I. Masten za Portalplus: Vsakič nam je AUKN polaskala, da nas je uvrstila na svojo “hate”-listo

1
207

Igor Masten je ekonomist in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. V preteklosti je bil član sveta vlade za strateška vprašanja, nadzornik v NLB, opravljal pa je tudi vrsto drugih pomembnih funkcij.

Z Igorjem Mastenom smo se pogovarjali o razkritjih, ki jih je ponudila afera Kotnik in o aktualnih ekonomskih razmerah.

Verjetno ste bili čisto prvi v Sloveniji, ki ste javno izpostavili, da obstajajo resni zadržki pri metodologiji stresnih testov. Del javnosti je vaše zadržke ignoriral, del pa jih je sprejel, saj jim je ponudil odlične argumente za politični boj proti slabi banki. Kakšen je, v tem kontekstu, vaš pogled na afero Kotnik?

Moj poziv, skupaj s kolegi, za razkritje je datiran konec oktobra 2013. Takrat, če natančno beremo, se poziv v osnovi nanaša na predpostavke stresnega testa. Takrat so bile določene neuradne informacije o zelo ekstremnih predpostavkah. Ob tako močnem stresu je bilo vprašanje, ali bi lahko slovenska država, ker je bilo jasno, da mora banke dokapitalizirati država, na trgu zbrala zadostna sredstva. To bi pomenilo nevarnost prošnje za mednarodno finančno pomoč.

Vprašanje metodologije v aferi Kotnik je popolnoma drugačno. Ta je že leto dni objavljena za test iz 2013, in od marca 2014 še za kasnejši vseevropski test 2014. Ob izbruhu afere je guverner Banke Slovenije na tiskovni konferenci novinarjem povedal, da je metodologija objavljena na spletnih straneh Banke Slovenije. Vendar se je kljub temu dva tedna govorilo, da se metodologija skriva. To nikakor ni nedolžno početje. Očitek namreč je, da je metodologija pristranska, zato se je z njo pristransko ocenila kapitalska luknja v bankah. Če se ob tem trdi, da se metodologija prikriva, se to takoj postavi v kontekst zarote in manipuliranja z velikostjo bančne luknje ni potrebno dokazovati. Če pa bi priznali, da se metodologija dejansko ne skriva, potem pa je že potrebno strokovno utemeljiti manipuliranje z oceno luknje. Namesto dokaza manipuliranja z metodologijo je kar nekaj vpletenih raje manipuliralo samo.

Mislim, da gre za izjemno problematično ravnanje, ki se skoraj s histerijo nadaljuje, kljub temu da je sedaj evidentno, da se metodologija ne skriva. Časnik Finance, na primer. Nič ni narobe, če neki novinar ali kolumnist ne pozna ali razume metodologije. Gre za zahtevno materijo in le od strokovnjakov gre pričakovati, da jo obvladajo. Problem nastane takrat, ko se kljub nepoznavanju materije o njej načrtno podajajo napačne izjave. Zavedati se je potrebno, da nevednost ne odvezuje odgovornosti.

Komu je ustrezalo, da so bile te predpostavke obremenitvenih testov 2013 tako ekstremne?

Ustrezalo ni nikomur. To je nekaj, kar nek analitik naredi. Za tem se začne preverjanje smiselnosti izračunanih scenarijev, testiranje interne konsistentnosti, učinek na bilance bank itn. Tu ne gre za to, da bi si kdo kaj izmislil. Nekdo mora nekaj izračunati. Z uporabo neke metodologije. Kadar govorim o izračunih … Ti so narejeni z metodo oziroma modeli, ki so ocenjeni, torej so podvrženi napaki itn. Takšne stvari je potrebno preverjati. Načeloma bi to morala narediti že Evropska komisija pred cirkulacijo scenarijev, vendar so nas očitno zelo podcenjevali.

In ponavljam: takrat so pregledi še tekli, končno poročilo še ni bilo objavljeno, rezultat ni bil znan, smo pa vedeli, kako bi uporaba ekstremnih predpostavk lahko vplivala na končni rezultat. Zato poziv po razkritju.

Ekstremne predpostavke so se kasneje očitno nekoliko korigirale. Opozarjali smo tudi na tisto, o čemer sem pisal v kolumni Profesionalni amaterizem, da se določene nepremičnine vrednotijo ekstremno nizko. Ampak spet. Po tem, ko je bila objavljena metodologija, si lahko ogledate, kako se statistično skuša nevtralizirati način in kako to vpliva na končni rezultat. Celo koeficienti so podani, kako se je ocenjevalo posojila, podani diskonti pri vrednotenju itn. Dejstvo je, da večina teh, ki danes o tem govorijo, tega sploh ni pogledala, ker je bolj priročno govoriti, da dokument ne obstaja.

Današnji pozivi po razkritju niso dejanski pozivi po razkritju metodologije, saj je ta bila razkrita že dlje časa. Metodologija v bistvu nikogar ne zanima. Je zgolj medijsko orodje za diskreditacijo procesa sanacije bank.

Vas je v pisanju Kotnika kaj presenetilo ali ste ta dejstva že poznali?

Glejte, jaz bi očitke gospoda Kotnika, čeprav povezane, razdelil v dve skupni. Prvi so očitki glede postopkov, ki sta jih vodila Ministrstvo za finance in Banka Slovenije. Teh postopkov ne poznam. Če je pri tem prihajalo do nepravilnosti, ki so imetnikom podrejenih obveznic povzročile škodo, bo potrebno to škodo povrniti. Podobno velja za spremenjeni Zakon o bančništvu. Če je neskladen z ustavo in je zaradi tega nastalo oškodovanje, bo potrebno škodo popraviti. Z davkoplačevalskim denarjem in pika.

Drugi del očitkov je glede metodologije celovitega pregleda bank. Tu je bil narejen spin, da je metodologija bila namerno pristranska in se zato skriva. Gre za spin, ki je bil skrbno načrtovan in koordiniran. Razumem, zakaj. Vpleteni zastopajo svoj finančni interes. Se pa s tem ne strinjam in sem se temu uprl s svojo kolumno. Kot rečeno, metodologija ni bila skrita, obenem pa se pogosto podajajo interpretacije, ki kažejo na nepoznavanje dejanske metodologije, vendar vseeno pridejo prav za ustvarjanje želene medijske podobe o domnevnih napakah.

Ne delajmo si iluzij, da se to ne dela, zato da bi se vplivalo na sodišče. Sodniki namreč ne živijo v vakuumu in to berejo, slišijo. Pravniki so redko specialisti za tako kompleksna finančna vprašanja, zato je premeteno servirati jim informacije, da je prikrivanje metodologije del postopkovnih nepravilnosti, sodišče pa ima pred sabo v osnovi le pravni problem. Premeteno je tudi zavajati, da bi drugačno vrednotenje danes omogočilo vračilo domnevno preveč vplačanega kapitala v banke. To seveda ne drži, kar sem tudi objasnil v svoji kolumni na Siol.net. Na koncu se je vmešala še politika in spin je bil popoln.

Kolikšen del tega, kar je razkrila afera Kotnik, gre pripisati bivšemu guvernerju Banke Slovenije Kranjcu? Zelo nenavadno je namreč, da te dni ni ne sluha ne duha o njem.

Guverner Kranjec je odgovoren za nezadostno ukrepanje kot regulator. Izpostavil bi odkrito nasprotovanje pravočasni ustanovitvi slabe banke. Čeprav je Banka Slovenije ne bi mogla ustanoviti, je mnenje guvernerja o ukrepih za sanacijo bank zelo pomembno.

Afera Kotnik ni o tem povedala nič novega. Če bi Vlada RS in Banka Slovenije ukrepali prej, bančna luknja ne bi bila tako velika. Po moji oceni tudi ne bi bilo potrebno izbrisati podrejenih obveznic. V tem primeru tudi ne bi bilo afere Kotnik. Kotnik in podobni, ki želijo znatno profitirati prek anulacije izbrisa, so namreč ravno izbris nujno potrebovali. To jih loči od navadnih imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic, ki ne bodo zaslužili nič, in mi je žal, da se jih enači z ostalimi. Zaslužiti seveda ne bo nezakonito. Vendar tudi stroka ne sme dopustiti, da se medijski spini lažno predstavljajo kot strokovna mnenja. Stroka mora ohraniti svojo neodvisnost in izobčiti vse travestije dobičkarstva na plečih davkoplačevalcev.

Poslanec Janez Janša je na parlamentarnem Odboru za finance in monetarno politiko izjavil, da ga je bivši guverner Banke Slovenije Kranjec prepričeval, da je optimalna rešitev za Probanko njena pripojitev NKBM, saj naj bi bili v Probanki “pomembni” komitenti. Kako naj si, po vašem, razlagamo besedno zvezo “pomembni komitenti”?

Običajno bi to pomenilo, da so to veliki komitenti. Kaj pa je mislil Kranjec, ne vem. Primer Probanke in Factor banke je klasičen primer “reguratory faliure”. Če so bili pomembni komitenti ljudje, ki so morebiti vplivali na odločitve regulatorja, potem je to velika težava, ki zahteva ustrezno preiskavo.

Na Portalu Plus smo razkrili, da so bile na slabo banko prenesene celo terjatve, za katere se je izkazalo, da so bile ustrezno zavarovane in da so predstavljale kredite, ki so se povsem normalno odplačevali. Izgovor bank je, da so te terjatve izločile iz portfelja, ker ne predstavljajo njihovega poslovnega jedra. Mar ni tak izgovor nenavaden? Že pri podelitvi kreditov so banke morale vedeti, da omenjeni krediti niso del njihovega poslovnega jedra. Je to slab izgovor, ki razkriva zgolj politične intervencije pri prenosu terjatev na DUTB?

To je nenavaden izgovor.

Ne vem sicer, kaj razkriva, politične intervencije ali kaj drugega … Ampak takšnega odgovora banka ne bi smela dati.

Danes ni skrivnost, da je bila kompozicija posojil, ki so bila prenesena na DUTB, slaba. Opozarjali smo, ko se je to snovalo, da bi morali biti preneseni dobro ciljani razredi terjatev, z veliko stopnjo sorodnosti, število teh razredov pa bi bilo največ tri. Na primer nepremičnine, gradbeni sektor in še en razred.

Delnice, ki kotirajo na borzi, se je prenašalo na DUTB. To je nesmisel. Zavarovana posojila prav tako. To bi morale prebaviti banke do konca, pač s kapitalom, ki so ga dobile. Ta zadeva ni bila ustrezno narejena. Zakaj je do tega prišlo, ne vem. Vem, da je imela okoli tega nekaj povedati Evropska komisija, vemo, da je določene postopke pripravljala DUTB. Ti so nekajkrat porabljali kak milijon za prilagoditve, vsakič, ko so jim menjali mandat … nekaj so banke same, nekaj Ministrstvo za finance, nekaj centralna banka … Jaz vem samo, da je končna struktura sredstev, ki jih ima DUTB, sub – optimalna. In to verjetno vedo tudi sami, saj je njihov prvi neizvršni direktor na obisku na Ekonomski fakulteti rekel, da so bili sabotirani s tega vidika.

Kako ocenjujete DUTB? Gledano od zunaj se zdi, da slaba banka ne more normalno zadihati oziroma enako učinkovito izpeljati svoje naloge kot podobne institucije v tujini. Kje so razlogi za to? Je to posledica dejstva, da je bila spočeta s političnim grehom, torej z neiskreno zavezo, da slaba banka bo, ampak samo zaradi pritiska?

Slednje je možno. Od predloga v letu 2009, ko so se po svetu pospešeno ustanavljale slabe banke, pa do danes je minilo veliko časa in minilo ga je toliko zaradi političnega odpora. In jasno, da je bila ta slaba banka narejena zaradi pritiska od zunaj.

Kako jaz gledam na DUTB? Ima strukturo portfelja, ki ji ne omogoča maksimalne učinkovitosti. Čas bo pokazal, ali počne svoje postopke na strokovno primeren način. Na primer, če pogledate mojo kolumno, in prej ste me vprašali, če se strinjam z metodami vrednotenja terjatev, je odgovor ne. Imam pomemben metodološki pomislek, ki velja tako za vrednotenje sredstev bank, kot velja tudi za vrednotenje upravljanja s tveganji, ki se ga gre slaba banka.

Na koncu pa je pomembno še eno. Slaba banka oziroma njeno vodstvo si samo ni naredilo usluge. Mi smo na tujce, ki bodo vodili slabo banko, gledali kot na mesije. Imeli smo problem kleptokracije, incestne zlorabe vpliva države v gospodarstvu v zasebne koristi, in smo v slabi banki pričakovali nekoga iz tujine, čistega kot solza, da nam pokaže, kako se dela na pošten način, kako se s financami upravlja na pošten način. Morda naivna, ampak takšna pač so bila pričakovanja Slovencev – dobiti nekoga, ki nam bo zgled. Po tem pa se je glavni izvršni direktor Torbjörn Mansson zapletel v to zgodbo s svojim Quartz Plusom. Ne gre toliko za to, ali je tam obstajal resen konflikt interesov, o tem bodo odločili pravniki, sam nisem strokovnjak za te zadeve. On se verjetno še danes ne zaveda, da ni izpolnil pričakovanj. Ko je prihajal sem, se teh pričakovanj ni niti zavedal, saj mu verjetno nihče ni povedal, da bo zdaj on model za celotno Slovenijo. Ampak to se je zgodilo. Po tem je ta zadeva vrgla eno veliko senca na DUTB. Kar naenkrat postanejo problem plače, za tem svetovalci …

Inštitucija kot takšna je storila eno napako. Ne objaviš poročila, ki pravi “vse je v najlepšem redu”, in vse gre naprej. Če razumeš, da zgleda nisi upravičil, ga moraš namreč končno upravičiti in objaviš poročilo, da so sicer ravnali po predpisih, ampak zato, da bi ohranil zaupanje Slovencev v inštitucijo in ne v glavnega izvršnega direktorja banke, glavni izvršni direktor odstopa. Tako se ščiti inštitucija povsod po svetu, tudi na Švedskem, Danskem ali kjerkoli pač. Tu je bila storjena napaka. Če bi ravnal tako, bi zaprl usta vsem medijem z eno potezo. Tega niso naredili in zato smo, kjer smo.

Na NLB ste bili, čeprav ne ravno dolgo, član nadzornega sveta. Lahko pojasnite, koliko manevrskega prostora sploh ima nadzorni svet oziroma ali sta nadzorni svet in uprava NLB na vladi ali na TR3? Po vseh razkritjih se namreč zdi, da ste bili vi in še marsikdo drug, pravzaprav samo slamnati možje politike.

Tri leta sem bil tam. Tri leta preveč.

Ne bi rekel, da smo bili tam slamnati možje. Če bi bili, ne bi na približno treh ali pa štirih zaporednih skupščinah AUKN, ki jih je tako motila neodvisnost, konsistentno predlagala zamenjave za ene in iste štiri člane.

Ste bili med njimi?

Tudi, tudi … Pa še nekaj drugih. Čisto vsakič nam je AUKN polaskala, da nas je uvrstila na svojo “hate”-listo. Med njihovim načinom dela in našim je ogromna razlika.

Marsikdo je sicer hodil po banki, marsikdo je izvajal pritisk na upravo, name pa ga ni nihče. Imeli smo pač stike z regulatorjem, kot jih vsak nadzorni svet ima, tako kot tudi z lastnikom. In predstavnik lastnika je minister za finance oziroma uslužbenci Ministrstva za finance.

Imeli so določene ideje. Veste pa, da sta se uprava in nadzorni svet močno uprla sektorskim politikam, ki jih je pripravljalo Ministrstvo za finance in je bilo na koncu tako, da je vlada potrdila našo strategijo razvoja NLB in ne svoje, vladne strategije, ker tista je bila resnično nora. Tisto, v čemer lastnik oziroma lastniki tedaj niso dobro odigrali vloge je to, da tedaj banki niso pravočasno zagotovili kapitala. Količine, ki smo jo predlagali. Če bi to storili pravočasno, bi bil ta kapital vplačan v času, ko je bilo v bankah bistveno manj slabih posojil in tako bi lahko s temi slabimi posojili začeli upravljati pravočasno oziroma manj pozno in tako bi bilo tudi danes celotno stanje slabih posojil nižje, kot je. Enako bi morali ravnati NKBM in Abanka.

Pogovarjal se je Boris Meglič.

Več lahko preberete na Portalplus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Premalo je samo diskreditirati Kotnika. Kaj potem če je metodologija znana in se “ni skrivala” s tem ko je bila na internetu? To ne pomeni nič. Zaradi tega izbris še ni nič bolj legitimen.
    Vprašanja še vedno ostajajo. Takšna nasilna likvidacija bank je poslovno nedopustna. Kdo bo še kdaj kupil kakšno našo obveznico? Kdo bo investiral v takšno državo, kjer niti ruševin ne moreš pobrat, če ti posel spodleti? Tako so komunisti nacionalizirali vse leta ’45.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite