I. Štuhec, Družina: Kjer je dim, tam je ogenj

15

Ljudski rek v naslovu je držal vse dokler dima ni bilo mogoče umetno povzročiti. Danes pa ni glasbenega dogodka ali tudi ne gledališkega, kjer se ne bi kadilo pa zaradi tega ne gori tribuna ali gledališče. Ta rek, ki marsikoga zavaja v primeru krive obsodbe zoper predsednika najmočnejše opozicijske stranke SDS Janeza Janše, ne da ne velja v realnem življenju, zagotovo ne velja v njegovem primeru. Zakaj ne?

1. Pravo in morala ali etika so vede, ki jih marsikaj povezuje in tudi razlikuje. Vsaki generaciji študentov vedno znova povem, da sta pravo in morala kot dva člena ene in iste verige. Včasih se oba člena na verigi prikrivata bolj drugič manj. Nikoli pa ne popolnoma. Svetovne avtoritete na področju morale so učile in še vedno učijo, da pravo lahko presoja zunanja dejanja, morala pa tudi notranja. To konkretno pomeni, sodnik ne more presojati mojih dobrih ali slabih namenov. Spovednik pa jih lahko, pod pogojem, da mu jih zaupam. Drugače rečeno to pomeni, da pravo nujno potrebuje za svoje področje delovanja materialne dokaze, če teh nima, nima kaj soditi. Pa naj bo še toliko dima okrog določene osebe, če ne najdejo ognja, vira za dim, so svoje delo končali.

2. Katekizem katoliške Cerkve od točke 1749 do 1761 govori o »nravnosti (oz. moralnosti) človeških dejanj. Tako zelo jasno in enostavno pravi, da je moralnost človeških dejanj odvisna od treh stvari: od izbranega predmeta, od nameravanega cilja ali namena in od okoliščin dejanja. In v točki 1756 Katekizem posebej ugotavlja, da je »zgrešeno soditi glede nravnosti (moralnosti) človeških dejanj, tako da se oziramo samo na namen, ki jih navdihuje ali na okoliščine«. Z drugimi besedami povedano, za moralno presojo nekega dejanja so pomembni vsi trije sestavni deli vsakega konkretnega dejanja: predmet, namen in okoliščine. Če torej morala, ki sme presojati tudi namen, zahteva da se upošteva za moralno sodbo vse te tri vidike, koliko bolj velja to za pravo. S tem, da se pravo po pravilu ukvarja predvsem s predmetom delovanja in okoliščinami, ne pa toliko z namenom. Pravne sodbe ni če ni materialnega dokaza za dejanje, ki bi naj bilo storjeno.

3. Vsi trije Ustavni sodniki, dr. Ernest Petrič, dr. Mitja Deisinger in Jan Zobec v svojih ločenih mnenjih problematizirajo natanko to vprašanje. Niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče ni uspelo dokazati »sprejema obljube« kot kaznivega dejanja, ki ga opredeljuje 25. člen Kazenskega zakonika. Petrič eksplicitno pravi, da sodišče ni uspelo tega dokazati »ne s pričami, ne z dokumenti, tudi ne kje, kdaj in na kak način je bila ta obljuba sprejeta in to kaznivo dejanje storjeno«. In tako Petrič kot oba druga ustavna sodnika govorijo o »abstraktni opredelitvi kaznivega dejanja«. S tem pa tudi opredelijo izhodišče za vso preostalo svojo argumentacijo, ki je logična in razumljiva in ki končno pripelje do zaključka, da je sodba v primeru Patrie neutemeljena in predstavlja grobo kršenje človekovih pravic. Od tu naprej pa nastopijo proceduralna in druga vprašanja, kaj sme in kaj ne sme storiti posamezna sodna instanca. Vendar to niso bistvena vprašanja. Bistvo problema je, da je Janez Janša obsojen za dejanje, ki mu ga ni nihče dokazal, da ga je res storil. To pa pomeni konec prava in pravne države. Očitno pa tega mnogi ne razumejo ali pa nočejo razumeti.

4. Janez Janša si ni Patrie izmislil za to ker bi rad postal »mučenec« slovenskega sodnega sistema in ker bi rad s pomočjo Patrie prišel na oblast. Patrio so uporabili njegovi politični nasprotniki za to, da ta »veliki pok« ali bolje ta »velika svinjarija« že tretjič kroji parlamentarne volitve s ciljem, kako Janezu Janši in njegovi stranki preprečiti relativno večino na volitvah. Tisti, ki so govorili in še govorijo, da je sodišča in sodbe potrebno spoštovati, ne vejo kaj govorijo. Tisti, ki danes sprašujejo ali pravnomočno obsojeni politik lahko vodi stranko, volilno kampanjo in morda vlado iz zapora, s temi vprašanji zavajajo volilno telo. Smiselno in edino upoštevanja vredno vprašanje je, kaj je res in kaj ni res. Tu ni več resnic. Resnica je lahko ena sama. Materialni dokazi, da je Janez Janša sprejel obljubo ali pa je ni. In če bi sodišče imelo najmanjše dokaze bi se ne zateklo v tako imenovano indicno sodbi. Indic pomeni namen. Gre za sodbo, ki skuša dokazati namene storilca, vendar mora tudi za to imeti materialne dokaze. Pri vsej zlorabi prava in medijev, ki štiri leta rolajo po sceni Janeza Janšo, očitno mnogi, tudi kristjani in člani stranke, ki si je ne dolgo nazaj nadela ime »krščanska«, ne razumejo, da v igri ni samo prvak opozicije ampak pravna država.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. Zelo sem razočaran nad Štuhčevim pristranskim političnim delovanjem in navijanjem za eno in edino opcijo. Njegovo navijaštvo izvira iz strahu, da je s svojim intenzivnim idejnim sodelovanjem pri polomu mariborske škofije naredil veliko napako, a si tega noče priznati. Zato pa vztrajno z vso ihto razlaga in skuša opravičiti svoja dejanja.

    Spomnimo se lahko samo, kako je ob Frančiškovi zamenjavi škofov govoril, da je bilo pri mariborski škofiji vse v redu ali vsaj ne tako zelo hudo. Zakaj pa se potem na dražbah prodaja cerkev v Košakih? Samo upamo lahko, da kaj podobno ne bo doletelo Zavoda Antona Martina Slomška…

    In takega moralnega teologa naj bi kristjani sprejemali za svojega in mu verjeli?!

    • Tone,namesto,da bi z resničnimi argumenti ovrgel trditve g.Štuheca,ga raje poskušaš pred nami očrniti z insinuacijami o njegovih verjetnih namenih in motivih-dvomim,daje podobnost z indici v zadevi patria zgolj slučajna- ter z manipulativnim in nenatančnim citiranjem njegovih starih izjav ali zapisov o čisto drugih zadevah. A ti nisi upravičen ukazovati,komu naj kristjani verujemo in sledimo. Resnični kristjan zna razločevati in lahko prepozna resnico-tudi v tem gornjem komentarju g.Ivana Štuheca npr.-,ker že a priori sledi tistemu,ki je Resnica,ne pa manipulator in lažnik.

  2. Lepo je tole brati … ampak kaj več pa tudi ne. To bi moralo biti učenje na primer pri verouku, pridigah in tam nekje od 80. let prejšnjega stoletja dalje. Tako pa, žal smo kristjani nekam medla luč.

  3. Gospod Štuhec je trikratni doktor našim pravnikom, ki ne znajo na razumen,logičen, nepristranski, pošten, pravičen način utemeljiti naravo določene sodne odločitve.

    To seveda ne velja za navedene tri ustavne sodnike in še peščice pravnikov, ki niso vazali totalitarne pravne miselnosti.

    Žalostno je, da totalitarci s tem primitivnim totalitarnim sodnim postopkom, povzročajo ogromno moralno in razvojno škodo slovenski skupnosti in Sloveniji doma in v svetu.

  4. Slovenski sindrom iz bivše totalitarne države je še vedno nemoč in strah, postaviti se za resnico in pri njej vztrajati!

    • Morda imaš v mislih RESNICO za katero se ne nazadnje tako vztrajno in dokončno bori na tem portalu tudi AB?

      Je to RESNICA v tem smislu?

  5. Zakaj pa ne bi smel gospod Štuhec na razumljiv način zapisati, da je sodni postopek krivičen?

    Ali kolaboriramo s tistimi, ki nadaljujejo krivične postopke iz bivše države?

  6. G. Štuhec, vaše lekcije sodnikom bi morale biti drugačne. Motiv bi se vedno moral presojati na sodišču. Eden temeljnih problemov našega sodstva je da se motiva sploh ne ugotavlja. Samo dejanje. In to s pomočjo materialnih dokazov. In zgolj materialnih dokazov. Tako končaš v zaporu zgolj kot storilec, ne glede na motive. Kako krivične sodbe to lahko proizvede si lahko mislite.
    Kar se pa Janše tiče, pa sodišče nima nobenih dokazov, ne materialnih, ki so manj bistvena, in ne kakih drugih, kot so pričevanja. O motivih le ugiba. Dejanj pa kot da niti ni.

    Vaš nauk o tem, da sodnik ne more presojati mojih dobrih ali slabih namenov, ni res. Slabo nas učite. Ravno tako da pravo nujno potrebuje materialne dokaze ni res. Priče so veliko bolj važne od vsakega materialnega dokaza.
    Tako je to v pravem pravosodju. V komunističnem pa je tako kot vi pravite: dovolj je da vam podtaknejo en “materialni” dokaz in vas brez prič obsodijo. Hvala, g. Štuhec, me ne zanima.

  7. “Drugače rečeno to pomeni, da pravo nujno potrebuje za svoje področje delovanja materialne dokaze, če teh nima, nima kaj soditi.”

    točno. bistveno je pa pri tem tudi to, da morala za svoje delovanje ne potrebuje materialnih dokazov. 🙂 in ko se nekdo seznani z vsem dokaznim gradivom obtožnice v primeru patria, potem mu je res lahko jasno, da materialnih dokazov za pravno obsodbo ni, hkrati mu je pa, v kolikor je seveda nepristranski, da obstaja za moralno obtožbo še kako veliko razlogov. 🙂

    tako da podpora janši kot državljanu, ki mu je bila izdana pravno nepravilna sodba je upravičeno in pravilno. podpora janši kot politiku pa moralno povsem zavržena in nevzdržna. 🙂 ampak glede tega je štuhec bolj kot teolog morale prej teolog dvojne morale, tako da ge je treba razumet. 🙂

    “S tem, da se pravo po pravilu ukvarja predvsem s predmetom delovanja in okoliščinami, ne pa toliko z namenom.”

    to seveda sploh ni res in je popolnoma napačna trditev. 🙂 namen oz. v pravu se to imenuje naklep, je bistvena sestavina oz. element krivde (poleg malomarnosti), brez katere pač ni obsodbe. z drugimi besedami, če ni namena (naklepa) potem tudi krivde ni in če ni krivde, potem tudi obsodbe ni. 🙂

    “Janez Janša si ni Patrie izmislil za to ker bi rad postal »mučenec« slovenskega sodnega sistema in ker bi rad s pomočjo Patrie prišel na oblast.”

    se strinjam. po drugi strani je pa jasno, da nastalo situacijo z vsemi sredstvi izkorišča ravno za to, da bi postal “mučenec” in da bi prišel na oblast. 🙂 kar mu verjetno niti ne gre zameriti, bolj je pač problematično to, da mu veliko ljudi pri tem naseda. 🙂

  8. Na misel mi je prišel javni intervju z nekdanjim nadškofom dr.Antonom Stresom.

    Debata je bila o finančnem fiasku v slovenski cerkvi (tudi v svetovnem merilu nekaj glumaznega), ko je pa dejal, da vsemu navkljub, ta “ponikli” denar nekje pa ŠE VEDNO JE, tako, da …

  9. Bistveno je ali hočemo, da zavlada v Sloveniji demokratični duh, ki omogoča resnicoljubno in pravično okolje in delovanje ali pa da še naprej vlada totalitarni duh, ki onemogoča pravično okolje.

    S sprevračanjem in gomiljenjem besed ne bomo prišli do pravičnosti.

    Do plemenitega cilja lahko pridemo le s plemenitim občutkom za pravičnost.

    Ali je pravična sodba, ker ne zadosti mednarodnim standardom spoštovanja človekovih pravic?

    Prav gotovo ne!

    In zdaj si prizadevajo tisti, ki niso za demokratični duh, da obvelja v bodoče za vse, ki jim niso po godu, sodni standard, da se jih lahko obsodi tako, da se ne spoštuje in ne upošteva človekove pravice kot standarda pravičnega sojenja.

  10. Ali se še spominjamo pisanja pred meseci v levih časopisih glede nepravičnega sojenja v primeru Janše?

    Časopisi so kot argument nepravični sodbi navajali primere nepravičnih sodb v ZDA, zaradi česar so zaključil, da ni nepravična sodba v primeru Janše nič posebnega, ampak normalen škart nepravilnega sojenja, ki se mu ne moremo izogniti.

    Grozljivo!

  11. Res dobra Štuhčeva analiza, ki posega tudi v “podrast” (moralo) obravnavanega predmeta (jare kače po imenu Patria).

    Ivo Hvalica je pred kratkim v neki pogovorni oddaji dejal, da volivcev ne zanimajo programi, ampak všečno govorjenje kandidatov (in kar sodi zraven). Čeprav je to izjavil očitno zlonamerno zoper SDS (ta stranka je edina, ki permanentno poudarja svoj program, iz njega tudi črpa svojo upravičeno samozavest), pa moram dati Hvalici prav, seveda zgolj v smislu ugotovljenega dejstva.

    Dejansko se v naših medijih dogaja prav to: odkar je Janša izključen iz direktne komunikacije z javnostjo, je na vsakem koraku zaznati veliko sproščenost. Tudi najbolj namrgodene TV voditeljice in napovedovalke so sproščeno nasmejane in gostom postavljajo prav takšna vprašanja. Kadar kdo omeni “problem Janša”, se ga hitro utiša, saj imajo prav v vsaki oddaji podporniki komunistične resnice večino. Pa tudi kadar je moč izenačena, postane jeziček na tehtnici sam voditelj, nakar spet prevlada (sicer mavrična, a jasno omejena) komunistična resnica.

    V sodbi proti Janši gre za več kot očitno tipično komunistično sodbo, ki vzbuja strah in srh. Toda še hujše je to naščuvano “sodišče javnosti”, ki jom kot nekakšen velik nevidni bazen, ki ga naši (vsak dan manj) osrednji mediji vsak trenutek polnijo z novimi in novimi lažmi, neresnicami in polresnicami.

    Tu je, če se spet ustavim pri Štuhcu, morala zakopana še globlje oziroma je skorajda ni. Recimo dvodelni intervju z Drobničem in pričujoča Štuhčeva resnica st za dobronamernega volivca lahko pravi kompas, kje je kaj. Toda, kako naj to prodre v zmanipulirani del slovenstva, če se že kar nekaj komentatorjev, ki se proklamirajo za desničarje ali demokrate, nad vsebino zmrduje in nerga.

    Ta članek je zame kozarec studenčnice. Z užitkom sem ga spil.

    PS Malo za hec: Drobničev intervju, ki res vrhunska učna ura, je cel zaboj studenčnice!

  12. Hvala g. Štuhec za vaš ostroumen in moralno-pravno prispevek in za vaš boj za pravičnost in pravno državo, ki je stvar vseh nas in seveda vsakega katolika še posebaj. Na žalost je danes vse preveč katolikov, ki se takoj, ko izstopijo iz cerkve, spremenijo v nekritične opazovalce ali še huje v običajne kimavce hujskaški medijski gonji.

Comments are closed.