I. Kršinar, Reporter: Udba na zatožni klopi

2

V Nemčiji kazensko preganjajo udbovce, v Sloveniji pa udbovci novinarje.

Na deželnem sodišču v Münchnu se je v petek začel sodni proces proti nekdanjemu šefu jugoslovanske Udbe Zdravku Mustaču in njene hrvaške veje Josipu Perkoviću zaradi umora hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića v Nemčiji leta 1983. Tega so udbovski plačanci brutalno umorili s pištolo in sekiro, potem ko je moral pobegniti iz Hrvaške. Preiskava umora je nemške kriminaliste po dolgih letih privedla vse do vodstva takratne hrvaške in jugoslovanske Udbe. Po podatkih posebne hrvaške preiskovalne komisije, ki so jo ustanovili v saboru, je nekdanja jugoslovanska komunistična tajna služba v prejšnjem režimu umorila več kot 70 hrvaških emigrantov, več kot dvajset jih je v atentatih ranila, več jih je tudi ugrabila in nato doma obsodila na dolge zaporne kazni. Največ terorističnih akcij je izvedla v Nemčiji, kjer udbovske umore tudi najbolj vztrajno preiskujejo. V Nemčiji in v Avstriji umor kot kaznivo dejanje nikoli ne zastara. Drugače pa je v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer zaradi časovne oddaljenosti teh zločinov nihče več ne preganja, razen če to zahtevata Nemčija ali Avstrija. To je tudi glavni razlog, da hrvaško pravosodje Perkovića in Mustača ni preganjalo v njuni domovini, ampak ju je moralo izročiti Nemčiji na zahtevo njenega pravosodja.

Ker v Sloveniji komunističnih zločinov nikoli niso kazensko preganjali, nihče ni bil nikoli obsojen niti zaradi povojnega genocida, se nekdanji udbovci še danes čutijo mogočne.

Več lahko preberete v Reporterju.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Tudi pri slovenskih udbaših je nervoza vse večja; je pa to le delček tega, kar so skusile njihove žrtve, kadarkoli so jih (večinoma ponoči) klicali na zaslišanja ali še huje, vodili na likvidacije.

  2. Ne gre mi v glavo, kako je mogoče, da so hudi zločinci oziroma zločini, storjeni v obdobju do samostojne Slovenije, varovani danes v demokraciji od slovenskih državnih organov in oblastne politike.

    Niso pa varovani tisti, ki danes v demokraciji opozarjajo na to zločinsko delovanje in varovanje.

    Kaj to pomeni? Je to normalno? Ali smo lahko kot ljudje, ki imamo vest in vsaj kanček človekoljubja neprizadeti, ledeno hladni, brezsrčni?!

    Zakaj imamo različen odnos, ko gre za pomor ljudi in ko gre za revščino na katero pa se odzivamo?

    Ali nam res več pomeni denar, ki sicer lahko odpravi revščino, človeškega življenja pa ne povrne?

Comments are closed.