I. Masten, PlanetSiol: O kukavicah in liberalizmu

5

Kot volivec sem zelo preprost. To je verjetno tudi razlog, zakaj le zelo redko volim. Preprosto pogledam, ali je na trgu političnih strank kdo, ki predstavlja liberalno idejo.

Ne zagovarja, ne obljublja, temveč predstavlja. Pred tokratnimi volitvami sem prebrskal medijske objave predstavnikov strank in njihove volilne programe. Ne motim se veliko, če rečem, da je bil liberalizem v Sloveniji pokopan, volitve pa bodo pripadajoča sedmina. Tako da mi je glede datuma volitev čisto vseeno.

Iskanje igle v senu

Iskanje liberalizma v slovenskem političnem in ekonomskem prostoru je bilo vedno podobno iskanju igle v senu. Pri tem pa niti ne gre za zgodovinsko pogojenost s komunizmom, ključne težave so nastale po osamosvojitvi.

Z osamosvojitvijo se je pojavila težnja po oblikovanju ekonomskih elit v novem ekonomskem sistemu. Proces lastninjenja je imel pri tem ključno vlogo in danes se z grenkobo oziramo na ta čas, ko analiziramo vzroke za današnje gospodarske težave Slovenije. Vendar je tisto obdobje tudi močno zaznamovalo možnosti, da bi se liberalizem kdajkoli pozneje uveljavil kot ekonomska doktrina.

Za proces lastninjenja oziroma privatizacije, kot se pri nas temu poenostavljeno reče, je bilo značilno mnogo stvari, ki jih danes povezujemo s pojmom neoliberalizma. Neoliberalizem najlažje definiramo kot proces osebnega okoriščanja na račun javnega.

Primerov tovrstnega dogajanja je pri nas veliko. Njihova pomembna skupna lastnost je, da njihovi akterji niso bili kaki kapitalistični križarji, ki bi jih k nam poslali Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ali ZDA, temveč so bili to v veliko primerih ljudje, tesno povezani s političnimi elitami, tako z osnovo v nekdanjem socialističnem režimu kot pri na novo nastali desnici.

Kukavičja jajca, prvič

Travestija neoliberalnih potez ekonomske politike je bil le en del. Drugi del so odigrali uradni nosilci in razlagalci liberalne misli. Tudi ekonomske. Imeli smo dolga leta vladajočo stranko Liberalno demokracijo Slovenije in njen “think tank” privesek, Štrajnovo Liberalno akademijo. LDS je bila del procesa, ki nas je pripeljal tja, kjer danes smo. In je bila glede svojih ekonomskih nazorov vse prej kot liberalna.

Spomnimo se le ocenjevanja programov strank pred volitvami 2004, ki smo ga pripravili s kolegi iz Slovenskega makroekonomskega foruma v časniku Finance. LDS je na testu liberalnosti ekonomskih nazorov popolnoma pogrnila.

Če se človek od LDS ozre še na Liberalno akademijo, žal ugotovi, da se je ideja liberalizma pri nas praktično zreducirala na zagovarjanje pravic istospolno usmerjenih in željo “liberalcev”, da si ga v miru “spohajo” v centru Ljubljane. Z vidika ekonomske misli pa je šlo vedno za trdi etatizem.

Kukavičja jajca, drugič

Pred volitvami 2004 se je liberalna ekonomska ideja pojavila zunaj politike. Javni komentarji Mića Mrkaića, Jožeta Damijana, Janeza Šušteršiča in drugih so končno začrtali, kaj je ekonomski liberalizem.

Takratna desnica, z SDS na čelu, je hitro skočila na vlak delne javne popularnosti in prevzela določene ideje tudi v politični diskurz. Nastal je celo program reform za gospodarski razvoj. Ta program reform naj bi bil tudi program dela takratne Janševe vlade. Vendar ga je politična preračunljivost v praksi pozabila.

Od udejanjanja programa ni bilo nič. Celotna Slovenija pa se še danes, na robu omejenosti, sprašuje, zakaj nam Evropska komisija vsake pol leta daje priporočila za izvedbo reform.

Kukavičja jajca, tretjič

Po treh izgubljenih letih Pahorjeve vlade smo prišli pred volitve 2011. Po levi kukavici je tudi desna kukavica znesla svoje jajce v gnezdo liberalizma. Nekatere liberalce so kukavice iz gnezda izrinile v ZDA, nekateri s(m)o še naprej brez velikega pomena frčali naokrog, nekateri so našli novo identiteto, Janez Šušteršič pa je resno vzel lekcijo, da je za promocijo ideje ekonomske svobode pač treba aktivno vstopiti v politiko.

Vendar kaj, ko tudi tokrat brez kukavice ni šlo. Tokrat v podobi Gregorja Viranta. Državljanska lista je žal iz nečesa obetavnega degenerirala v zadnjega v vrsti posiljevalcev liberalne ekonomske misli v Sloveniji.

Pri starih …

… in preostalih strankah liberalizma ni mogoče najti. Bodisi zato, ker že samo iskanje nima smisla (SD, PS, DeSUS), bodisi zato, ker gre v osnovi za etatistične programe (SDS, SLS). Zanimiv program (klik na pdf datoteko “Gospodarski program”) ima edino NSi. Program imajo obrtniško dobro narejen (z vidika sloga podajanja idej (in ne vsebine) so se podobno potrudili le pri Alenki Bratušek).

Na samem začetku govorijo o socialno-tržnem gospodarstvu, kar v človeku najprej vzbudi vprašaje. Ni namreč najbolj jasno, kaj želijo povedati. Da delovno mesto človeku zagotavlja socialno varnost, je samoumevno. Zato je treba iti 50 strani po programu naprej, kjer se ugotovi, da so edina stranka, ki je spregovorila o filozofskem okviru svoje ekonomske politike na intelektualno urejen in podroben način. Ta je postavljen na temelju ekonomskega liberalizma. Tako so edini, ki so se, vsaj na papirju, jasno opredelili za nek jasen ekonomski koncept, ki se zrcali tudi v predlaganih ukrepih ekonomske politike. Bomo videli.

Ne glede na to še vedno trdim, da bodo letošnje volitve sedmina za liberalizem. Priseganje na liberalizem sem v podobi DL videl tudi na prejšnjih volitvah. In, kot rečeno, zadnja stvar, ki jo ekonomski liberalizem pri nas potrebuje, je še ena kukavica.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Tudi jaz iščem klasični liberalizem v Sloveniji, a ga med političnimi strankami ne najdem. Med kristjani pa pogrešam razširjanje znanja o družbenem nauku Cerkve. Če smo kristjani politično-ekonomsko nepismeni, potem imamo to, kar pač imamo: plenjenje s hitrostjo 1 mio € na uro (kot je nekdo izračunal).

    In kdo je kriv za stanje, v katerem kristjani nismo več “sol”? Odgovor je jasen: rutarice, ker ne molijo več 26 ur na dan.

  2. Ni pomembno kako se mu reče, pomembna je vsebina, ki naj jamči dvig gospodarskih in moralnih vrednot.

    Zato je učinkovitejše, če se pogovarjamo o učinkovitih ukrepih, ki nam lahko zagotavljajo delovna mesta in višji standard, ne pa o ideologiji, ki ni mnogim simpatična.

  3. Na sinočnjem soočenju v Trači TV 1, se je videlo slabo poznavanje abecede dobrega dospodarjenja.

    Zanima me koliko se bo po medijih razpravljalo o programih strank.

  4. Mastnak pravi, da ni liberalne ponudbe za parlamentarne volitve. Verjetno tudi povpraševanja ni veliko, ker srednji sloj tvorijo državni uslužbenci. Za vzgojo liberalne volilne baze, bi bilo potrebno imeti veliko več uspešnih malih in družinskih podjetij. Tudi po Evropi kjer ti pogoji obstajajo, ni lovilcev in posledično strank klasičnega liberalizma. Žal je Evropa prevzela francoski model liberalizma, to je libertinstvo, ki pa je levo usmerjeno.

  5. »Neoliberalizem najlažje definiramo kot proces osebnega okoriščanja na račun javnega.
    Primerov tovrstnega dogajanja je pri nas veliko. Njihova pomembna skupna lastnost je, da njihovi akterji niso bili kaki kapitalistični križarji, ki bi jih k nam poslali Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ali ZDA, temveč so bili to v veliko primerih ljudje, tesno povezani s političnimi elitami, tako z osnovo v nekdanjem socialističnem režimu kot pri na novo nastali desnici.
    Poglejmo si samo primer t. i. Mencingerjevega predloga zakona lastninjenja, ki je v bistvu predvideval prenos glavnega dela premoženja v roke takratnih direktorjev podjetij. Briljanten predlog, ki bi takoj na začetku tranzicije omogočil ohranitev ključne vloge elit starega sistema v novem in s tem hipno prerazporeditev premoženja.

    Primerjajmo to z definicijo neoliberalizma in hitro ugotovimo, da gresta lepo skupaj. Vendar v ti državi vsi vemo, da mencingerjanstvo in liberalizem ne gresta skupaj, zato se je od vsega začetka prek medijev vršila spretna travestija, ki je enačila liberalizem in neoliberalizem ter ju slikala v “najboljši luči”.«, pravi v originalnem članku dr. Masten.
    Žalostna dejstva, ki se žal venomer prikrivajo.
    Zakaj mi ni razumljivo, je pa zelo neodgovorno.

Comments are closed.