I. Puc, Reporter: Temelj prihodnosti

6

Lenart Rihar, urednik zbornika, namenjenega 70. obletnici konca vojne in začetka totalitarnega režima, vidi v osredotočanju na razlagalni ključ zla, ki se je v polnosti razširilo po vojni – (boljševiško) revolucijo. Slovenci še ene revolucije ne bi preživeli, če se ji hočemo izogniti, se mora med nas naseliti razumetje tudi v generacijah, ki tistih časov niso doživeli, jih slabo poznajo in imajo odpor do žgočih polj naše zgodovine. Besedila so prispevek k temu razumevanju in zato temelj za prihodnost, je prepričan urednik Lenart Rihar.

Zbornik sodelavcev revije Zaveza, ki ga izdaja Nova slovenska zaveza (NSZ), začne njen nekdanji dolgoletni urednik Justin Stanovnik s prispevkom Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti. Poudarja, da v nasprotju s fašizmom in nacizmom pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«, saj je rafinirana ideologija, odeta v oblačila, stkana iz pradavnih človeških sanj o koncu vsega hudega, a obenem taktično dognan do perfekcije, pripravljen, kot pravi Machiavelli, izrabiti tako človeka kot zver. Njegovi privrženci so v demokratičnih razmerah obdržali vplivne položaje po ustanovah, v katere so sprejemali nove ljudi po svoji podobi.

Sprava – poglavitno slovensko dogajanje v naslednjih sto letih

Kaj lahko storimo, se vprašuje Stanovnik, saj le redki preživeli slovenski domobranci enostavno ne morejo postaviti na noge veteranske organizacije, ki se po naravi stvari postavljajo pred vsako tako organizacijo. Stavi na spomin, ki danes mogoče ni sprejemljiv, a ga bodo ljudje, ki spadajo v to skupnost, očistili in očiščevali tako, da bo govoril o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat se bo počasi začela uresničevati sprava med ljudmi, sprava, ki bo, napoveduje, poglavitno slovensko dogajanje v naslednjih sto letih.

V razmišljanju Temna orkestracija zla se je Stanovnik ustavil v času, ko se je prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je postajala prostor Zločina. Čeprav je imel status bosa, imel v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo, vladal srečno petintrideset let, je bil kljub temu nič. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. (Mimogrede, ob obletnici genocida v Srebrenici je bil ta poudarek skoraj spregledan.) Zločin, ki ga je Tito napovedal 26. maja 1945 v Ljubljani, ima značaj genocida oziroma natančneje politicida: uničenja dela naroda v njegovi specifični političnosti.

Izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja

Janko Maček podaja kronologijo važnejših dogodkov od 1937 do 1945 (Od Čebin do Barbarinega rova), v drugem prispevku pa na nekaj konkretnih primerih (Sv. Vid nad Cerknico, Loški potok, Šentjošt, Ajdovec) pojasni nastanek vaških straž zaradi stiske in strahu pred revolucionarnim terorjem. Seznam 689 žrtev revolucionarnega nasilje pred ustanovitvijo prve vaške straže (do julija 1942), ki zagotovo ni popoln, je na temelju dostopnega gradiva pripravila Helena Jaklitsch. V drugi razpravi je predstavila življenje Slovencev, ki so morali zaradi komunistične revolucije zapustiti domovino. S tem je, zaključuje, Slovenija izgubila politično, gospodarsko, kulturno in prosvetno elito.

O begunstvu piše tudi Marko Kremžar, osredotoči se na misel, ki se je pred leti začela obnavljati v diaspori, da »smo kristjani dolžni izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja za vse, ki so krivi pobojev, laži, krivic in tudi našega zdomstva«. To naj bi bil dodatni, prepričljivi dokaz odpuščanja in želje poplačati hudo z dobrim. V zadoščevanju za neizmerno zlo revolucije vidi Kremžar del še neizpolnjenega poslanstva in skritega smisla begunstva in današnje diaspore.

Nekdanji predsednik NSZ Anton Drobnič je v zbornik prispeval odlomke iz svojih besedil, v katerih obravnava tudi nekatere pravne vidike, denimo upora, kolaboracije, nelegalnosti partizanskega sodstva, domobranske prisege, odgovornosti za smrt talcev, vojaškega statusa protikomunističnega upora, zastaranja komunističnih zločinov, zakona o vojnih grobiščih.

Revolucionarni cilji skozi kulturo

Kaj pri vaških stražarjih in domobrancih ostaja nepremagljivo pozitivnega in bo navdihovalo Slovence v prihodnosti? Matija Ogrin vidi troje moči domobranstva, ki bodo zgled mnogih Slovencev: obramba starega slovenskega sveta, takojšnja prisebna odločitev (ne za gverilo, ki se večidel preživlja tako, da krade in ropa) in neznanskost njihove poslednje usode, človeška in moralna veličina nedolžnih.

Brane Senegačnik kritično pretresa sedanjost slovenske kulture kot novega torišča boja za doseganje revolucionarnih ciljev. Kaj imata, nas izzove, skupnega pesnika Karel Destovnik Kajuh in Tomaž Šalamun? Ker spisa noče končati s fatalističnimi toni, nas proti koncu eseja opomni na nujnost resnice, brez katere slejkoprej zablodimo v poeziji, pravu ali ekonomiji. Resnico pokaže kot prizadevanje za pristno življenje, ime tega prizadevanja pa je kultura.

Več lahko preberete na strani tednika Reporter, knjigo Temelj prihodnosti pa naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Ne moreš se otresti občutka, da so se k ruski kapelici na Vršiču zatekli naši častilci totalitarizma in njegovih privilegijev ter nasprotniki resnične demokracije ter sprave.

    • Vključno z visokim klerom, ki ne premore niti kančka vesti, morale, razločevanje, pokončnosti…mafijski duhovniki… Putinove oproda in svečeniki

  2. Lepo in prav, da NSI in Reporter pišeta o zločinih komunizma. Glavna preobrazba pa se bo zgodila, ko se bo vsak Slovenec začel samo – prespraševati koliko socializma je v meni.

    Neuspeh Slovenije v gospodarstvu, politiki, civilni družbi, tranziciji je predvsem v tem, da en na drugega kažemo vsi s prstom in na tuje napake, v srcih in v dejanjih pa smo tudi sami orto socialisti.

    Poglejmo smer Reporterja kako žganja socialistično zavist z objavo uspešnih avtoprevoznikov, vil bogatašev… Može Reporter iz socialistične SFRJ, ne more pa socializem iz Reporterja.

    Kakšno smer so se šli domobranci? Ideološko so zagovarjali korporativizem oz. To kar Slovenija danes pelje: fašistično obliko socializma:
    dovoljena privatna lastnina in mali podjetniki. Večja podjetja pa morajo upravljati politiki in birokrati vladajoče politične stranke.

    Kako naj pridemo iz spirale zla, če se že 70 let vrtimo v levo in padamo, padamo..

    • pavel … ko se bo vsak Slovenec začel samo – prespraševati koliko socializma je v meni…
      ——————-
      težka bo, na ta način skoraj nemogoče. Ker v odnosih smo drug drugemu ogledalo. Šele ob soočenju preko drugih s sabo, pride do samospraševanja, če pride !
      Pri nas pa so praktično vsa ogledala uničili, pomorili, diskreditirali ali drugače onemogočili, da se sedaj lahko kažejo pri Ruski kapelici s “svojimi” ljudmi, novimi po Djilasu, a se ne vidijo v svoji bedi…

  3. Treba si bo nehati domišljati, da vemo kaj je resnica, ampak bo treba resnico začeti zasledovati. Načelno in resnicoljubno.
    Ukvarjamo se s kaj so “hoteli” domobranci in modrujemo ob njihovih kosteh v jamah in grapah. Nezaslišano! Molčite vsi!
    Tudi NSZ lahko utihne. Konec je s tem.

Comments are closed.