Razen zadnjega pol leta službovanja v Študijskem centru za narodno spravo dr. Milko Mikola nikoli ni delal v kateri od znanstvenoraziskovalnih ustanov, kjer bi se lahko v celoti posvetil samo raziskovalnemu delu. Kljub temu je napisal že več monografij o povojnem nasilju, ob svoji sedemdesetletnici pa je prejšnji teden predstavil delo Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945–1951.
Raziskovati je začel šele leta 1988, ko se je v celjskem arhivu prvič imel v rokah arhivske dokumente, ki pričajo o povojnem nasilju komunističnih oblasti. Predmet njegovega preučevanja so bile najprej povojne zaplembe premoženja. Magistriral je s tematiko nasilnih razlastitev premoženja na Celjskem, se nato lotil političnih sodnih procesov in leta 1995 izdal svojo prvo knjigo Sodni procesi na Celjskem 1944–1951. Sledilo je raziskovanje povojnih delovnih taborišč v Sloveniji. Nastala je knjiga Delo kot kazen. V tej pionirski študiji – tudi v jugoslovanskem merilu – je prikazal povojna taborišča za prisilno, poboljševalno in družbeno koristno delo v Sloveniji. Pred dobrimi desetimi leti se je zaposlil na Sektorju za popravo krivic in zasnoval izdajo zbornikov dokumentov in pričevanj o posameznih oblikah medvojnega in povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji. Sam je zbral arhivske dokumente in pričevanja ter napisal uvodne študije za štiri zbornike: o delovnih taboriščih, o koncentracijskih taboriščih (v dveh knjigah) in povojnih izgonih prebivalstva. Leta 2012 je izdal življenjsko delo Rdeče nasilje – Represija po letu 1945, leto pozneje je za svoje delo prejel Zoisovo priznanje za znanstvene dosežke v zgodovinopisju.
Več lahko preberete na reporter.si.
