I. Puc, Reporter: Ko totalitarizmi požigajo knjige

2
205

Leta 1969 je v razrez romala celotna naklada Balantičevih pesmi. Morda bi kazalo postaviti spominsko znamenje le nekaj metrov stran od plošče na ljubljanskem Mestnem trgu, ki govori o protireformacijskem požigu. V vogalni Krisperjevi hiši je bil sedež Državne založbe Slovenije, od koder niso smele v prodajo Balantičeve pesmi.

Po poskusu sežiga knjige Milan Kučan, prvi predsednik je zgodovinar Božo Repe, avtor avtorizirane biografije, dejal, da bi bil lahko na neki žalosten način celo počaščen, ker so ga uvrstili med velike osebnosti, kot sta Ivan Cankar ali Primož Trubar: »Vemo, kdo je v zgodovini zažigal knjige: Katoliška cerkev, nacisti itn.« Temu itn. dodajmo nekaj »podaljška«. Zakoreninjeno prepričanje, da naj bi protestantske knjige sežgala Katoliška cerkev, kar naj bi bila posebnost naše zgodovine, ne drži. Literarni in umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar z ZRC SAZU pravi, da je knjige dala sežgati deželna verska komisija, ki je uveljavljala politiko nadvojvode Ferdinanda – vladarja Notranje Avstrije in s tem naših dežel. »Tako luteranskim kot katoliškim knezom Svetega rimskega cesarstva je augsburški verski mir dal pravico do izbire vere svojih podložnikov. Ta zgodba se je žal tako rekoč povsod po Evropi sprevrgla v požiganje drugoverskih knjig in preganjanje drugovercev.«

Ker še vedno velja, da naj se iz zgodovine kaj naučimo, je množično uničevanje knjig vredno samostojnega svarilnega znamenja, kot je tisto, ki opozarja na požig protestantskih knjig. Vidmar opozarja najprej na uničenje samostanskih knjižnic (Stična, Kostanjevica in Bistra) na Slovenskem v času cesarja Jožefa II. Drugo katastrofalno obdobje je 20. stoletje, ko so se knjig na Slovenskem lotili vsi trije totalitarizmi. »Začelo se je v Trstu, ko so fašisti zažgali čitalnico v Narodnem domu, v naslednjih desetletjih pa uničevali slovenske knjižnice v Furlaniji in na Primorskem. Med nacistično okupacijo so Nemci sežigali ali pošiljali v razrez celotne fonde zasebnih in javnih knjižnic, denimo v Mariboru. Nadaljevalo pa se je s komunističnim nasiljem, najprej s požiganjem gradov. V nekaterih primerih so s posebno prizadevnostjo uničevali grajske knjižnice. Recimo na gradu Križ pri Kamniku, kjer knjige v zaprtem prostoru niso gorele, zato so jih znesli ven in sežgali posebej. Po vojni pa se je začelo sistematično čiščenje knjižnic – ideološko neprimerne knjige so vozili v Vevče.«

Plemiško in meščansko kulturo je bilo treba izbrisati, knjige pa so bile pomemben in zelo ranljiv del te nezaželene dediščine, še pravi Vidmar. »Požiga knjig v Ljubljani, ki ju je izpeljal škof Hren, nista bila po standardih tistega časa nič posebnega – enako so počeli katoliki in protestanti po vsej Evropi. Uničevanje knjig med vojno in po njej pa ni bilo več tako običajno – to so počeli samo še totalitarni sistemi.«

Vir: Reporter

2 KOMENTARJI

  1. Prepovedana zgodovina:
    sežiganje arhivov po letu 1992
    sežiganje oz. uničevanje komunistom neželenih knjig
    sežiganje katoliških knjig po verskih vojnah

    Sem kaj pozabil?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite