I. Mozetič, Slovenski čas: Podtikanja in izmišljotine

0

Slovenski dnevniki o katoliški Cerkvi od sprejema Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS) maja 1953 do sprejema Uredbe za izvrševanje ZPPVS julija 1961

Navedek v naslovu o pomenu tiska je iz zapisa predsednika Tita ob desetletnici ustanovitve novinarske organizacije Jugoslavije, ki sta ga objavila Ljudska pravica in Slovenski poročevalec novembra 1955. Ta navedek ni veljal za poročanje o Cerkvi.

Dnevniki so bili po vzpostavitvi komunističnega režima v letu 1945 del propagandnega ustroja, ki je bil poleg represije oz. nasilja pomemben za komunistično oblast v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in v Ljudski republiki Sloveniji. Oblast je namreč ljudi prepričevala o pravilnosti svojega delovanja in o sovražnosti tistih, ki so ji nasprotovali, tudi o sovražnosti Cerkve. Časopisje je bilo podrejeno režimu, novinarji so morali poročati po njegovih navodilih, članki so bili cenzurirani. Cerkev v Sloveniji je bila še posebej obsojena leta 1946 v sodnem postopku proti ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu, pa tudi v številnih drugih sodnih postopkih proti duhovnikom, redovnikom in vernim laikom. Časopisi so o tem obširno poročali in to podprli z ustreznimi karikaturami.

Ljudska pravica in Slovenski poročevalec

V Sloveniji sta bila osrednja dnevnika Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, ki sta se 1. maja 1959 združila v nov dnevnik Delo. Od leta 1953 sta pisala o Cerkvi manj grobo in napadalno, ker je bila komunistična oblast po sporu z Informbirojem primorana iskati pomoč na Zahodu in je bila opomnjena glede kršitev človekovih pravic. Prisiljena je bila delati bolj taktno tudi s Cerkvijo in morala je paziti na svoj ugled. V letu 1953 je prišla do izraza Titova izjava, ki sta jo objavila tudi dnevnika: »Predvsem ne bo več katoliško vprašanje kočljivo v Jugoslaviji, ko se bodo novinarji in razni drugi ljudje prenehali zanimati zanj.« To je posledično pomenilo manj pisanja o Cerkvi v časopisih.

Dnevniki so poročali o vsem, kar je oblast, predvsem na sejah Zveze komunistov (ZK) in Socialistične zveze delovnega ljudstva, presodila, da ji koristi in da ji veča ugled pri obveščanju domače in še posebej tuje javnosti. V skladu s prepričanjem, da sta Cerkev in vera nekaj, kar bo postopno izginilo, je pazila, da ne bi bilo preveč člankov o tem, vendar je to le delno uspevalo. V časopisnih člankih se je oblast trudila obvladovati Cerkev in jo imeti v podrejenem položaju, s pomočjo diferenciacije je izvajala psihični pritisk. Cerkev ni imela nobene možnosti, da bi s pomočjo časopisov pojasnjevala in branila svoja stališča, tako da so bralci, posebej v tujini, težko razbrali, kaj je res in kaj ni, kaj drži in kaj ne.

Precej je bilo poročanja v povezavi s pripravami in sprejetjem Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS) v maju 1953, kajti oblast je želela čim bolj prikazati svoje zavzemanje za reševanje vprašanja verskih skupnosti in Cerkve. Tako so bili objavljeni članki o podpori Cirilmetodijskega društva (CMD) in posameznih duhovnikov v prid ZPPVS, pa tudi, da je bila z zakonom zaščitena svoboda vere, čeprav je bila v resnici stvarnost drugačna. Ordinariji so v svojih izjavah poudarjali, da reševanje načelnih vprašanj med državo in Cerkvijo ni v njihovi pristojnosti, ampak da je to v pristojnosti Apostolskega sedeža. Zaradi težkih razmer so bili ordinariji prisiljeni iskati stike z oblastjo za reševanje konkretnih aktualnih vprašanj, tega pa ni bilo mogoče prebrati v dnevnikih. Oblast je sprejela ZPPVS zaradi skrbi za lastni ugled v svetu in je želela Cerkvi vsiliti svoj način reševanja odprtih medsebojnih vprašanj.

Za razumevanje odnosa komunistične oblasti do Cerkve so bile pomembne Titove misli v raznih govorih in intervjujih, objavljenih v dnevnikih: da je Cerkvi po ZPPVS omogočena svoboda, da v Jugoslaviji ni preganjanja vere, potem Titovo nestrinjanje s kardinalom Alojzijem Stepincem, obsodba fizičnih obračunavanj z duhovniki, nezdružljivost vernosti s pripadnostjo ZK, politični boj oz. zavzemanje predvsem za mlade, poseganje Apostolskega sedeža oz. Vatikana v notranje zadeve Jugoslavije, finančna podpora, ki jo je oblast dajala Cerkvi.

Poleg Titovih pogledov sta dnevnika objavljala tudi misli drugih partijskih osebnosti, posebej podpredsednika Zveznega izvršnega sveta (ZIS) Edvarda Kardelja in ministra za notranje zadeve Aleksandra Rankovića, v Sloveniji pa je imel velik vpliv predsednik izvršnega sveta Boris Kraigher, ki je poudarjal, da je proti preganjanju vere, da je treba onemogočiti duhovnike, ki so izkoriščali vero za boj proti oblasti, in podpreti duhovnike, ki so Cerkev izključevali iz političnega boja, vernike pa da je treba vključevati v socialistično družbo.

Do vključno leta 1955 so bili objavljeni razni članki o »protiljudskem« delovanju in politični dejavnosti nekaterih »reakcionarnih« duhovnikov, tj. tistih, ki jih je komunistična oblast označila, da delajo proti njej. Ti so bili npr. župnik v Tolminu Jože Vodopivec, kanonika v Ljubljani Josip Šimenc in Jožef Pogačnik, župnik v Slovenskih Konjicah Franc Tovornik in Alojzij Turk. Teh člankov je bilo malo v primerjavi z obdobjem takoj po drugi svetovni vojni.

V povezavi s tretjim kongresom ZK Slovenije v maju 1954 je prišlo do izraza poročanje o nezdružljivosti vernosti s članstvom v ZK, o vplivanju določenih duhovnikov na družine članov ZK, pa tudi o vključevanju vernikov v socializem.

Oblast se je trudila za diferenciacijo v Cerkvi, zato je podpirala CMD. Časopisno poročanje se je najbolj posvečalo občnim zborom, predvsem četrtemu v letu 1956 in petemu v letu 1959, pa tudi drugim sestankom, tiskovnim konferencam in izjavam članov društva o delu in pogledih društva tako glede odnosa do države kot tudi do Cerkve. Društvo je namreč iskalo načine, da bi ugajalo tako državni oblasti kot tudi cerkvenim predstojnikom.

Imenovanje zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala in posledična prekinitev diplomatskih odnosov Jugoslavije z Apostolskim sedežem konec leta 1952 je bil razlog objave raznih člankov proti kardinalu Stepincu in proti Apostolskemu sedežu, posebej proti papežu Piju XII.: da se ni posvečal veri, pač pa politiki, da se je vmešaval v notranjo politiko Jugoslavije, da je enačil položaj Cerkve v Jugoslaviji s položajem Cerkve v državah Informbiroja. Še posebej je to prišlo do izraza ob vprašanju svobodnega tržaškega ozemlja v oktobru 1953 zaradi domnevne naveze Apostolskega sedeža z Italijo in zahodnim imperializmom. Bolj objektivno je bilo poročanje o smrti papeža Pija XII. oktobra 1958 ter o volitvah in izvolitvi novega papeža Janeza XXIII.

Pri poročanju o Cerkvi drugod po svetu je prišlo najbolj do izraza pisanje o napakah in škandalih, ki so se zgodili v povezavi s Cerkvijo. Največ je bilo poročanja o Cerkvi v Italiji, ker je imela velik vpliv na strankarsko politiko, posebej na krščanskodemokratsko stranko, potem o duhovnikih-delavcih v Franciji, o sporih Peronovega režima s Cerkvijo v Argentini, o konkordatu med Španijo in Apostolskim sedežem, o vplivanju Cerkve na politiko v posameznih državah.

Delo

Z nastankom novega osrednjega dnevnika Delo maja 1959 se uredniška politika pri poročanju o Cerkvi ni spremenila. Delo je še naprej pisalo o Cerkvi v Sloveniji tako, kot je naročala oblast, prav tako tudi o delovanju Cerkve drugod po svetu.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.