Tudi t. i. Dežmanova komisija in njeno delo je kolateralna tarča preurejanja desne politične poloble.
T. i. Dežmanova komisija se je z razkritjem Hude Jame znašla na zenitu ugleda. Nikomur ni moglo priti resno na misel, da bi jo zamenjal, bila pa je oblastno blokirana, denarja za ambiciozno zastavljeno delo ni bilo. Do spremembe po nekaj letih je prišlo, ko sta njena člana, zgodovinar Mitja Ferenc in kriminalist Pavel Jamnik, s poslanci NSI, ki so na svojo stran pridobili tudi vladajočo SMC, pripravila zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Zakon in komisija sta kmalu – še zlasti po vnovičnem imenovanju večine starih članov komisije in objavi odločitve o pokopu žrtev Hude Jame v Mariboru – postala tarča dela opozicijske politike in civilne družbe, ki se ima za varuha pravic zamolčanih žrtev komunističnega nasilja.
Med poznavalci in poročevalci tematike medvojnih in povojnih pobojev vse ostrejša polemika glede dela komisije vzbuja presenečenje in nelagodje. Kako je mogoče, da so si ljudje, ki naj bi jim vendarle šlo za isto stvar, tako žolčno skočili v lase? Zazdaj lahko postavimo tezo, da je tudi komisija in njeno delo kolateralna tarča preurejanja desne politične poloble. Njeno pospešeno delo je načelo mnoga vprašanja, ki bi zahtevala veliko normalnega dialoga. Dokler zmeda na politični desnici nekako ne izzveni in se odnosi ne postavijo na partnerske temelje (najbrž z novimi voditelji), bo pogovor bistveno otežen.
Več lahko preberete na reporter.si.
