I. Omerza, Reporter: Martin Košir, lahko bi si nekako olajšal krvavo dušo

5
201

Namesto da bi podrobneje razložil svojo vlogo pri teh dveh ugrabitvah in dvojnem umoru, se vsaj opravičil še živečim svojcem teh ugrabljenih in umorjenih ljudi, si nekako olajšal krvavo dušo, se z dezinformacijami, to priljubljeno metodo udbovcev, spravi na tistega, se pravi name, ki sem te dokumente našel v javnem arhivu.

V Reporterju, številka 20, z dne 18. maj 2015, je bil v pismih bralcev objavljen odgovor Martina Koširja na moj članek Aktivno dopustovanje Koširjevega Martina. Večletni vrhovni udbovec Košir ne odgovarja na moje dokumentirane navedbe o njegovem udbovskem in zato seveda tajnem sodelovanju pri pripravi ugrabitve, sami ugrabitvi Slobodana Todorovića – Bate in dogajanju po ugrabitvi v zvezi z Bato.

Namesto tega, kljub v mojem članku objavljenim arhivskim udbovskim dokumentom, vztrajno zanika, da bi imel kakršnokoli zvezo z ugrabitvijo Bate. Pri tem naj poudarim, da sta v mojem članku objavljena kar dva dokumenta, ki ga neposredno vpleteta v ugrabitev Bate in ki ju je (v funkciji šefa jugoslovanske tajne politične policije) tudi sam podpisal!

Prav tako zapiše, da ni imel »NIČ« z udbovsko bukareštansko ugrabitvijo Vlade Dapčevića in hkratnim udbovskim umorom dveh njegovih spremljevalcev, čeprav je kot šef zvezne Udbe moral odobriti vsako »službeno« pot udbovcev v inozemstvo. Pri tem bi javnost in Koširja opozoril, da prav zdaj sodijo v Münchnu tudi enemu izmed Koširjevih naslednikov Zdravku Mustaču, ki ga obtožnica bremeni, da je bil od 1982 do oktobra 1985 (kot šef jugoslovanske tajne policije) po zapovedni liniji vpleten v udbovske priprave (leta 1982) in umor hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića (28. julija 1983). Več o tragični usodi Bate Todorovića in Vlade Dapčevića si lahko zainteresirani preberejo v moji knjigi 88 stopnic do pekla ali Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića.

Namesto da bi podrobneje razložil svojo vlogo pri teh dveh ugrabitvah in dvojnem umoru, se vsaj opravičil še živečim svojcem teh ugrabljenih in umorjenih ljudi, si nekako olajšal krvavo dušo, se z dezinformacijami, to priljubljeno metodo udbovcev, spravi na tistega, se pravi name, ki sem te dokumente našel v javnem arhivu in javno dostopni literaturi (tudi medijih) in jih v avtorski pisni obliki sumiral v knjigi (in manjši delček v članku o Koširjevem Martinu). Pri tem je zmešal (pomešal) SDV (beri Udbo), lastninjenje in Službo družbenega knjigovodstva (SDK) in mojo funkcijo generalnega direktorja te službe, v neki zmeden klopčič polresnic, bolje rečeno, pollaži.

Pravi, da sem bil v SDK poslan kot njen likvidator (likvidatorje je pošiljal on!). Resnica je ravno obratna, na funkcijo direktorja SDK me je postavil (z glasovanjem) demokratični slovenski parlament (funkcijo sem nastopil aprila 1991) in moja naloga je bila predvsem v tem (kar sem tudi storil!), da sem SDK iztrgal iz jugoslovanskega okvira, predvsem pa ta, da sem brez bolečin pretrgal oz. osamosvojil slovenski plačilni promet. SDK sem zapustil marca 1993, in takrat še ni bila izvedena njena transformacija ali, kot prav Košir, »likvidacija« (očitno njegov priljubljeni izraz!). Pa tudi če bi bil še vedno direktor SDK, je ne bi mogel likvidirati (beri: preoblikovati), kajti v demokratičnih državah take transformacije uzakonjujejo parlamenti! Tudi njegovi očitki meni o mojem SDK sodelovanju pri t. i. tajkunizaciji, so kronološko preuranjeni in zato iz trte izviti. Mimogrede, prav socialistična SDK, ki jo Košir kuje v nebo, je zakrivila eno največjih svetovnih poslovnih goljufij, ko je aktivno pomagala ustvarjati fiktivni denar Abdićevemu Agrokomercu! (afera je izbruhnila leta 1987!)

Košir me tudi, v funkciji direktorja SDK, povezuje z SDV. Ker je SDV, kot državna tajna politična policija (ponarodelo Udba), 17. maja 1990, z nastopom nove demokratične Demosove vlade prenehala obstajati, je Koširjevo povezovanje mene (kot generalnega direktorja SDK) z Udbo zopet vsebinsko in kronološko napačno, neumestno in neresnično. Ob tem bi Koširja rad opozoril, da bi bile dezinformacije, ki jih širi o meni, lahko učinkovite samo, če jaz nanje ne bi mogel odgovarjati. No, časi, ko so Košir in podobni kljukci lahko širili dezinformacije in nanjeni bilo mogoče javno odgovarjati, so na Slovenskem za vedno (upam!) minili.

Ker se Košir že vnaprej odpoveduje nadaljnji polemiki, ga pač ne moram vprašati, kar mi je nekako nerazumljivo pri njegovem (hvalevrednem) poudarjanju antifašizma in medvojne borbe proti okupatorju. Namreč to, kako je mogoče, da je Udba, ko jo je vodil, ugrabila (in skorajda do smrti pretepla) Vlado Dapčevića, velikega in pogumnega antifašista in neustrašnega črnogorskega borca proti okupatorju? Kako to, da je, prav tako v času njegovega vrhovnega udbovanja, Udba nadzorovala in šikanirala tri velike antifašiste in velike slovenske literate: Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja in Alojza Rebulo? Ali ni bil Kocbek celo eden izmed voditeljev protifašističnega in osvobodilnega gibanja? Ali ni bil Pahor aretiran in poslan v koncentracijsko taborišče zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem? Ali je to tako (po Koširju) opevana obveščevalna funkcija Udbe? Ali Košir ne razume razlike med obveščevalno službo in tajno politično policijo? Ali še danes ne ve, da je bil tudi on poslušno in slepo orodje ozke klike komunističnih zločincev in kriminalcev, ki so tudi svobodo/zmago nad nacifašizmom trajno umazali s krvavo (revolucionarno) povojno (in tudi medvojno) kopeljo političniih sovražnikov (nasprotnikov ti ljudje niso poznali!).

Kakorkoli že, M. Košir je napovedal prekinitev polemike, toda jaz jo bom v svojih knjigah nadaljeval, pa čeprav Košir meni, da je moje pisanje »natakarska« zgodovina in da temelji na nekakšnih »papirčkih iz tistega časa, ki nimajo nobene povezave s konkretnimi dogodki.« Prav ti »papirčiki«, gospod Košir, vas za vse večne čase povezujejo z mednarodnim zločinskim delovanjem Udbe, natančneje z vsaj tremi konkretnimi kriminalnimi akcijami Udbe v letu 1975: z ugrabitvijo Slobodana Todorovića – Bate v Italiji (25. februarja), z ugrabitvijo Vlade Dapčevića v Bukarešti (8. avgusta) in za krono vsega z umorom Aleksandra Opojevića in Đoke Stojanovića v istem času (8. avgusta) in prostoru (Bukarešta, hotel Dorobanti). Če ne bi, gospod Košir, vaši udbovski nasledniki, predvsem slovenski šef Udbe Ivan Eržen, marca, aprila in maja 1990, tako temeljito počistil udbovskih arhivov, bi bilo tega gotovo še veliko več, a že to, kar je po čudežu ostalo, je dovolj, da se lahko danes samo še zgražamo nad početjem jugoslovanske (in v tem okviru tudi naše domače) Udbe in se tudi zavedamo, da je raziskovanje ter javno predstavljanje tega temačnega udbovskega kraljestva pomembna naloga pri preprečevanju ponavljanja takega umazanega (mnogokrat celo zločinskega) in zato človeka nevrednega početja.

Vir: Reporter.

Novo knjigo Igorja Omerze Veliki in dolgi pohod Nove revije lahko naročite na Časniku.

5 KOMENTARJI

  1. “zmeden klopčič polresnic, bolje rečeno, pollaži.”

    Ni polresnic in pollaži. Je samo resnica, je neresnica oziroma neznanje ter laž. Laž je namenoma izrečena neresnica.

    Smo pač družba, v kateri ne upamo uporabljati starih besed in ne upamo zapisati: “Gospod Martin Košir laže. Tu so dokazi.”

  2. “Košir me tudi, v funkciji direktorja SDK, povezuje z SDV. Ker je SDV, kot državna tajna politična policija (ponarodelo Udba), 17. maja 1990, z nastopom nove demokratične Demosove vlade prenehala obstajati…”

    Mogoče je uradno UDBA res prenehala obstajati, vendar v resnici še kako obstaja. Obstaja še vedno tudi denar na njenih računih v inozemstvu (in kar je najbolj zanimivo, na te račuen se denar še zmerja dodatno nalaga…), s katerim še vedno upravljajo isti ljudje (ali njihovi mlajši poverjeniki) kot 30 let nazaj.

    Dokler Slovenija ne bo uspela porezati materialne podlage za delovanje UDBE, jo bomo še kako imeli!!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite