I. Kerže, Ad Dominum: Pervertiranje slovenskega narodnega značaja

18

Ko razmišljam o našem narodu se mi vedno znova zastavlja eno in isto vprašanje in sicer kako to, da ta narod ni bil sposoben in še vedno ni sposoben ustrezno reagirati na pojav, ki mu rečemo komunizem. Kako to da, za razliko od domala vseh ostalih evropskih narodov (če izvzamemo Rusijo, ki pa je le z eno nogo v Evropi) ni bil in še vedno ni sposoben odločne zavrnitve te zločeste ideologije. Povsod drugod po Evropi namreč ali do komunizma sploh ni prišlo ali pa ga je morala vsiliti rdeča armada od zunaj – pri nas pa je nastal iz pretežno avtohtonih sil. Povsod drugod je prišlo do lustracije, pri nas pa se zdi, da bomo o njej še dolgo lahko le sanjali.

Kako je torej to mogoče, da smo Slovenci tako nenavadno neodporni na komunizem? Včasih je slišati, da nas je komunizem preprosto presenetil v naši politični naivnosti, ki izhaja iz tega, da nismo premogli lastne države in torej tudi ne političnih znanj, ki so potrebna ob soočenju s tolikšnim pojavom organiziranega terorja, kakršen je komunizem. Da preprosto nismo vedeli, da je stvar lahko res tako huda, kot so govorili nekateri glasovi iz tujine. Vendar taka trditev ni najbolje osnovana. Dejansko, če malce pobrskamo po slovenski literaturi iz druge polovice XIX. stoletja lahko vidimo, da so naši predniki že zelo dobro razumeli, kaj prinaša s seboj komunizem. Slomšek je pred to nevarnostjo svaril že leta 1849,[1. Prim. V. Škafar – J. Emeršič, Slomškovo berilo, Celje 1991, str. 171.] le leto, torej, po izidu Komunističnega manifesta. Stritar je leta 1868 proti koncu svojega Zorina pozival h komunistični revoluciji.[2. Prim. J. Stritar, Zbrano delo, 3. zv., Ljubljana 1954, str. 143.] Mahnič je že v svoji Indiji Komandiji iz leta 1884[3. Prim. A. Mahnič, Indija Komandija, v: Slovenec, št. 26-38 (1884).] ter na več mestih v Rimskem katoliku svaril pred komunizmom.[4. Za pokušino prim. Rimski katolik, št. 2 (1890), str. 15, 377; št. 5 (1893), str. 45-46, 133; št. 7 (1896), str. 17-19.] Prav tako so svarili na liberalni strani: najbolj presunljivo in preroško Janez Mencinger v svojem Abadonu iz leta 1893, h kateremu se vrnem še kasneje.

Iz vseh teh prikazov je razvidno, da so tedanji naši inteligentje imeli zelo jasno pred seboj kaj je komunizem, da ne govorimo o vsem, kar se je o udejanjenem komunizmu zvedelo v XX. stoletju iz Rusije, Mehike in Španije ter na vse tozadevne posege cerkvenega učiteljstva, ki so bili dobro slišni tudi na Slovenskem. Faktor presenečenja je bil, skratka, izključen. Vedeli smo kaj je komunizem, a smo nekako dopustili, da se nam je zgodil: zakaj?

Vtis imam, da je odgovor na to vprašanje v tesni povezavi s tistim, o čemer govori 4. temeljna točka Programa Osvobodilne fronte iz leta 1941, katere avtor je Edvard Kocbek. Ta zloglasna točka govori namreč o »spremembi narodnega značaja«. Zdi se, da se je dejansko v času, ki je pretekel od onih svaril pred komunizmom iz XIX. stoletja pa do njegove aktualizacije v času druge svetovne vojne, slovenski narodni značaj tako spremenil, da je postal ne le neodporen, ampak naravnost dojemljiv za komunizem in tak ostaja še danes.

Seksualne predpostavke socialne revolucije

Pri tem se moramo zavedati enega bistvenega vidika revolucionarnega vzpostavljanja totalitarizma, ki se običajno zanemarja, pa je za naš čas in za slovenski kontekst prav posebej pomemben: mislim tu na ugotovitev, da je seksualna revolucija osnova za socialno. S seksualno revolucijo ne mislim le na libertinski preobrat v pojmovanju in prakticiranju spolnosti, pač pa tudi na s tem tesno povezan preobrat v pojmovanju in prakticiranju vlog obeh spolov v družbi. To ugotovitev je imel jasno pred očmi že Platon v svoji Državi, ko je postavil uničenje družine kot osnovo za vzpostavitev njegove totalitarne državne zamisli. Kjer je družina, tam je dedovanje in tam je privatna lastnina. Kjer pa je privatna lastnina, tam ni možna totalitarna država, ker je tam na delu svobodna volja posameznika, ki razpolaga s svojo lastnino, ne pa volja države, oz. njenega vladarja.[5. Prim. Platon, Država, 462 B – 465 B.] Za uničenje družine pa je treba predhodno poistovetiti vloge moškega in ženske.[6. Prim. prav tam, 455 A – 457 C.] Dokler moški sebe dojema kot tistega, ki mora skrbeti za ženo in otroke in jih braniti, ker so šibkejši od njega, do takrat ni možno odpraviti družine, saj bo žena želela pod okrilje moške obrambe in moški ji jo bo nudil, ker bo vedel, da je njegov dom brez žene nerodoviten in brez topline. Če pa žensko prepričamo, da ne potrebuje moške obrambe in moškega, da je ne zna ali noče nuditi, potem seveda ni več razloga za nastanek trajnih zakonskih zvez in torej tudi obstoj družine izgubi svoj smisel. Družba se preobrazi v veliki bordel, nad katerim bdi edina in neomejena avtoriteta države,[7. Prim. prav tam, 457 C – 458 D.] ki ji ni treba več skrbeti za nedotakljivost pravic njenih državljanov, saj se v velikem bordelu koncept privatnosti povsem razblini. To je zelo dobro razumel avtor besede »feminizem« utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem temeljnem delu Teorija štirih premikov iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«.[8. Charles Fourier, Théorie des quatre mouvements et des destinées générales, v: Oeuvres compléte de Charles Fourier, Paris 1841, str. 195-196. V originalu se glasi odlomek takole: »Il n’est aucune cause qui produise aussi rapidement le progrès ou le déclin social que le changement du sort des femmes«. ] To teorijo je vgradil v koncept komunistične revolucije Friedrich Engels v svojem delu O izvoru družine, privatne lastnine in države iz leta 1884.

Vidimo torej, da značilno novoveška revolucionarna praksa, kakršna se je vzpostavila s francosko revolucijo in ki ima za cilj radikalno izenačenje vseh državljanov in posledično totalitarno ureditev, temelji na sposobnosti revolucije, da odpravi različnost družbenih vlog obeh spolov. Vemo, da je ta tema danes silno aktualna, saj smo bili nedavno deležni družinskega zakonika, ki si je zastavil za cilj še globljo odpravo te različnosti. Žal se malokdo zaveda totalitarnih ciljev teh teženj, kot se je, denimo, malokdo zavedal totalitarnih ciljev francoske revolucije, vse dokler se ni začel teror in ni giljotina začela peti svojo krvavo pesem. Slovenski narod je seveda vpet v te težnje, ker je vpet v sodobni svet, v katerem seksualna revolucija vse bolj razodeva neslutene in strašljive razsežnosti njenega pravega bistva: kulture smrti. Vendar ne zavedamo se dovolj, da je nam Slovencem seksualna revolucija na prav poseben način zlezla pod kožo in nas s tem naredila posebej neodporne zoper totalitarizem. Moška vodstvena vloga v družini se je namreč v slovenskem narodu začela zelo uspešno spodjedati že v drugi polovici XIX. stoletja. Gre za motiv, ki je dobil svojo najbolj prepoznavno razsežnost v Cankarjevem pojmovanju matere-žrtve in junakinje ter očeta-pijanca, na katerega so na različne načine opozorili slovenski psihologi, med najbolj znanimi Janez Rugelj in Roman Vodeb.

Stritarjevo svetobolje kot sesutje slovenske moškosti

Poglejmo kako se je ta dekonstrukcija naravnih družbenih vlog spola izvršila pri nas in se vzpostavila kot določujoča za naš narod ter kako je vplivala na vzpostavitev komunističnega režima in ohranjanje njegove kontinuitete še v današnjem času. Mislim, da se moramo pri tem ozreti na eno po krivici (ali morda namenoma) pozabljeno in zapostavljeno, a naravnost preroško književno delo: mislim tu na že omenjenega Mencingerjevega Abadona. V tem močno metaforičnem, filozofsko domišljenem in bogatem delu Mencinger napove propad slovenskega naroda, ki ga povzroči Stritarjevo svetobolje zaradi svojega močnega vpliva na slovensko mladino. Svetobolje (ki je le slovenska preobleka za schopenhauerjanski Weltschmerz, za katerega je vse človeško početje nesmiselno) s svojim »razčlovekujočim pesimizmom«[9.Janez Mencinger, Abadon, Ljubljana 1986, str. 248.] in fatalizmom bo po Mencingerjevem mnenju okužilo slovenskega človeka do te mere (pisal je leta 1893), da mu bo »zamrla počasi vsa volja in opešal ves razum« ter bo postal tako pripraven za »robsko pokorščino«[10. Prav tam, str. 244.]: za hlapčevanje. Postal bo torej pripraven, da se spremeni v voljni gradnik totalitarne države. Morasto prikazen te države, za las podobne Platonovi in za las podobne rajnki SFRJ prikaže Mencinger v dolgem mrakobnem opisu, ki je v središču omenjene knjige. Mencinger je sicer pričakoval nastop takega režima šele v XXIV. stoletju. Doživeli smo ga bistveno prej. Ni pa izključeno, da nas, če bomo nadaljevali po dosedanji poti, ne čaka v prihodnosti še striktnejša izvedba take totalitarne države. Mencinger (preroško?) meni, da bo tako svetovno totalitarno državo vzpostavila Kitajska.[11. Prim. prav tam.]

Prikaz uničevalnega učinka svetobolja na slovenskega človeka se zdi, da Mencinger povzame iz Mahničevih Dvanajstih večerov iz leta 1887. Ko Mahnič govori o vplivu Stritarjevega svetobolja na mladino pravi denimo takole: »Sad takih naukov je videti vsak dan. Le poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj je bil najlepši kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po ulicah mladeniške postave brez živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive!«.[12. Anton Mahnič, Dvanajst večerov, Ljubljana-Nova Gorica1999, str. 153.]

Svetobolje je torej zlomilo hrbtenico slovenskemu človeku. Zlasti pa moškemu, ki je po svojem naravnem bistvu in svetopisemski poklicanosti pozvan k temu, da ravno z ostrino razuma in močjo volje kaže pot v obljubljeno deželo in tam svoji ženi in otrokom začrta meje varnega in srečnega domovanja. Če bi želeli biti bolj drastični bi lahko rekli, da je Stritarjevo svetobolje simbolno kastriralo slovenskega moškega. Ta pa je postal debel, miren in priden. Pripraven za hlapčevstvo. Pripraven za komunizem.

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.


18 KOMENTARJI

  1. Dober članek. Svetobolje, ki pelje v prostovoljno suženjstvo, še preden se tega zaveš. Zdravilo proti svetobolju se mi zdi Pridigarjeva knjiga iz Stare zaveze.
    Ampak to kot duševna hrana.

  2. Zanimivo in aktualno.

    Težko je graditi le na moški vlogi skrbnika in varuha družine, ker to počnejo dobre žene tudi danes in dopolnjujejo moža.

    Je pa vsekakor rešitev vrednotna družina in družba.

    Ta se dosledno drži družinske življenjske vrednote, da sta si mož in žena najbolj iskrena prijatelja, ki si drug drugega spoštujeta in pomagata v sreči in nesreči. Rezultat te ljubezni pa so tudi otroci, ki na ta način ohranjajo in plemenitijo prirojene življenjske vrednote: resnicoljubje, pravičnost, poštenost, obzirnost, ljubezen, družinsko pripadnost, pomoč…

  3. Prepoved približevanja moža ženi, ki jo odreja policija ( po radiu poslušamo, da tudi po deset primerov na noč), je tabuizirana tema.

    Ne raziskujejo se vzroki teh prepovedi, zaradi česar se število teh primerov ne manjša.

    Prepričan sem, da k takim odredbam mnogo prispevajo tudi žene, ki znajo še kako “kraužati” živce moškemu, namesto da bi pristopile k zdravljenju medsebojnih odnosov na primeren način, ki ima pozitivno in ne negativno posledico.

    Še vedno je prepovedana tema o vzrokih in načinu zdravljenja bolezni, ki se imenuje neprimerni odnosi med zakoncema. O tem se malo ali pa sploh nič ne piše v medijih. Ljudje pa si težko pomagajo sami, ker nimajo dovolj znanja o urejanju medsebojnih odnosov.

  4. Komunizem ne bi imel pri nas ugodnih pogojev, če bi desnica in cerkev dosledneje uresničevala vrednote.

    Ker pa se dogodijo številne nepravilnosti pri tistih, ki bi morali biti vzgled vrednotnega življenja, je to odlično gojišče za socializem in komunizem.

    Tudi Evropa ni izvzeta od tega. Že zdavnaj bi morala onemogočiti odliv miljard v davčne oaze, bolj zaščititi domače gospodarstvo, omejiti priseljevanje ter zagotoviti delo mladim, pa še kar odlaša.

    Logika vrednot ne prenese neravnovesja ali celo različna merila za bogate in nebogate.

  5. Najbolj “zaslužna” za pervertiranje slovenskega narodnega značaja je nedvomno RKC, natančneje njena duhovščina. Slovenski ljudje so se skozi zgodovino od nje naučili vseh naglavnih “kreposti” – dvojne morale (hinavščine), grabežljivosti, lažnivosti, spolne zavrtosti in hudobije.

  6. poanto avtorja, ki izhaja iz tega citata:

    “Vidimo torej, da značilno novoveška revolucionarna praksa, kakršna se je vzpostavila s francosko revolucijo in ki ima za cilj radikalno izenačenje vseh državljanov in posledično totalitarno ureditev, temelji na sposobnosti revolucije, da odpravi različnost družbenih vlog obeh spolov.”

    je mogoče zelo preprosto ovreči in to tako, da primerjamo stanje v evropi v preteklosti in danes. ali je bila evropa pred npr. 100 leti, torej na začetku razpada avsto-ogrskega imperija res manj totalitarna kot danes? 🙂 ali je bila evropa pred npr. 80 leti, ko je v nemčiji in italiji ter španiji vladal fašizem oz. nacizem res manj totalitarna kot danes? 🙂 ali je bila evropa po 2. svetovnji vojni z formiranjem komunističnih držav res manj totalitarna kot danes? 🙂 tako da ne vem, v čem avtor v današnji družbi, ki je zagotovo rezultat procesa liberalizacije na različnih družbenih področjih, torej tega izenačevanja pravic vseh socialnih in spolnih, verskih, rasnih, nacionalnih razlik, prepoznava elemente totalitarizma. 🙂 edini elementi totalitarizma, ki so danes (pogojno rečeno) prisotni v evropi se kažejo v rusiji. in ali je naključje, da ima npr. ruska oblast zelo negativen odnos do vprašanja istospolnih ter drugih oblik enakopravnosti? 🙂 se pravi, očitno je, da totalitarizem vlada tam, kjer se ti procesi liberalizacije in uvajanja enakopravnosti niso zgodili in ne tam, kjer so se. 🙂 proces vsesplošne enakopravnosti je ena temeljnih vrednot tudi EU. in ali nam avtor torej želi sporočiti, da EU drvi v totalitarizem? 🙂

    imam občutek, da skuša avtor kot totalitarizem označiti zgolj tiste pojave, ki niso v skladu z njegovo ideologijo in nič kaj dosti več od tega. 🙂

    • Aladar omenja enakopravnost kot eno temeljnih vrednost EU. Vendar v članku besede enakopraven ni (ne tu in ne na Ad dominum), ker avtor ne razmišlja o enakopravnosti moških in žensk! Če se navežem na odstavek iz članka, ki ga Aladar kopira. Tam je beseda o različnosti družbenih vlog spolov. Je različna družbena vloga morda neenakopravnost?

      • ja, beseda enakopravnost ni uporabljena, je pa govora o izenačenju vseh državljanov… in kaj lahko pomeni izenačevanje vseh državljanov drugega, kot aplikacijo enakopravnosti, seveda v tistih primerih, ko je tako izenačevanje mogoče? 🙂

        in ravno različnost družbenih vlog je tudi lahko ravno vir neenakopravnosti. kaj pa pravzaprav različnost družbenih vlog pomeni? 🙂 ja, če malo karikiram pomeni npr. tudi to, da ženska doma kuha, pospravlja in skrbi za otroke, moški pa dela v službi, torej služi denar za preživljanje družine. in vprašanje enakopravnosti je tu ravno v tem, da se vprašamo, zakaj pa ženska ne more biti tista, ki služi denar, moški pa tisti, ki je doma in skrbi za dom in otroke? ker morda pa obstajajo tudi ženske, ki bi se rade ukvarjale s kariero in morda obstajajo tudi moški, ki bi si radi več časa vzeli za vzgajanje otrok. 🙂 in uvajanje enakopravnosti je ravno v tem, da se ta tradicionalna delitev vlog briše. npr. tako, da se pravico do porodniškega dopusta dodeli tudi očetu, ne samo materi. to je npr. primer, ko se moški in ženska izenačita in se tudi zabriše ta tradicionalna delitev vlog.

        na kakšen način naj bi to pomenilo pot v totalitarizem, mi pa ni jasno, pa tudi avtor tega nikjer ne pojasni. kot primer daje samo dogajanja po francoski revoluciji, ki se je zgodila pred več kot 200 leti in katere dogodki niso imeli nič s tem, kar avtor glede današnje družbe skuša problematizirati. 🙂

  7. Aladar, kot sem predvidel, spet opravičuješ komunizem in manipuliraš.

    In potem se jeziš, ker ti povemo, kakšen si.

    Kot komunajzerji nas poskušaš prepričati, da je komunistična enakost (po vsem) zgolj enakopravnost (enaki zakoni za vse).

  8. Ni dobro tako o narodu razmišljat. Hitro postane narod slab, pa smo tam kjer je Kardelj.
    Kaj se je zgodilo z nami?! To je vprašanje. Zakaj se ne znam izboriti za pravico?! Zakaj me ti luzerji vedno pohodijo?! To so prava vprašanja. Kot pravi @pavel, ali naj začnem streljat te psihopate? Kako se rešiti teh Frizlov? Ni brezveze 400.000 slovencev v tujini. Niso bežali brez razloga. Mi pa, ki smo tukaj, pa pravzaprav ne vem, ali je čas že prišel? Zdi se da prihaja. Treba se je tega veseliti, kajti konec je blizu. Kar delamo, mora že biti vsaj malo dobro.

  9. Tukaj je treba opozoriti, da se žal cel svet spreminja v čedalje bolj represivnega, vendar gre počasi in hinavsko, dostikrat tudi za neformalen pritisk, ki postopoma postaja formalen.

    Če pogledamo represijo glede svobode govora. Današnji ekvivalent verbalnega delikta je sovražni govor. V nekaterih državah je šlo tako daleč, da so duhovnika zaprli, ker je pri maši bral Biblijo.

    • Sovražni govor nima nobene veze z verbalnim deliktom, saj ne varuje totalitarne oblasti pred kritiko, temveč zgolj ranljivejše skupine pred verbalnim nasiljem.

      • Seveda ima. Pod pretvezo “sovražnega govora” zapirajo ljudi, ki le izrazijo kritiko ali nestrinjanje.

        Primer je ta duhovnik. Pa še kdo bi se našel.

  10. Ta članek je bistveno starejši od 18. aprila.
    Zanimivo, da ste ga objavili s takšnim zamikom????????

    je pra zanimivo razmišljanje. Ne strinjam se mogoče čisto z vsem, je pa to en svež pogled, ki ima lahko v določenih globljih zadevah prav.

Comments are closed.