Zakaj je pasivnost tako razširjena? Ker ni svobode!

4

Naše dosedanje volitve, bi lahko opisali s primero: vrabca v roki tako močno tiščimo, da je že zdavnaj pozabi leteti, medtem ko se bo golob na strehi vsak hip naveličal čakanja na priložnost in bo zletel svojo pot.

To odzivanje na realnost ni zgolj neodgovorno, otročje je. Ker onemogoča potrebno prilagajanje. Brez prilagajanja pa je dolgoročna eksistenca družbene skupine, organizacije, ali posameznika ogrožena. Večji del naših zaostankov in celo nazadovanj je mogoče pojasniti prav s tem vsenavzočim družbenim pojavom. Vemo: spremembe so edina stalnica in dejstvo je, da se okolje vseskozi spreminja, tehnološko sploh zelo pospešeno in tudi sicer nič v okolju prav zelo ne miruje. Tozadevno nevednost lahko oprostimo samo otrokom, zato smo tako uredili, da bodo na čas svojih volitev še počakali.

Sistemsko se pa prenavljanja ne lotimo, ker »družbena nadstavba« ali lideršip serijsko »tišči glavo v pesek« in ker je na drugi strani, »v narodu« pobuda razdrobljena. Obe strani te neenačbe sta v »tihem dogovoru«, od katerega imata vsak svoje koristi, da »ostane kot je«, ali da če že, se prilagoditev lotevamo tako piškavo, da praktično »ostane kot je«, nikomur nič. Brez občutnih pozitivnih premikov. Gledano od znotraj se zdi prav neverjetno, da bi bila taka ugotovitev novost in da družbeno vodstvo tega ne bi zaznavalo na lastni koži. V družbeni nadstavbi računajo, da bo »brcanje pločevinke naprej po cesti« tako socializiralo oportunitetne izgube, da bo krajši konec potegnila »družbena baza«.

Strah in svoboda ne gresta skupaj

Vsaj dva dejavnika odločilno prispevata, da »pri nas tako je«. Najprej se lahko sprijaznimo, da je na koncu vsak posameznik sam in nekako atomiziran. Marsikaj lahko tak posameznik opaža, marsikaj lahko poskuša dati vedeti in velikokrat lahko stopi v akcijo. A brez ustrezne organiziranosti bo bodisi zmanjkalo moči, ali pa se bo prvotni idealizem postopno stopil v potrebi slehernika po pripadnosti neki družbeni skupini, ki tega posameznika »nauči«, da smelost in ambicioznost ne bosta prav dobro sprejeti. Velikokrat ste ujeli, kako se zoper ta pojav »nišno« borijo uspešni podjetniki in koliko dodatne energije morajo vložiti, da ostanejo »pod radarjem«. Znano vam je, kako celo zavračajo nominalno njim namenjene razpise, ker se morajo soočiti, ne samo z birokracijo, ampak tudi z zavistjo in hudo težnjo po konformiranju. Pa tudi tvegajo, da jih bodo na seznam postavile plenilske skupine, ki pač reketing in krajo obvladajo do obisti – raje ne. Nadalje ste večkrat opazili, kako je uspešni podjetnik, potem ko je »skalkuliral«, da bo njegov uspeh za to okolje prehud šok in ni prav nič zaupal, da bo to okolje inovativne in špica rezultate dobro sprejelo, še nekajkrat »pobrcal« v opozorilo, nato pa bolj ali manj stežka pobral »šila in kopita«, vzel pot pod noge, ter svojo poslovno entiteto postavil nekam, kjer se mu je zdelo okolje občutno bolj predvidljivo – na tuje.

Na tem mestu je smiselno ustaviti v premisleku: ali tej skici stvarnosti verjamete, jo tudi vi okušate in predvsem: ali ste med gornjimi vrsticami razbrali, začutili nek »pritisk«, vsaj neko bojazen ali kar strah, neko nestabilnost in pomanjkanje varnosti? Kako se vam zdi, da ta vtis in vzdušje sovpadata z kdaj pa kdaj deklarirano »svobodo« te družbe?

Ali je strah tisti, ki nas drži v pasivnosti?

Prava varnost je »dober dan« svobodi. Ta pa nadalje dopušča avtentičnost in demonstriranje polne kapacitete, recimo podjetniške pobude, izvirnosti in vse drugo naprej.

Če se vrnemo na začetek tega odstavka, je vredno tudi začeti odgovarjati na vprašanje: ali je tak atomiziran posameznik bolj svoboden, če se združuje v skupino in sebi primerno organizacijo? Kakšne norme delovanja in kakšne dogovore o načinu sodelovanja mora taka ciljna skupina ponotranjiti in živeti, da bo tak posameznik znotraj nje zadihal, se sprostil? Kje se to pri nas najde? Komu bi tako združevanje lahko »šlo v nos«? Vas je strah? Kaj je na drugem koncu, nasprotje strahu? Ali je strah tisti, ki ljudi drži v pasivnosti?

In še malo naprej: če imam svoje odgovore na taka in podobna vprašanja pripravljene, kateri izmed njih je najbolj primeren, zrel in odrasel, da ga mirno podarim svojemu naraščaju, da mu dam spodbudo, utrjujem pozitivni pogled na življenje, »krila«? Ali tako peščico pravih odgovorov, ki jih v sebi nosim, tudi živim? Lahko še kje v našem družbenem življenju najdem vsaj par tovrstnih očitnih primerov za zgled, ki bodo mojemu potomstvu omogočali, da si samo dogradi lastno pozicijo in me ne bo gledalo kot izvrstnega čudaka, ki je tako osamljen v svoji drži, da posnemanje ne more nič koristiti? Ali ni res, da če bi več naših tovrstnih odgovorov šlo v pravo smer, da bi potem zanamcem res lahko kar dobro prenašali prave življenjske vrednote? Ja svoboda vredna, je med njimi?

Širši politični proces

Drugi močan dejavnik je širši politični proces. Osvežimo si dve ključni značilnosti – časovnost, štiri-letni mandat vlade in volilno neudeležbo ali pasivnost telesa. Ta dva pojava sta vsaj v naši družbi del istega družbenega procesa, oba narekujeta drug drugega.

Kako? Pasivni, ali odklopljeni, ali apatični del volilnega telesa ne vidi smisla v participaciji, ker je bil serijsko priučevan na »brezup«. Ostal je razdrobljen in neorganiziran, zato »deli in vladaj« s pridom deluje naprej tako, da temu delu telesa k nadaljnjemu poglabljanju naučenega brezupa pomaga vsakokrat bolj betežna vlada. Ta se že v predstavitvi – zaradi težnje po vladanju, ki naj stane, kolikor hoče– postavi tako, da je všečna slepemu koncu volilnega telesa. Tu stopi na delo še utesnjena časovnost. Glede na stanje stvari, v štirih letih tudi sposobni kadri ne morejo, bolje ne smejo, dati rezultatov. In v štirih letih se vsak tak »pravi naivnež« izuči, da politika res ni zanj.

Za to se spirala v vsakem ciklu poglobi v dveh smereh: zniža se norma pričakovane mediokritete predstavnikov in hkrati se poveča delež nenaivnih ter vse bolj atomiziranih volilnih abstinentov. Mimogrede, posledica take izobčenosti je jeza in nezaupanje, ta se v naši družbi kumulirata, nevarno v smeri vse večje agitacije, z vse manj nevtralizirano agresijo. O tem več na drugem mestu. Brez prave družbene kohezije se torej veča družbena fragmentacija, kjer lahko mirno vlada norma: arogantno deli in vladaj za vsako ceno. To je aktualna dialektika. Bolje rečeno: ti procesi so odraz našega aktualnega etično izkrivljenega odnosa drug do drugega in naše trenutne pripravljenosti sodelovanja in povezovanja. Nič kaj lepo, a kljub vsemu dovolj razumljivo in predvidljivo.

Mehanizem ni naš izum, smiselno in v posledicah je zelo podoben »kvartalni obsesiji« javnih korporacij. Lastniki korporacij, delujejo kot permanentno »volilno telo«, ki bdi nad uspešnostjo izbranega menedžmenta. Če »lastniška masa« ni dovolj zrela, bo s premočnim, rednim pritiskom na »dnevno« maksimiranje lastnih vložkov operativno vodstvo organizacije spravljala v položaj, ko bo to, sprva morda pod stresom, kasneje pa tudi zavestno in neodgovorno, drselo v opuščanje potrebnih strukturnih prilagoditev in inovativnih projektov, razvoja pač, ki bi dolgoročno ohranjal eksistenco podjetja. Seveda je dostikrat mogoče »bleščeče kvartalne« rezultate zavleči kar daleč v prihodnost. A brez globljega, tehtnega razvoja, ki je investicija in ki lastnikom odškrtne del sprotnih dobičkov, taka organizacija tvega polom. So tudi zreli lastniki in zrele, zelo uspešne organizacije, ki se takim tveganjem zavestno, z odločitvijo in dogovorom odpovedo.

Če nespametno delovanje nekaterih gospodarskih družb vzporejamo z delovanjem širše družbe, ugotovimo, da gre za isto vrsto »neučakanosti« in tudi neetičnosti, ki se pri državljanih volivcih tudi kaže v nezmožnosti »odlaganja zadovoljitve«.

(»Pohlep« je bil zadnje čase redna oznaka. Pohlep ni drugega kot v času preveč zgoščeno ali »neučakano« hlastanje, ali nezmožnost zadržanja neke realne človeške potrebe, ki je v osnovi ne gre zanikati, je povsem legitimna, a časovno nebrzdana in zato nezrela, neodmerjena in v posledicah nekonstruktivna, tvegana, sploh če dopustimo, da postane množična praksa.)

Pri »običajnih« volivcih, ki z dolgoročne perspektive vztrajno delajo volilne napake, ne gre toliko za pohlep, pač pa enostavno sebično presojo. Iz neučakanosti, nezmožnosti odložitve lastnih potreb, ali bolje iz strahu, da bo del volivcev prikrajšan na račun drugih, ker se bo moral dolgo odrekati, da bi se zadeve uredile (povišanju plač, privilegijev etc.),  in bi končno »spet prišel na vrsto«. Prav iz teh motivov, je marsikateri volivec in tudi še bo v prihodnje, v skrinjico vrgel tak volilni listič, da se ga danes lahko sramuje. Morda je svoje začasno zadržal, morda zanj grozečih sprememb res ni bilo, a te pridejo, ker so objektivna nuja.

Kaj tvegamo, če tako ostane

Odgovorna vlada bi naj zelo sistematično naslavljala zrelost družbe. Prav bi bilo, da se usmerja sprememba stališč, ki so zgoraj navedena in ki pri »prototipskem« volivcu povzročajo, da se sedaj odloča skladno s »primarnim principom«, recimo poenostavljeno, da izbira »drobtinic in iger zdaj«. To pač ni v skupno dobro.

Namesto tega, bi naj odgovoren državljan zmogel presoditi in voliti skladno s »sekundarnim principom«, ki upošteva realnost in sprejme nujni del odrekanja za (npr. poplačilo kreditov, stabiliziranje javne porabe, smiselne razvojne preboje…) dolgoročni napredek, blaginjo.

Prispevek je bil prvič objavljen na PRSTANU.

Prstan verjame, da država lahko postane uspešna in bogata samo tako, da pusti polno zadihati zasebni pobudi, prostemu trgu, svobodi in odgovornosti.

4 KOMENTARJI

  1. S tem člankom se ne strinjam popolnoma: V mislih imam predvsem slovensko volilno pasivnost. Menim, da na zahodu (zahodna Evropa, ZDA) so razlogi morda res v pomanjkanju svobode, v primerjavi s prejšnjimi zlatimi desetletji. Na vzhodu (Ruska Federacija) razloge prej prištevam bolezni kimavosti (jaz jo imenujem Stalinioza). V sedanji Ruski Federaciji ljudstvo preveč svobode ne prenese, zato sami raje volijo plutokratsko oblast – kot manjše zlo. Pri njih je namreč demokracija dobila priložnost po padcu berlinskega zidu a je ni znala izkoristiti. Mi tako hude gospodarske krize kot v Ruski Federaciji, po padcu berlinskega zidu, in po osamosvojitvi, nismo doživeli. Se pravi zahodni svet pogreša več svobode, vzhodni svet ne prenese niti normalne mere svobode. Slovenci, kot ponavadi, radi povzamemo najslabše iz obeh svetov. Se pravi volilno pasivnost z zahoda in bolezen kimavosti z vzhoda. To je samo moja teza.

  2. Dopuščam, da je moja teza napačna. Vprašanje tudi koliko se moja teza pokriva z tisto od gospe Vesne Vuk Godina, da smo Slovenci sociološko neverjetno podobni Japoncem. Na prvi pogled smo si podobni tudi na področju volilne pasivnosti: https://www.japantimes.co.jp/news/2014/12/27/national/media-national/concern-japans-democratic-process/ Nekaj citatov iz pravkar omenjenega članka o japonski demokraciji, ki potrjujejo podobnost:

    The Dutch scholar Karel van Wolferen, best known for a 1989 bestseller titled “The Enigma of Japanese Power,” argued in a recent article in the weekly Shukan Post that Japan’s democracy has always been something of a sham. Elections are held and parliamentary seats distributed accordingly, but who really governs? “Status quo junkies,” is van Wolferen’s sardonic answer. Behind the elected representatives stand the unelected bureaucrats — puppets and puppet-masters respectively, in his view, whose dread of change borders on pathological and leaves Japan a peculiarly ineffective actor on a world stage dominated by more flexible and adroit developed nations.

    His attack (Wolferen’s) on Japan’s media may not be new either. “The media’s fundamental role,” he writes, “is to keep an eye on power and protect democracy, but Japan’s major newspapers and its public broadcaster, NHK, do precisely the opposite — they make it impossible for the Japanese public to understand what’s really going on, domestically and internationally.

    In celo:

    “My heart wasn’t in it, but I voted Communist,” one voter, clearly shaken, told the Asahi. She was far from alone. The Japanese Communist Party won 21 seats, up from eight.

  3. Zgornji citati na hitro prevedeni v Slovenščino:

    Nizozemski učenjak Karel van Wolferen, najbolj znan po uspešni prodaji leta 1989 z naslovom “Enigma japonske moči”, je v nedavnem članku v tedniku Shukan post objavil, da je japonska demokracija vedno nekaj lažnega. Volitve so potekale in poslanci so razdeljeni v skladu s tem, kdo resnično upravlja? “Status quo odvisniki”, je van Wolferenov sardonski odgovor. Za izvoljene predstavnike stojijo neizvoljeni birokrati – lutke in strice iz ozadja, po njegovem mnenju, katerih strah pred spremembami meji na patološkega in Japonsko pušča neobičajno neučinkovitega akterja na svetovnem prizorišču, na katerem prevladujejo bolj prožne in adrenalistične razvite države.

    Njegov napad (Wolferenov) v japonskih medijih morda ni nov. “Temeljna vloga medijev,” piše “, je, da pazijo na moč in zaščitijo demokracijo, vendar japonski glavni časopisi in njena javna radijska postaja NHK delajo ravno obratno – onemogočajo japonski javnosti, da razume, kaj se v resnici dogaja, doma in na mednarodni ravni.

    In celo:

    “Nisem glasovala s srcem, a sem glasovala za Komuniste”, je dejala Asahi očitno pretresena volilka. Še zdaleč ni bila osamljena. Japonska komunistična stranka je osvojila 21 sedežev, bistveno več od poprejšnjih 8.

  4. Pardon. S člankom se strinjam. Moja teza je pravzaprav podobna tej v članku: Če strah prevedem v t.i. Staliniozo in neučakanost v volilno pasivnost v zahodnem stilu.

Comments are closed.