I. Kršinar, Reporter: Odlikovan Viktor Blažič

2

Predsednik republike Borut Pahor je v sredo z redom za zasluge odlikoval Viktorja Blažiča, nekdanjega partizana, novinarja, oporečnika, borca za demokracijo, publicista. Državno odlikovanje je prejel za novinarski in publicistični prispevek pri vzpostavljanju svobodnih in demokratičnih temeljev slovenske družbe in njenega medijskega prostora.

Viktor Blažič je bil rojen leta 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Pri šestnajstih se je pridružil partizanom, kjer je pripravljal novice za partizanske in zavezniške radijske postaje. Ko so ga novembra 1945 demobilizirali, je nadaljeval šolanje na ljubljanskem učiteljišču, kjer leta 1949 maturiral. Skupaj z Danetom Zajcem, Janezom Menartom in Lojzetom Kovačičem je izdal nekaj številk literarnega glasila Mi mladi. V njem je objavil svoj literarni prvenec, črtico Noči, spomin na medvojne čase. Poučeval je slovenščino oziroma ruščino na različnih šolah po Dolenjskem. Po študiju zgodovine in zemljepisa na ljubljanski pedagoški akademiji leta 1955 je postal tehnični urednik pri Mladinski knjigi. Pod psevdonimom je pisal kritične članke v Perspektive, spoznal Jožeta Pučnika in Tarasa Kermaunerja, po Lojzetu Kovačiču tudi Edvarda Kocbeka. Leta 1968 je v Delu na noge postavil založniški oddelek (knjige Izgubljeni boj J. V. Stalina, Priznanje Arthurja Londona, Speerovi Spomini na Hitlerja …), a so ga ukinili zaradi ponatisa spominov Vladimirja Vauhnika. Postavili so ga za redaktorja v centralni redakciji.

Maja leta 1976 je bil aretiran in obsojen najprej na dve leti, nato na petnajst mesecev zapora. Za dan republike so ga leta 1977 pomilostili. Oblastniki so ga obtožili sovražne propagande v članku Ustvarjanje je svoboda, ki ga je objavil v tržaškem Zalivu, in še v dveh neobjavljenih člankih. Najbolj pa jih je motilo njegovo sodelovanje s Kocbekom, ki je v Zalivu objavil znameniti intervju, v katerem je spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem rogu. Po vrnitvi iz zapora ga služba na Delu ni več čakala, do upokojitve leta 1984 je dela v skladišču časopisnega oddelka NUK. Svoj prvi članek po zaporu, esej Zahajajoči mit, je objavil leta 1984 v Reviji 2000, eseje tudi v Celovškem Zvonu, Tretjem dnevu in Novi reviji. V Zalivu je objavil esej Vodniki in varuhi, zaradi katerega je (neobjavljenega) pred leti moral v zapor. Oblastnike je najbolj razburil s polemiko v Novi reviji, da bi Zahod s podporo vojaški hunti »dejansko financiral resovjetizacijo Jugoslavije«. Januarja 1988 je v odprtem pismu pozval takratnega predsednika CK ZKS Milana Kučana k popravi vsaj popravljivih krivic, vendar mu ni niti odgovoril.

Pridružil se je odboru za varstvo človekovih pravic in deloval v kolegiju, nato je bil med soustanovitelji Slovenskega krščanskega socialnega gibanja, iz katerega je pozneje nastala stranka SKD, v okviru katere se je zavzemal tudi za plebiscit za samostojno Slovenijo. Pozneje je pisal tudi za Mag, Ampak, Reporter. Na Delu se mu nočejo niti opravičiti, ker so ga v sedemdesetih letih vrgli iz službe, čeprav je leta 1999 komunistično sodbo razveljavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Je avtor treh knjig: Videnja, Svinčena leta in Semena razdora. Za publicistično delo je leta 1994 prejel Jurčičevo nagrado, lani pa častno priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov, za življenjsko delo pri ozaveščanju slovenske družbe.

Več: Reporter

2 KOMENTARJI

  1. Čestitam. Končno kakšna nagrada razmišljujočim ljudem in ne samo skorumpirancem, klonom in apartčikom sovjetske republike.

Comments are closed.