I. Štuhec, Družina: Jaslična vera

6
175

V slovenskem dnevniku, ki kristjanom, še posebej pa institucionalni Cerkvi, zelo rad soli pamet in drži moralne nauke, sem zasledil nekaj misli razvpitega slovenskega filozofa Žižka na račun Božička. Ne vem, zakaj ga pišejo z veliko, če pa imajo Boga raje z malo. No, Žižkova misel gre nekako takole: sistem verovanja deluje preko drugih, podobno ideologija. Primer za to je pretvarjanje staršev pred otroki, da verujejo v Božička, in pretvarjanje otrok, da tudi oni verujejo vanj zaradi staršev. Tako obstaja verovanje, ki ni nikogaršnje, verovanje, v katero nihče ne verjame osebno, a vendarle obstaja in deluje kot neko skupno, celovito in družbeno verovanje.

Žižek ima prav, ko ugotavlja, da je vera v Božička pretvarjanje, kot je tudi vera v dedka Mraza. Ideologija treh dobrih mož v decembru, h kateremu pripnejo še Miklavža, je nekakšen multikulti po slovensko. Seveda pa kristjani z Božičkom nimamo veliko ali nič skupnega. Njegov novoveški uvoz s pomočjo Coca-cole iz Amerike pod vplivom Skandinavije v Evropo je pravzaprav nekakšen potrošniški bogec, ki ga častijo predvsem trgovci.

V krščanski tradiciji je sveti Miklavž zgodovinsko izpričan in simbolizira dobroto, ki so je deležni otroci. Dodatno obdarovanje v decembru, za božič, se je prijelo s povečanjem standarda, vendar teh daril ni prinašal Božiček. Nastavljena so bila pod okrašeno smreko kot darilo za božič in novo leto, preprosto obdarovanje za praznike.

Jezus v jaslicah ne prinaša daril, ker sam nič nima in je kot tak darilo. Ko gre torej za Božička in dedka Mraza, ima Žižek prav, to je nekakšno nikogaršnje, a vendar skupno verovanje. Pravzaprav gre za verzijo sekularistične mitologije kot produkta tiste multikulturnosti, ki je iz obzirnosti do drugačnih (ateistov in agnostikov etc.) realni simbol krščanstva spremenila v navidezni simbol nikogaršnjega. S tem pa je sekularistična ideologija priznala, da ne more shajati brez skrivnostnega, mističnega, mitičnega, simbolnega.

Krščanski božič in jaslice so vse kaj drugega kakor vera v nikogaršnjega. Zamisel svetega Frančiška o jaslicah je bila genialna. Z Jungom bi lahko rekli, da je v jaslicah toliko arhetipskega, kolikor potrebujemo vedenja o življenju in svetu. Najprej gre tu za podobo Boga, ki na primeru Marije in Jožefa pokaže, da ni odvisen od naravnih zakonitosti, ki jih je sam kot Stvarnik postavil. Če je Bog pravi in vsemogočen, potem je njegov mimonaravni poseg v človeka edino logičen, hkrati pa gre za razbožanstvenje človeške spolnosti. Na tej točki imajo mnogi težave z razumevanjem Marijinega brezmadežnega spočetja.

Dalje se Jezusovo rojstvo dogaja v točno določenem času in prostoru, je zgodovinsko opredeljeno. Takoj ob njegovem rojstvu nastopi konflikt med svetno oblastjo (Herodom) in novorojenim Odrešenikom. Ne oblast ne moč niti politični položaj kogarkoli niso nosilci odrešenja. Kolikokrat se srečujemo z idejo politike kot odrešiteljice vsega hudega. Prav skrajno sekularizirano okolje vedno znova polaga odrešenjske ideje v politične voditelje (Lenin, Stalin, Hitler, Mussolini, Tito ter v najnovejši zgodovini Obama in njegova Nobelova nagrada za mir so več kot očitni primeri). Strah sekularnih oblastnikov pred krščanstvom in njihovo preganjanje kristjanov se od Heroda do danes ni v ničemer spremenilo.

Več lahko preberete na družina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Pred tedni sem na tarnanja, mislim da Domna Mezga, o tem, kako se je Božič pri nas že povsem izvotlil, tu odprl bolj optimističen pogled, da če več kot polovica slovenskih družin za Božič še postavlja jaslice, da le ni tako hudo.

    Veseli me torej za ta članek Ivana Štuheca. Jaslice, genialna, čeprav tako naravna in preprosta zamisel genialnega sv. Frančiška, povejo o naši veri ogromno, ali skoraj vse. Da, krščanski veri bi lahko rekli tudi jaslična vera, se strinjam.

    Sicer manjka vsaj en krucialen del, tisti iz Velikega tedna, ki je pa precej težji del. Mislim, da ni narobe oz. je povsem ustrezno, če je posebej pri otrocih poudarek na jaslični veri.

  2. Dober članek.
    Toda jaz ne bi bil, če se mi ne bi kaj zataknilo. 🙂

    …pod okrašeno smreko kot darilo za božič in novo leto, preprosto obdarovanje za praznike…

    To pa zahteva nekoliko globje razmišljanje. Ljudje niso bedaki, ne idioti. Nobeno “preprosto obdarovanje za praznike” ne obstaja.
    Tudi božično smrekco nihče več očitno ne zna razložiti, kaj šele okraske na njej. Je tudi to nekaj praznično preprostega?

    Še precej je tega. Pust, na primer.

    • To je za take, ki se jim ne sanja o ničemer. 🙂
      Če so nekoč pred Božičem slavili nekaj, to ni temelj Božiča. Božič je danes krščanski praznik in ne poganski. In to tudi v temelju krščanski, ne poganski praznik.
      Kako strupene so te komunistične razlage!

      • 😀
        Če biblija tako pravi, bo pa že držalo, ane!
        (aja, sej res, biblija nič ne pravi o božiču)


        Seveda novodobni kristjani z božičem proslavljajo domnevno Jezusovo rojstvo – zato beseda božič seveda ni poganski praznik.
        Je pa zelo verjetno, da je bil postavljen na ravno na dan (tako kot veliko krščanskih praznikov) za lažje sprejetje in integracijo poganov (in ostalih verstev)
        No, lahko pa je seevda vseskupaj samo naključje. Da se tako rojstvo kot smrt zgodita na veliko pogansko (ok, komunistično) žurko.

        Drugače pa seveda vedno velja – da vsak lahko verjame (in sanja) kar želi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite