I. Senčar, Demokracija: Prikrita grobišča so v resnici morišča

0

Veleposlanik Igor Senčar se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po izobrazbi je magister ekonomije in dipl. inž. elektrotehnike. Zaposlen je na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil v letih 2012, 2013 in 2014 državni sekretar, odgovoren za dvostranske in evropske zadeve ter za gospodarsko diplomacijo. Pred tem je bil generalni direktor za evropske zadeve in politično bilateralo.

Osem let je služboval v Bruslju na Stalnem predstavništvu RS pri Evropski uniji (od leta 2002 do leta 2010), kjer je bil zadolžen za spremljanje Konvencije o prihodnosti Evropske unije, v letu 2004 je bil predstavnik RS v Varnostnem in političnem odboru, v letih od 2005 do 2010 pa je bil veleposlanik-stalni predstavnik Republike Slovenije pri EU. To obdobje je obarvano zlasti s predsedovanjem Slovenije Svetu EU. V preteklosti se je uveljavil tudi kot razmišljajoči intelektualec in esejist. Objavljal je predvsem v Tretjem dnevu, kjer je bil resorni urednik v obdobju 1992−1996, v Celovškem zvonu, kjer je bil sourednik, in v Družini. Bil je soustanovitelj in član uredniškega odbora knjižne zbirke Claritas pri Študenstki založbi. Leta 1997 je izšla zbirka njegovih esejev Homo Viator.

Gospod Senčar, naj glede na to, da ste dober poznavalec ustroja Evropske unije, začniva najprej z Grčijo, ki je na robu bankrota. Kako gledate na vse te zaplete, ki smo jim v zadnjih letih, mesecih, tednih in dnevih priče v primeru te države? Je izvorni problem v tem, da je bila Grčija na podlagi lažnih podatkov, ki jih je pošiljala v Bruselj, pred dobrim desetletjem neupravičeno sprejeta v evroobmočje?

Dramatične ugotovitve oziroma razkritja o razsežnostih pričakovanega proračunskega primanjkljaja leta 2009 in posledično o prikrivanju dejanskega stanja − od prvih napovedi v aprilu (predvideni primanjkljaj 4,5 odstotka BDP) do razkritij v aprilu 2010 − 13 odstotkov BDP (resnični primanjkljaj v letu 2009 naj bi bil kar 15,6 odstotka BDP!) – so bile znanilec velike dolžniške krize, ki je v letih 2011 in 2012 v svoji akutni fazi zajela ne le Grčijo, ampak še Irsko, Portugalsko in Ciper ter do neke mere tudi Španijo in je grozila zajeti še Italijo in Slovenijo. Na neki način je Grčija v epicentru te krize, z njo pa, kot ste nakazali v vprašanju, problem verodostojnosti, ki je specifičen za Grčijo. S tem povezano se postavlja problem moralnega tveganja: v pogodbenem odnosu med dvema stranema ena od njiju stopi v odnos s figo v žepu, se ne drži pogodbenih obveznosti, drugi strani posreduje zavajajoče podatke o svojih obvezah, sposobnostih, stanju … Ta stran v odnosu lahko pridobi koristi, če ne ravna v skladu s pogodbenimi obveznostmi in se loti tveganega početja, druga stran pa nosi breme tega tveganja, hkrati pa ne ve za prave namene strani, ki krši pravila. Tako smo prišli do moralne problematike grške krize in skozi to prizmo je bila vsa zadeva dojeta na samem začetku.

Kako zagotoviti večjo verodostojnost?

Velik del pristopa k reševanju krize je temeljil na tem vprašanju. S še več nadzora, sistematičnega preverjanja podatkov, zgodnjega zaznavanja odklonov prek čim bolj avtomatičnega sankcioniranja, z zmanjševanjem možnosti arbitrarnega in neusklajenega ravnanja torej, kar pa je med pogodbenima stranema mogoče le z zmanjševanjem suverenosti, avtonomije ravnanja; skupni organi morajo imeti več pristojnosti nadzora in vplivanja na odločanje v državi članici. Tu smo v stanju iskanja, kako v prihodnje zmanjšati možnost napačnega (ne nujno moralno napačnega) in tudi neverodostojnega ravnanja. A primarna ideja in cilj je ravnati v sozvočju s skupnimi uvidi, dogovori, v medsebojnem zaupanju. Privoliti v vnaprejšnje zmanjšanje avtonomije odločanja in podvrženost oblasti, ki je nad teboj, ni vedno enostavno sprejeti. In tako je treba tudi spoznati, da institucionalna zasnova ter arhitektura ekonomske in monetarne unije, kakor je bila zasnovana z maastrichtsko pogodbo, ni bila najboljša in je nedokončana. Bila je rezultat političnih kompromisov, kakor je to bil tudi sprejem Grčije v območje evra. Tako je kriza razkrila mnoge pomanjkljivosti v EU; države članice pa so od njenega začetka že v marsičem izboljšale obstoječo institucionalno podlago, izdelale so nekaj novih instrumentov za soočanje s krizami, začele so se ukvarjati z makroekonomskimi neravnovesji. Ključni kompromis maastrichtske pogodbe je bil, da je prišlo do sprejetja skupne valute in vzpostavitve skupnega denarnega območja, do denarne unije torej, ne da bi hkrati prišlo tudi do fiskalne in politične unije. Le-ta bi temeljila na neke vrste socializaciji tveganj, mogoči bi bili fiskalni transferji, skratka, solidarnost bi bila na globlji in sistematični ravni uzakonjena. Vendar pripravljenosti za tako velik korak v smeri vse tesnejše povezave med narodi in državami Evrope (ever closer union) tedaj ni bilo. Zato je bila ekonomska in monetarna unija, da bi bila vzdržna, utemeljena bolj na t. i. ordoliberalnem politično-ekonomskem modelu (gre za nemško doktrino politične ekonomije), na vnaprej določenih načelih, kriterijih, pravilih, ki naj zagotovijo ekonomsko konvergenco in tudi konvergenco ravnanj ter v tem smislu prepričanj, vrednot sodelujočih članic. A pravila so kršili skorajda vsi, med njimi tudi Nemčija in Francija, kar je zadalo leta 2004 hud udarec celotni zgradbi EMU.

Odgovornost za krizo ni absolutno enostranska. Vseh njenih plati ne moremo dojeti le skozi moralno vrednotenje. Glede vzrokov krize obstaja več različnih pogledov in teorij, prav tako o tem, kako jo najučinkoviteje odpraviti. Da ne bo nesporazuma − nihče ne dvomi o tem, da je na strani Grčije šlo za neverodostojno ravnanje in za katastrofalno neodgovorno ravnanje politične oblasti in da je grški poslovni model povsem nezmožen Grkom zagotoviti vzdržno ekonomsko rast. Vse jasnejši je tudi neformalni konsenz, da so pri spopadu s to krizo institucije in grški partnerji naredili številne napake.

Katere? Očitno je, da gre za vrsto napak …

Porazdelitev odgovornosti, bremen in tveganj pri reševanju krize. EU je izkazala veliko mero solidarnosti do Grčije. A kako so bila porazdeljena njena bremena? Posojilodajalci so tvegali s posojanjem, grški organi so prikrivali podatke, vsi so slutili, v katero smer gredo stvari, a ni nihče ukrepal, šlo je torej za večstransko odgovornost. Ko je nastopila kriza, so breme prevzeli evropski davkoplačevalci, kar je izraz solidarnosti, posojilodajalci ga na začetku niso nosili, kar je bila kršitev doktrine IMF, saj je bila raven zadolženosti Grčije nevzdržna, a izjema je bila narejena, ker so se tedaj bali sistemskega tveganja − bankrot bi ogrozil celotno evropsko gospodarstvo, ki je še bilo v fazi finančne in ekonomske krize, imel bi tudi nepredvidene učinke v svetovnem merilu. Del bremena so prevzeli zasebni posojilodajalci šele leto, dve kasneje. In potem je tu vprašanje nujnih ekonomskih ukrepov. Jasno je, da je temeljni nauk, ki pa ga nekateri nočejo in nočejo razumeti, da ne moreš živeti nad svojimi zmožnostmi. Enkrat denarja zmanjka. Reformirati je torej treba tako poslovni model kakor tudi zmanjšati izdatke, da ti bo posojilodajalec sploh zaupal. Kombinacija reform bi lahko bila boljša, a vse je bilo stvar pogajanj, kompromisa obeh strani. Niso pa se reforme dotaknile posebnih interesov skupin, ki so imele velike koristi od tega poslovnega modela (ki je temeljil predvsem na zadolževanju za javno porabo, na zelo šibkih osnovah v državi generirane rasti, na izogibanju plačevanja davkov, na rentništvu v vseh mogočih oblikah). Interesi teh skupin so ostali neokrnjeni (in to so interesi tistih, ki so najmočnejši pri želji, da se prav nič ne bi spremenilo), poleg tega je bilo šibko delovanje pravne države tudi slabo naslovljeno. To bi bile seveda težko izvedljive reforme, saj bi napadle močno organizirane in politično podprte (z leve in z desne) interese. Zanje bi vsaka vlada porabila ogromno političnega kapitala. In tako je v glavnem vse ostalo približno enako pri ključnih problemih. Ko je na volitvah zmagala Siriza, je zmagala tudi na pričakovanju volivcev, da se bo spopadla s temi interesi, pa seveda na zahtevi spremembe paradigme reševanja krize, ki bi morala temeljiti na priznanju, da je raven dolga nevzdržna. To slednje je pred nekaj dnevi jasno priznal tudi Mednarodni denarni sklad (IMF).

Očitno je, da je skrajno levičarska vlada Aleksisa Ciprasa stvari v Grčiji samo še poslabšala, da ne more izpolniti svojih nerealnih predvolilnih obljub, hkrati pa bi rada dobila čim večje odpustke v evroskupini, Evropski centralni banki in Mednarodnem denarnem skladu!?

Nekatere njene obljube so bile nerealne in izjemno populistične − denimo, da je treba končati z varčevalnimi ukrepi. Tu gre za populizem in popolno zanikanje realnosti, da preprosto ne moreš živeti prek svojih zmožnosti. A zakona gravitacije nekateri še vedno nočejo priznati. Siriza je imela moralno legitimnost v smislu, da je treba priznati realnost dolga, ki je nevzdržen. Želela je spremembo paradigme soočanja s tem problemom. A za to bi morala vzbuditi zaupanje tistih, ki so denar posodili in bi ga ob zmanjšanju ravni dolga zgubili. Tega pa ni naredila, ampak je šla z njimi v javni, politični spopad. Letela je na krilih nekakšne obljube »revolucije« v EU: vse bomo spremenili, konec bo zahtev po varčevanju, odpravili bomo zakon gravitacije. Na »revolucijo«, spremembo poslovnega modela doma, kar bi bilo nujno potrebno, pa so pozabili, začeli so odpravljati nekatere reformne ukrepe, ki so med tem začeli kazati pozitivne učinke, začeli so sprejemati populistične ukrepe, ki so še poslabšali stanje ekonomije. Tako je v diskurzu grške krize začela močno prevladovati retorika spopada na mednacionalni in institucionalni ravni: Grčija kot žrtev bankirjev, Nemcev, trojke. Seveda je to razvnelo tudi očitke drugih Grčiji. Zaupanje je bilo uničeno. Siriza se je teh pogajanj lotila zelo neodgovorno.

Nekateri pravijo, da je Evropska unija v primeru Grčije na prelomni točki, na kateri lahko postane še močnejša ali pa propade. Nemška kanclerka Angela Merkel je sicer v nemškem parlamentu dejala, da »prihodnost Evrope ni na kocki« …

Grški volivci so dali močno sporočilo. A rešitve ne bo lahko najti, kajti pravega zaupanja med Grčijo in njenimi partnerji ni več. Teoretično si je sicer mogoče zamisliti nekaj rešitev, a vsaka mora biti stvar dogovora, ta pa lahko sloni le na nujnem zaupanju in vzajemnem interesu. Kakor se lahko Grčija sklicuje na demokratično legitimnost izida in njenega pogleda, tako se lahko vsaka od njenih partneric, saj je bil program pomoči predmet notranjepolitičnih razprav v vsaki državi članici. Bodo parlamenti drugih partneric v območju evra zaupali kakršnim koli zavezam, ki jih bo ponujala grška stran? In še nekaj, zakon gravitacije je tu zelo jasen, Grčija preprosto nima več denarja. Evropska unija ni na kocki, a kriza je prizadela tisto nevidno tkivo, ki jo omogoča: medsebojno zaupanje, čut solidarnosti in odgovornosti drug do drugega, vzajemni interesi.

V kakšno smer bi po vaše morala iti Evropska unija? V smer združenih držav Evrope ali bolj federativne Evrope?

Evropske unije ne moremo primerjati z drugimi koncepti povezav oz. federacij, saj je svojevrstna in gre svojo pot. To je bilo mišljeno že na samem začetku, ki se je začel s Schumanovo deklaracijo pred 65 leti. Deklaracija odgovarja na vprašanje, kako urediti takšno življenje med evropskimi narodi, ki bo zagotavljalo trajen in pravičen mir ter njihovo blaginjo in razvoj. Začrtuje zelo umno predlagan način postopnega udejanjanja te vizije na temelju realističnega spoznanja medsebojne soodvisnosti evropskih narodov, njihove povezanosti v skupni usodi in zato nujnosti njihove povezanosti v solidarnosti. Ta soodvisnost je podlaga za medsebojne odnose in se nanjo sistematično naslanja ter jo preoblikuje tako, da omogoča enakovredno sodelovanje vseh ter njihovo podvrženost skupnim pravilom in odločitvam, ki jih sprejema skupni organ, neodvisen od posamičnih vlad. Uvaja odločanje na podlagi demokratičnega, večinskega načela in ureja možnost priziva proti tako sprejetim odločitvam. Gradi podlago za medsebojno zaupanje. S tem je vzpostavljen sistem skupne discipline, ki omogoča sprejemanje odločitev, njihovo spoštovanje in napredovanje projekta. Na teh temeljnih osnovah stoji unija še danes in se na njih razvija. To ni projekt združenih držav Evrope v smislu Združenih držav Amerike. Ne gre za projekt zlitja v en evropski narod, ne gre za graditev nove identitete z odpravljanjem prejšnjih identitet. Gre za koncept, ki je bližji federativni Evropi. Gre za pot, ki vodi v vse tesnejšo zvezo med narodi Evrope, kot je narava te zveze opisana v vseh pogodbah EU (oz. njenih predhodnikov) od rimske (1957) naprej. Danes se je pomembno poglobljeno spraševati zakaj Evropa. Razlogov zanjo je seveda veliko. A sodobna evropska kultura oz. njena kondicija je dokaj šibka pri takšnem samospraševanju, vse prevečkrat išče razloge na površju, v ključu konzumeristične kulture in temu primernih pričakovanj v ekonomskem, družbenem, političnem, kulturnem smislu. A na ravni utilitarističnih, populističnih in v individualni interes usmerjenih iskanj ne bomo našli odgovora, ki bi pomenil tudi poslanstvo in nalogo, in če želite, tudi globlji interes, ki bi nas vse povezoval. A če se vživite v tiste, ki hrepenijo po Evropi, boste začutili, da odgovor obstaja in je globlji in močan in vreden naših skupnih prizadevanj in stremljenj. Pomislite na moč paradigme vrnitev v Evropo ali pa paradigme celovita in svobodna Evropa (Europe whole and free).

Pogovarjal se je Metod Berlec. Več lahko preberete na strani tednika Demokracija.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.