I. Masten, PlanetSiol: Skrivna metodologija famoznega pregleda slovenskih bank

3

V tednu, ko bo banka NLB prvič po letu 2008 objavila, koliko dobička ji je uspelo ustvariti lani, si je treba še enkrat odgovoriti na ključna vprašanja o metodologiji celovitega pregleda bank.

Splošno razširjeno javno prepričanje je, da Banka Slovenije skriva metodologijo izračuna bančne luknje v procesu celovitega pregleda slovenskih bank v letu 2013. Vitez izbrisancev Tadej Kotnik to večkrat ponovi v isti sapi. Podobno trdijo tudi strokovnjaki. Primera sta izjavi Jožeta Damijana in Franceta Arharja v oddaji Tarča pretekli teden. Zadnji se je še pridušal, da je bilo tudi skrivanje metodologije (med drugim) razlog, da je odstopil z mesta predsednika nadzornega sveta NLB.

Za navadnega človeka je stvar preprosta. Če ugledni univerzitetni profesor in predsednik združenja bank (pa še nekdanji guverner povrhu) pravita, da je metodologija skrita, potem mora biti skrita in pika. Če vse to prikaže še nacionalna televizija, dvoma ne more biti.

Ste že slišali za strica Googla?

Če smo drzni in naredimo nekaj, kar znajo že otroci v nižjih razredih osnovnih šol – uporabimo spletni brskalnik Google, v katerega vpišemo dve skrivni gesli: stresni testi – pridemo na spletno stran Banke Slovenije z informacijami o stresnih testih, na kateri najdemo tudi podrobno poročilo o izvedenem celovitem pregledu bančne aktive Slovenije 2013. To poročilo vsebuje pojasnilo rezultatov in opis metodologije in uporabljenih postopkov. V nekaterih segmentih je še bolj podrobno kot priročnik ECB, saj se nanaša na specifičnosti slovenskega primera iz 2013, ko so opozorili na številne težave pri podatkih in ocenjevanju določenih parametrov. Pojasnjeno je na primer tudi, kako se statistično obravnavajo anomalije, ki se pojavijo pri vrednotenju nepremičnin.

Kogar zanima še uradna predstavitev metodologije, kot so jo uporabili za preglede 130 največjih bank evroobmočja pred vzpostavitvijo Enotnega bančnega nadzora v letu 2014, lahko na tej povezavi najde celovit priročnik.

Skratka, to pove približno vse o strokovni podkrepljenosti javne diskusije o metodologiji izračuna bančne luknje. Devetindevetdeset odstotkov je nabijanja v prazno, ker se ljudem preprosto ne ljubi proučiti tistega, o čemer govorijo.

Zakaj sem si premislil?

Sem eden izmed avtorjev Poziva k razkritju metodologije in predpostavk stresnih testov slovenskih bank, ki je bil objavljen na spletni strani damijan.org 28. oktobra 2013. Danes me številni sprašujejo, zakaj sem si premislil. Jasno, to vprašanje je mogoče razumeti bolj kot vprašanje, zakaj sem kar naenkrat med tistimi, ki metodologijo skrivajo.

Odgovor je preprost za vse, ki se jim ljubi prebrati osnovno besedilo Poziva in znajo pogledati na koledar. Oktobra 2013 smo pripravili poziv zato, ker smo želeli, da je javnost obveščena o postopku, za katerega so se pojavile neuradne informacije, da temelji na zelo strogih makroekonomskih postavkah. Te so bile tako ekstremne, da je bilo razmeroma preprosto dokazati, da je z njimi Evropska komisija usekala mimo. To bi takrat pomenilo, da bi bil lahko rezultat ekstremno visok primanjkljaj kapitala. Pri tem ni bila glavna težava, da bi davkoplačevalci plačali preveč za sanacijo bank (kot nam danes številni sadijo bučke, vendar o tem več v nadaljevanju), temveč to, da bi nas s tem Evropska komisija v resnici porinila v prošnjo za državno pomoč.

Če bi se pojavila javna razprava o teh začetnih predpostavkah, bi jih bilo ovreči tako preprosto kot nokavtirati mrtveca. Narediti javni pritisk je bilo zato pomembno, saj smo hoteli dati jasno znamenje, da bo njihovo delo prej ali slej nekdo preveril.

Zahtevo smo podali v obdobju, ko je postopek tekel in rezultati še niso bili znani. Takrat smo bili s pozivom razmeroma osamljeni, čeprav ga je podpisalo več uglednih ekonomistov. Pozneje, ob objavi rezultatov, se je izkazalo, da so bile predpostavke obremenitvenih testov omiljene, čeprav so še vedno ostale stroge. Če je k temu pripomogel tudi naš poziv, smo bili s kolegi uspešni.

Že kmalu po objavi rezultatov celovitega pregleda v decembru 2013 so bili objavljeni dokumenti, ki jih navajam zgoraj. Kar ni bilo znano oktobra 2013, je bilo torej znano kmalu za tem. Odgovor na vprašanje, zakaj sem si premislil, je, da si nisem.

Kaj povejo rezultati leta 2013 in 2014?

Ugotovitve lahko strnemo v nekaj točk.

• Makroekonomske predpostavke osnovnega in obremenitvenih scenarijev pripravlja Evropska komisija. Ob pregledu 130 bank evroobmočja leta 2014 je bilo tako za vse države članice. Nacionalne centralne banke sodelujejo pri oceni prenosa teh scenarijev v makroekonomske projekcije in projekcije kapitalske ustreznosti, vendar ima pri tem odločilno besedo znova ECB.

• Makroekonomski scenariji iz leta 2013 so bili strogi. Sicer omiljeni glede na začetne informacije iz avgusta 2013, vendar še vedno zelo strogi. Vzemimo samo primer 18-odstotnega upada zasebne porabe v obdobju 2013‒2015. Vendar stresni test ni imel dominantnega vpliva na ugotovljen primanjkljaj kapitala v letu 2013.

• Glavnina primanjkljaja kapitala leta 2013 je bila ugotovljena v skrbnem pregledu aktive (AQR), ko so pregledovali kreditne mape bank. Pri tem so uporabili zelo restriktivna vrednotenja terjatev bank. Več o tem v nadaljevanju.

• Makroekonomski scenariji leta 2014 so bili za Slovenijo bistveno blažji kot leta 2013. To kaže, da je Evropska komisija naredila velike (pozitivne) popravke napovedi in scenarijev v manj kot letu dni.

• Za leto 2014 so bili obremenitveni scenariji (na voljo tukaj) za Slovenijo podpovprečno strogi. To pomeni, da je imela večina držav evroobmočja strožje predpostavke. Razlika med gospodarsko rastjo v osnovnem scenariju in obremenitvenem scenariju za Nemčijo, na primer, je strožja kot za Slovenijo.

• Kljub že velikim odpisom vrednosti sredstev, ugotovljenih v pregledu aktive bank leta 2013 (in posledično prenosom slabih terjatev na DUTB) je pregled leta 2014 ugotovil dodatne potrebe po slabitvah aktive slovenskih bank, ki so bile pregledane (NLB, NKBM in SID). Podrobni rezultati so na voljo tu in vsak lahko primerja rezultate naših bank z rezultati preostalih (127 bank).

• Ne glede na to je glavnino ugotovljenega primanjkljaja kapitala NLB in NKBM prispeval obremenitveni test (tako ni bilo v letu 2013). To je očitno odraz ocenjenega močnega prenosa velikih gospodarskih nihanj v poslabšanje bančne aktive. Tudi o tem več v nadaljevanju.

• Ključno za trenutno polemiko v Sloveniji pa je dejstvo, da je celovit pregled leta 2014, ki so ga izvedli po enotni metodologiji za vseh 130 bank, pokazal, da NLBM in NLB nista čezmerno kapitalizirani. To pomeni, da morebitna drugačna vrednotenja aktive leta 2013 ne bi mogla pomeniti manjše potrebe po kapitalu, podrejene obveznice po finančni logiki pa ne bi mogle biti izvzete iz “striženja”.

Strogost vrednotenja bančnih aktiv in velik vpliv obremenitvenih scenarijev

Pregled zgoraj navedenih javno dostopnih dokumentov pokaže, da je Slovenijo teplo sistematično podcenjevanje posojilnega tveganja v bankah, ki so bile kapitalsko šibke. To velja predvsem za domače banke. Zato so izvajalci pregleda aktiv bank naredili naslednje:

• precejšen delež posojil prekvalificirali iz dobrih v slaba posojila;

• restrukturirana posojila prekvalificirali v slaba posojila;

• posojila, ki so bila podaljšana več kot trikrat, so prekvalificirali v slaba posojila;

• za več kot tretjino podjetij so identificirali neposredno izpostavljenost naložbam na nepremičninskem trgu. Znova vzrok velikega povečanja slabih posojil.

Ti ukrepi so prepisani s strani Evropske bančne agencije in jih povsod enako uporabljajo. Za Slovenijo so pomenili zelo velik delež slabih posojil v bankah. To prinese multiplikativen negativen vpliv na kapital bank, ker vpliva tudi na vrednotenje zavarovanj. Sproži namreč večjo uporabo vrednotenj po tako imenovani likvidacijski vrednosti, ki so nižja, kot bi bila, če bi bila ista zavarovanja namenjena dobrim posojilom.

Tako obsežna uporaba koncepta vrednotenja po likvidacijski vrednosti ter splošno nizko vrednotenje sredstev podjetij v težavah sta po mojem mnenju problematična. Preprosto zaradi tega, ker se zanemarja opcijsko vrednost restrukturiranja samega. Torej dejstvo, da bo ravno namen, za katerega se vrednotenja izvajajo, to je prestrukturiranje, vplival na vrednost terjatev. Skratka, opraviti imamo z realnimi opcijami, ki imajo svojo izračunljivo vrednost, ta vrednost pa se zanemarja. Gre za težavo, ki je vsesplošno prisotna pri postopkih ocenjevanja tveganja v procesih prestrukturiranja in zmanjšuje njegovo učinkovitost. Mogoče se bo kdaj v prihodnosti kaj spremenilo, vendar trenutni pristopi trpijo za to metodološko pomanjkljivostjo, kar pomeni, da se greši na stran previdnosti.

Ne glede na to je ta stroga in suboptimalna metodologija enotna za vse evroobmočje. Povedano drugače. Če neka aktiva ne prinaša denarnega toka, ni vredna nič tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Če za neko nepremičnino ni primerljivih tržnih transakcij, ni vredna nič tako v Sloveniji kot v Nemčiji.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Seveda, če razmišljate, da je vse plen oblastnikov, potem se vse izide. Tudi konfiskacije podrejenih obveznic.

    Ko pa mi nekdo začne s takimi idiotizmi:
    Treba pa se je zavedati, da bo to nepravično do davkoplačevalcev.
    mi pa čisto prekipi. Naenkrat nekoga skrbi pravičnost do davkoplačevalcev. Lažnivec mali, kaj naj rečem.
    Seveda niti v sanjah ne bi razmišljali v smislu “odgovornost oblasti”!
    Evropo zanima statistika. Bančna luknja je statistika. Podrejene obveznice so pa denar, konkretni dolg banke. To ni statistika.

    • Žal, on samo brani banko. In z njo Bratuškovo, Čuferja, Jazbeca in ostale.
      Niso bili vsi bedaki, ki so kupovali podrejene obveznice. Ali pač. Med njimi je bila recimo tudi tista Kranjčeva, če se ne motim, ki vodi zasebni pokojninski sklad. Tam je kup denarja propadlo, čez noč. Ok, kdor je od naših bank kupil obveznico je norec. To lahko tudi tako gledamo, če hočete. Kdor ima sploh kaj opravit s Slovenijo je tudi bedak. Tudi tako lahko gledamo na stvar. In uživamo v pravičnosti, ki jo Banka Slovenije in Slovenija z Bratuškovo in Čuferjem izkazuje do nas. Samo potem se vprašam, kdo je bolj neumen.

Comments are closed.