I. Omerza, Demokracija: Pri Zemljariču gre za sum umora

1

Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Končal je Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in na njej tudi magistriral. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja se je aktivno vključil v proces demokratizacije in posledično osamosvajanja Slovenije. Bil je član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, kasneje Slovenske demokratične zveze. Po njenem razkolu je pristal pri Demokratih Slovenije, ki so se kasneje združili z LDS. Med letoma 1991 in 1992 je bil direktor Službe družbenega knjigovodstva, nato poslanec drugega sklica slovenskega parlamenta. Potem ko je kot član LDS končal podžupanski mandat v Ljubljani, se je umaknil iz javnega življenja v podjetniško in predvsem publicistično dejavnost. Leta 2010 je presenetil z obsežno knjigo Edvard Kocbek − osebni dosje št. 584, ki je nastala na podlagi dokumentov nekdanje tajne komunistične policije Udbe. Od takrat dalje pa knjige, ki temeljijo na primarnih zgodovinskih virih, na dokumentih tajnih služb propadlega jugoslovanskega komunističnega režima, piše kot po tekočem traku. Tako je izdal naslednje knjige: Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, BombenAtentate, 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića in JBTZ Čas poprej in dnevi pozneje. Nedavno je izdal še knjigo Kliči U za umor, ki je izšla tudi v hrvaškem jeziku, a z drugačnim naslovom: HRB, Fenix i Udba – Slučaj Stjepana Crnogorca. Letos bo izšla še njegova knjiga KARLA – Udba o Dragi.

Gospod Omerza. pred dnevi ste predstavili svojo novo knjigo Kliči U za umor, v kateri pišete o primeru ugrabljenega Stjepana Crnogorca, o čemer smo v naši reviji že pisali. Zakaj ga je slovenska Služba državne varnosti oziroma Udba leta 1972 sploh ugrabila?

Zato, ker so bili zmotno prepričani, da bo vodil novo diverzantsko skupino, ki bo zdaj zdaj za prvo devetnajsterico hrvaških diverzantov oz. feniksovcev vdrla iz Avstrije v Jugoslavijo. V knjigi to udbovsko prepričanje zelo natančno analiziram in tudi argumentirano zavračam. Vse to seveda na podlagi številnih dokumentov, ki se nahajajo tako v Arhivu Republike Slovenije kot v različnih dokumentarnih virih v Zagrebu, Sarajevu in Salzburgu.

Kdo so bili feniksovci? Za kakšno organizacijo je šlo?

Feniksovci so bili člani Hrvaške revolucionarne bratovščine (Hrvatsko revolucionarno bratstvo, kratica HRB), najbolj radikalne hrvaške emigrantske organizacije, ki so jo leta 1961 ustanovili mladi hrvaški emigranti v Avstraliji, ki z medvojnim ustaštvom niso imeli neposredne povezave. Glavni cilj te ilegalne hrvaške bratovščine je bil predvsem s pomočjo oboroženega boja zrušiti komunistični režim v domovini ter vzpostaviti samostojno in demokratično hrvaško državo. V ta namen so nekaj let pripravljali akcijo Feniks 72 (Udba jo je, potem ko je zanjo izvedela, poimenovala Raduša). In tisti mladi Hrvatje, bilo jih je devetnajst, ki so se potem dejansko udeležili te akcije, se v hrvaškem zgodovinopisju oz. publicistiki imenujejo feniksovci. Na Hrvaškem imajo večinoma kultni status junakov in prav je tako, saj sta tudi za nas, Slovence, težko pridobljena demokracija in samostojna slovenska država pomembni vrednoti.

In njihova najbolj znana akcija je bil njihov vdor v Jugoslavijo leta 1972?

Hrvaška bratovščina je napravila več neuspešnih vdorov v socialistično Jugoslavijo. Junija 1972 pa beležimo najbolj znan in najpomembnejši ilegalni prihod hrvaških diverzantov (članov HRB), ki pa se je prav tako, po dobrem mesecu dni, končal z uničenjem te skupine. V samih bojih z desettisočglavo vojsko policajev, teritorialcev in vojakov je bilo ubitih osem feniksovcev, sedem jih je bilo po zajetju zunajsodno umorjenih (tudi dva ranjenca), preostale štiri je Tito osebno obsodil na smrt in nato enega, zaradi mladoletnosti pomilostil. Kolateralna škoda, kot bi danes rekli, je bil tudi salzburški študent Stjepan Crnogorac, ki je bil najverjetneje umorjen v Ljubljani. Še nekateri drugi Hrvatje, če jih je dosegla dolga roka Udbe, so dobili (zaradi povezanosti s HRB) dolgoletne zaporne kazni ali pa so bili zahrbtno umorjeni (doma ali na tujem).

Njihova usoda v precejšnji meri spominja na usodo Janeza Topliška, ki ste jo razkrili pred leti.

Janez Toplišek je edini slovenski politični emigrant, ki se je namenil z orožjem (in tudi s propagandnim delovanjem) zrušiti diktaturo v domovini ter vzpostaviti demokratično in samostojno slovensko državo. Leta 1963 je do zob oborožen ilegalno vstopil v Jugoslavijo, a je bil že takoj po »karavanškem« prehodu meje ujet in nato obsojen v Ljubljani na 14 let strogega zapora. Kasneje, natančneje čez dve leti, je bil pri poskusu bega iz zloglasne kaznilnice v Stari Gradiški ubit (verjetno celo umorjen). Vsebinsko gre za podobno zadevo, kot je bila akcija Feniks 72. Razlika je v majhnem obsegu njegove akcije v primerjavi s Feniksom in tudi v tem, da je Topliška slovenska Udba vseskozi spremljala in je točno vedela, kdaj, kje in kako bo prečkal avstrijsko-jugoslovansko mejo. V skupini treh, ki jo je vodil čez mejo, sta bila kar dva sodelavca Udbe. Celo eksploziv (in vžigalnike zanj), ki ga je tovoril v nahrbtniku, mu je podtaknil udbovski sodelavec Žan (pravo ime Milan Borić), temu pa ga je dostavila Udba po diplomatski pošti. Glede akcije Feniks 72 pa je Udba tavala v skoraj popolni temi. Vedela je sicer, da revolucionarna bratovščina pripravlja nekaj velikega, a to je bilo v glavnem tudi vse. Ko so 25. junija 1972 (pet dni po prihodu feniksovcev v državo!) vrh režima in udbovci končno spoznali, da je v središče države (v Bosno in Hercegovino) neopazno prišla dobro oborožena skupina hrvaških diverzantov, sta bila šok in presenečenje Tita ter njegove politično-vojaške in udbovske suite popolna! Od tod verjetno tudi ta podivjanost in okrutnost vrha jugorežima in njihovega udbovskega podaljška, ki je povzročila, da je sedem feniksovcev in tudi Stjepana (pa še koga) doletela usoda steklih psov.

Crnogorca so potem, kot vemo, v Ljubljani zasliševali …

Da. Ugrabili so ga neopazno 3. julija 1972 (pri belem dnevu!) v Salzburgu. V sami ugrabitvi je sodelovalo devet udbovskih sodelavcev, med njimi avstrijski carinik Franz Frankl (kodno ime Bilič in pozneje Artur). Nato so ga pred mejo drogirali in omamljenega s pomočjo ponarejenega potnega lista ter verjetno s pomočjo carinika in udbovskega špiclja Frankla prepeljali v Ljubljano. Tu so ga začeli naslednji dan, to je 4. julija, zasliševati. Zadnje znano zaslišanje je potekalo v Ljubljani, 21. julija 1972. Udbovci so mu tudi ukazali, naj piše zapiske in v njih razkrije vse svoje povezave, svoje življenje in vse, kar ve o hrvaški emigraciji. V Arhivu RS je tako ohranjenih 250 originalnih strani, ki jih je Stjepan napisal v neki ljubljanski udbovski jazbini in jih jaz imenujem Zapiski iz podpodja. Za nameček so ohranjeni tudi nekateri prepisi zaslišanj in originalni tonski posnetki zaslišanj, tako da so lahko njegove štiri sestre in dva brata identificirali Stjepanov glas. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da so udbovci celo naročili Stjepanu, naj opiše, kako je potekala njegova ugrabitev! To neverjetno osebno pričevanje o »lastni« ugrabitvi je v knjigi v celoti reproducirano.

»Ugrabljeni Stjepan Crnogorac je bil na neznanem kraju neznanega dne na neznan način od neznanih oseb zavratno umorjen ter na neznanem kraju pokopan,« ste dejali na predstavitvi knjige. No, nekatere stvari pa ste v knjigi v zvezi s tem vendarle razkrili?
Neznani kraj je verjetno Ljubljana, saj so ga sem hodili zasliševat iz Beograda in Doboja. Poročila s teh zaslišanj je pomočnik načelnika slovenske Udbe Boris Mužič pošiljal v Beograd, Zagreb in Sarajevo. Tudi obsežna dokumentacija o Crnogorcu je ostala v Ljubljani – če bi ga kam premaknili, bi šli z njim tudi papirji. Neznani dan režimsko-udbovskega umora Stjepana Crnogorca pa se je gotovo dogodil pred 19. septembrom 1972, saj je takrat na seji predsedstva SFRJ Josip Broz Tito brez dlake na jeziku dejal: “Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi, in tistim, ki so ostali živi, bomo sodili, kakor je potrebno, in ve se, kakšen mora biti rezultat tega.” Redki so dokumenti z visokega oz. najvišjega državnopolitičnega sestanka, kjer zlahka razberemo tako kot v tem primeru napoved smrtne obsodbe ujetih političnih nasprotnikov oz. sovražnikov, in to s strani samega absolutističnega poglavarja države!

Kako pa je z domnevo, naj bi bil skrivoma pokopan na ljubljanskih Žalah?

Gre za indice, ki jih je treba policijsko oz. tožilsko oz. preko preiskovalnega sodnika potrditi ali zavreči. Potreben bi bil izkop in seveda še prej preverjanja na Žalah in v ljubljanskem kliničnem centru. V Indeksu umrlih (1964–1973), ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, je namreč Roman Leljak našel zapis (nima datuma, a sledi nekemu pogrebu 21. julija 1972, torej datumu zadnje znane zabeležke o še živem Stjepanu) o nekem pokopu »anatomskega materiala« (trupla), ki je bilo pripeljano iz ljubljanskega kliničnega centra. V tem Indeksu je tudi zabeleženo, kje točno je ta grob. Jaz sem o tem in drugih indicih v zvezi z izginotjem Crnogorca že govoril s kriminalisti in verjetno oni sedaj delajo naprej na tej zadevi.

Pogovarjal se je Metod Berlec.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Jugoslavija je bila totalitarna država in v njej je vladalo enoumje, vsakdo, ki je razmišljal drugače je bil kaznovan…potrebno se je zato vprašati ali je prav, da za poboje in vsa ta strašna dejanja kaznujemo posameznike, ki so bili del tega sistema in bi jih doletela enaka usoda, če bi se uprli … seveda je res, da vsak človek ima izbiro in lahko ravna po svoji vesti in če si imel vest in bil moralen sigurno nisi bil član Udbe, vendar je tudi res, da so ljudje v takšnih razmerah, ki so vladale na Balkanu včasih bili tudi prisiljeni odločiti se za ta “pravo” stran in se je bilo težko odločiti drugače, posebej, če ti je ob tem ogroženo življenje…edini pravi način je obsoditi takšne sisteme in težko je gledati danes ljudi v Sloveniji, ki še vedno vzdigujejo bivši sistem in državo in celo enako delujejo…Slovenija ne bo resnično zaživela in napredovala, če ne bo obsodila vse slabo, kaj se je dogajalo v komunizmu, ki je vladal Jugoslaviji (in to ne samo v Sloveniji ampak tudi v drugih republikah)…kako se je težko upreti miselnosti,ki je globoko vsajena v naše možgane kaže naša današnja politična situacija; ni ga orožja s katerim bi premagali “oprane” možgane, ki vso to zlo nekritične miselnosti prenašajo tudi na našo mladino… očitno je edina rešitev opozarjati na žrtve in ljudi, ki so v teh časih zmogli pogum, da se uprejo; ne smemo pozabiti izobražene ljudi, ki so bili preganjani, ker so upali javno povedati svoje nestrinjanje s sistemom oziroma so bili za ta sistem preveč svobodomiselni, enako kot tudi ne preproste ljudi, ki so bili zaznamovani samo zato, ker se v teh časih niso odrekli svoje vere oziroma svoje kulture in načina življenja…mogoče bi bilo potrebno našim otrokom, ki se zavedajo kaj pomeni tolerantna družba povedati, kaj je vse tedaj dejansko bilo prepovedano oziroma neprimerno in se ni smelo početi ali o tem sploh govoriti; povedati jim, da je tedanja politična in ekonomska elita pridobila ugled in koristi, ker je predvsem ugajala takšnemu sistemu in ne zato, ker je bila sposobna, inteligentna, izobražena ali moralna in mogoče bodo razumeli zakaj ne smemo gledati nazaj in se moramo obrniti proti drugačni prihodnosti, neobremenjeni s preteklostjo …

Comments are closed.