih socialističnih izjav.

          Raje sebe vprašaj koliko si socialistična. Prepričan sem, da bi radi tvoji pokojni predniki bi radi nate vplivali, da bi te rešili iz te idejne škatle, pa jih nočeš slišati.

  2. V čem se pa ne strinjava?

    Da je prav, da jih SDS histerizira z metodami komunizma, fašizma in socializma in jih s tem betonira, da ne razmišljajo o osebnostni, vrednotni spremembi.

    SDS niti pod razno ni sredinska, še manj desna in še manj liberalna stranka. Njeni funkcionarji se ne vzgajajo, niti ne vzgajajo svoji (bodočih) volivcev.

    Zakaj govorim o SDS, ker se ti od daleč vidi, da si v njihovi ozki idejni škatli.

  3. Logično je, da mora papež vedno izkazovati človekoljubje.

    Ko pa so podane negativne okoliščine, morajo politiki najti zdravo ravnovesje, ki ne bo čez čas škodilo človekoljubju.

  4. Za rezultate volitev niso krivi le volivci, ampak tudi desnica, ker je delala določene napake in ker ni znala pritegniti volivcev.

      • pavel: “Zadnjih 10 let je glavni krivec JJ in njemu podrejen generalštab”
        =====================

        2016 – 10 = 2006

        Od aprila 2006 do (skoraj) konca leta 2008 je bila na oblasti vlada JJ.

        Sklep:

        Za (slab) rezultat volitev, ki je bil tak, da je bila na oblasti od aprila 2006 do septembra leta 2008 skoraj 2,5 leti Janševa vlada je kriv JJ in njemu podrejen generalštab.

  5. Sedaj, ko je jasno, da manjša “desna” stranka spada bolj pod okrilje F21 kot na demokratično stran, so jasni tudi iracionalni napadi nekega njenega privrženca na demokratični blok, ki se nenehno vrstijo tudi na tem portalu.

    Kot pravi Rihar: Povsod hujskanje in velika razpoložljivost za rušenje. Zlasti za rušenje že tako šibke demokratične ureditve.

    Papež, ki je v središče postavil človeka in njegovo odgovornost, nad tem ne bi bil navdušen.

    • Gospod Tine je vel kot papež! On točno ve, kaj papež misli! Papež pa za gospoda Tina niti ni slišal! 😮

  6. Štuheca sem prebral že v Družini. Prefinjen komentar. Sam sicer papeža razumem na zelo poenostavljen način. Papež levičar? Kot ugotavlja Štuhec, ni ne levičar ne desničar. V visoko razviti civilizaciji kot je zahodnoevropska, je zakonodaja v vseh segmentih humanosti tako razvita, tako subtilna, da je znotraj nje pokrito vse tisto, k čemur poziva papež. Point off je torej prav zakonodaja. Papež poziva k človekoljubju, vendar nikoli mimo zakononov. Problem je nastal, ker so nas neizmerne množice tako šokirale, da je dosledno izvajanje zakonodaje skoraj nemogoče. In tukaj je bistvo papeževega poziva: Potreben je trud, da bi izvršili nalogo. Problem je torej v nenavadno velikem naporu, na katerega nekateri niso pripravljeni. Papež dobro ve, da so stvari, ki so za človeka nemogoče, je pa to čas, ki omogoča, da ljudje presežejo samega sebe in postanejo podobni Jezusu. Jaz vse skupaj razumem takole: sprejemati begunce, vendar ne brezglavo, ampak po zakonu, to je pod strogim nadzorom, kot to velja tudi za nas, kadar potujemo v drugo državo. Antifašistom je cilj kaos. To lahko dokažem. S tem, ker sami najbolje vedo, da beguncev (in vseh ostalih skupin) ni mogoče sprejemati brezglavo, kljub tem pa to izsiljujejo s protesti, izjavami, rušenjem ograj. Temeljni cilj antifašistov je kaos.

    • Da s to zakonodajo, o kateri pišem, ne bom kot kak hladen pravnik, moram seveda poudariti, da papež govori o naših srcih. Ne gre za farizejsko spoštovanje zakonov, ampak spoštovanje iz srca. Tukaj je priložnost, da “izmerimo” svojo srčno dobroto. Toda misliti moramo na vse. Zame ni slab tisti politik, ki recimo premišlja takole: Ali bo Evropa še Evropa, če sprejme toliko in toliko beguncev? Koliko se poveča nevarnost terorizma? Lahko pričakujemo porast kriminala. In še veliko vprašanj si je potrebno postaviti. Antifašisti dobro vedo, kakšne nevarnosti grozijo ob brezglavem pristopu. Toda to njih ne zanima. Oni bi vse dali za kaos. V evropskem (da o slovenskem niti ne govorim) levem bloku kar mrgoli psihopatov, očarljivcev z mrzlim srcem.

  7. Če odmislimo slovensko, vnaprej znano in že tolikokrat videno politično sceno, ko levi medijski prostor izkoristi vsako nakazano ali dejansko vrzel v desnem političnem polu za uveljavljanje načela divide et impera (deli in vladaj), ter naivnost ali politično nesposobnost, da se tej pasti izogneš, je kljub vsemu pomembno vprašanje, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova smer…. Štuhec ni po župi priplaval..

Comments are closed.