I. Štuhec, Družina: Med resnico in resničnostjo

1
184

Prva sinoda, sklicana pod papežem Frančiškom, je vzbudila veliko zanimanje in prebudila velika pričakovanja. K slednjemu je v dobršni meri prispeval papež sam, ki je v svojih nagovorih in s svojo metodo papeževanja ubral zelo nekonvencionalne poti. Svetovni in domači mediji dan po sklepu sinode naznanjajo razočaranje in zmago t. i. konservativcev. Žal je težko preseči medijski domet, ki bi segel onkraj polarizacije progresisti – konservativci. V resnici pa stvari niso tako preproste, kot mnogi pametujejo po tem, ko se naj na sinodi ne bi nič zgodilo.

Sinodo je zaznamoval duh odprtega soočenja argumentov za in proti. Seveda ne v vseh vprašanjih, ki zadevajo zakon in družinsko zvezo. V večini stvari so sinodalni očetje in matere dosegli veliko stopnjo soglasja. Res pa je, da te velike (dvotretjinska) stopnje soglasja niso dosegli v dveh vprašanjih: v vprašanju ločenih in znova poročenih ter njihove zakramentalne prakse in v vprašanju istospolno usmerjenih oseb. Tudi v teh dveh primerih je bila večina sinodalcev za predlagano formulacijo, manjšina pa proti ali se je vzdržala glasovanja. To pa še ne pomeni, da je zgodba zaključena v znanem stilu: Roma locuta, causa finita (Rim je odločil, primer je končan). Da so stvari še naprej odprte, je jasno iz vnaprej napovedane sinodalne procedure, papeževega govora ob sklepu sinode in iz pridige ob beatifikaciji Pavla VI.

V svojem sklepnem nagovoru je namreč Frančišek jasno povedal, da naslednji ekstremi (skušnjave) nimajo mesta v Cerkvi kot božjem vinogradu: zakrknjenost v predpise in pogubna ali lažna dobrohotnost; življenje brez križa in prilagajanje temu svetu za vsako ceno; varovanje zaklada vere po modelu gospodarjev in ne služabnikov ter otopelost za resničnost, kako ljudje živijo. Še posebej zanimiva skušnjava pa je bila izražena v prispodobi kamna in kruha, ki se navezuje na Jezusove skušnjave na začetku njegovega javnega delovanja. Tu gre za dve skušnjavi: prva želi spremeniti kamen v kruh, kar pomeni izogniti se postu, samoti, duhovnemu boju, preprosto križu. Druga pa pomeni, da bi se kruh spremenil v kamen, s katerim bi kamnali grešnike, nepopolne, tiste, ki ne ustrezajo predpisom in okvirom, ki jih postavlja vsaka skupnost, tudi cerkvena.

Ker papež rad govori v prispodobah in prilikah, je za sinodalni sklep izbral beatifikacijo svojega prednika Pavla VI., ki je z vidika vsebine gotovo najbolj zaslužen za največji dogodek v katoliški Cerkvi v dvajsetem stoletju, za drugi vatikanski koncil. V pridigi ob tem dogodku je med drugim postavil v središče svojega razmisleka idejo »novosti«, ob znamenitem stavku: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Pri tem je poudaril, da se Bog ne boji novosti, da je kristjan, ki živi iz evangelija, »božja novost« v Cerkvi in v svetu. To se seveda nanaša na Pavla VI., ki je imel pogum za novosti in težo križa v času koncila in po njem.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Še pred Pavlom 6.je svojo korajžo dokazal pobudnik in začetnik.2.Vat.koncila papež Janez Dobri. Njegov poziv k odpiranju Cerkvenih vrat in prezračevanju je in bo še naprej aktualen.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite