Ko razmišljam o našem narodu se mi vedno znova zastavlja eno in isto vprašanje in sicer kako to, da ta narod ni bil sposoben in še vedno ni sposoben ustrezno reagirati na pojav, ki mu rečemo komunizem. Kako to da, za razliko od domala vseh ostalih evropskih narodov (če izvzamemo Rusijo, ki pa je le z eno nogo v Evropi) ni bil in še vedno ni sposoben odločne zavrnitve te zločeste ideologije. Povsod drugod po Evropi namreč ali do komunizma sploh ni prišlo ali pa ga je morala vsiliti rdeča armada od zunaj – pri nas pa je nastal iz pretežno avtohtonih sil. Povsod drugod je prišlo do lustracije, pri nas pa se zdi, da bomo o njej še dolgo lahko le sanjali.
Kako je torej to mogoče, da smo Slovenci tako nenavadno neodporni na komunizem? Včasih je slišati, da nas je komunizem preprosto presenetil v naši politični naivnosti, ki izhaja iz tega, da nismo premogli lastne države in torej tudi ne političnih znanj, ki so potrebna ob soočenju s tolikšnim pojavom organiziranega terorja, kakršen je komunizem. Da preprosto nismo vedeli, da je stvar lahko res tako huda, kot so govorili nekateri glasovi iz tujine. Vendar taka trditev ni najbolje osnovana. Dejansko, če malce pobrskamo po slovenski literaturi iz druge polovice XIX. stoletja lahko vidimo, da so naši predniki že zelo dobro razumeli, kaj prinaša s seboj komunizem. Slomšek je pred to nevarnostjo svaril že leta 1849,[1. Prim. V. Škafar – J. Emeršič, Slomškovo berilo, Celje 1991, str. 171.] le leto, torej, po izidu Komunističnega manifesta. Stritar je leta 1868 proti koncu svojega Zorina pozival h komunistični revoluciji.[2. Prim. J. Stritar, Zbrano delo, 3. zv., Ljubljana 1954, str. 143.] Mahnič je že v svoji Indiji Komandiji iz leta 1884[3. Prim. A. Mahnič, Indija Komandija, v: Slovenec, št. 26-38 (1884).] ter na več mestih v Rimskem katoliku svaril pred komunizmom.[4. Za pokušino prim. Rimski katolik, št. 2 (1890), str. 15, 377; št. 5 (1893), str. 45-46, 133; št. 7 (1896), str. 17-19.] Prav tako so svarili na liberalni strani: najbolj presunljivo in preroško Janez Mencinger v svojem Abadonu iz leta 1893, h kateremu se vrnem še kasneje.
Iz vseh teh prikazov je razvidno, da so tedanji naši inteligentje imeli zelo jasno pred seboj kaj je komunizem, da ne govorimo o vsem, kar se je o udejanjenem komunizmu zvedelo v XX. stoletju iz Rusije, Mehike in Španije ter na vse tozadevne posege cerkvenega učiteljstva, ki so bili dobro slišni tudi na Slovenskem. Faktor presenečenja je bil, skratka, izključen. Vedeli smo kaj je komunizem, a smo nekako dopustili, da se nam je zgodil: zakaj?
Vtis imam, da je odgovor na to vprašanje v tesni povezavi s tistim, o čemer govori 4. temeljna točka Programa Osvobodilne fronte iz leta 1941, katere avtor je Edvard Kocbek. Ta zloglasna točka govori namreč o »spremembi narodnega značaja«. Zdi se, da se je dejansko v času, ki je pretekel od onih svaril pred komunizmom iz XIX. stoletja pa do njegove aktualizacije v času druge svetovne vojne, slovenski narodni značaj tako spremenil, da je postal ne le neodporen, ampak naravnost dojemljiv za komunizem in tak ostaja še danes.
Seksualne predpostavke socialne revolucije
Pri tem se moramo zavedati enega bistvenega vidika revolucionarnega vzpostavljanja totalitarizma, ki se običajno zanemarja, pa je za naš čas in za slovenski kontekst prav posebej pomemben: mislim tu na ugotovitev, da je seksualna revolucija osnova za socialno. S seksualno revolucijo ne mislim le na libertinski preobrat v pojmovanju in prakticiranju spolnosti, pač pa tudi na s tem tesno povezan preobrat v pojmovanju in prakticiranju vlog obeh spolov v družbi. To ugotovitev je imel jasno pred očmi že Platon v svoji Državi, ko je postavil uničenje družine kot osnovo za vzpostavitev njegove totalitarne državne zamisli. Kjer je družina, tam je dedovanje in tam je privatna lastnina. Kjer pa je privatna lastnina, tam ni možna totalitarna država, ker je tam na delu svobodna volja posameznika, ki razpolaga s svojo lastnino, ne pa volja države, oz. njenega vladarja.[5. Prim. Platon, Država, 462 B – 465 B.] Za uničenje družine pa je treba predhodno poistovetiti vloge moškega in ženske.[6. Prim. prav tam, 455 A – 457 C.] Dokler moški sebe dojema kot tistega, ki mora skrbeti za ženo in otroke in jih braniti, ker so šibkejši od njega, do takrat ni možno odpraviti družine, saj bo žena želela pod okrilje moške obrambe in moški ji jo bo nudil, ker bo vedel, da je njegov dom brez žene nerodoviten in brez topline. Če pa žensko prepričamo, da ne potrebuje moške obrambe in moškega, da je ne zna ali noče nuditi, potem seveda ni več razloga za nastanek trajnih zakonskih zvez in torej tudi obstoj družine izgubi svoj smisel. Družba se preobrazi v veliki bordel, nad katerim bdi edina in neomejena avtoriteta države,[7. Prim. prav tam, 457 C – 458 D.] ki ji ni treba več skrbeti za nedotakljivost pravic njenih državljanov, saj se v velikem bordelu koncept privatnosti povsem razblini. To je zelo dobro razumel avtor besede »feminizem« utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem temeljnem delu Teorija štirih premikov iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«.[8. Charles Fourier, Théorie des quatre mouvements et des destinées générales, v: Oeuvres compléte de Charles Fourier, Paris 1841, str. 195-196. V originalu se glasi odlomek takole: »Il n’est aucune cause qui produise aussi rapidement le progrès ou le déclin social que le changement du sort des femmes«. ] To teorijo je vgradil v koncept komunistične revolucije Friedrich Engels v svojem delu O izvoru družine, privatne lastnine in države iz leta 1884.
Vidimo torej, da značilno novoveška revolucionarna praksa, kakršna se je vzpostavila s francosko revolucijo in ki ima za cilj radikalno izenačenje vseh državljanov in posledično totalitarno ureditev, temelji na sposobnosti revolucije, da odpravi različnost družbenih vlog obeh spolov. Vemo, da je ta tema danes silno aktualna, saj smo bili nedavno deležni družinskega zakonika, ki si je zastavil za cilj še globljo odpravo te različnosti. Žal se malokdo zaveda totalitarnih ciljev teh teženj, kot se je, denimo, malokdo zavedal totalitarnih ciljev francoske revolucije, vse dokler se ni začel teror in ni giljotina začela peti svojo krvavo pesem. Slovenski narod je seveda vpet v te težnje, ker je vpet v sodobni svet, v katerem seksualna revolucija vse bolj razodeva neslutene in strašljive razsežnosti njenega pravega bistva: kulture smrti. Vendar ne zavedamo se dovolj, da je nam Slovencem seksualna revolucija na prav poseben način zlezla pod kožo in nas s tem naredila posebej neodporne zoper totalitarizem. Moška vodstvena vloga v družini se je namreč v slovenskem narodu začela zelo uspešno spodjedati že v drugi polovici XIX. stoletja. Gre za motiv, ki je dobil svojo najbolj prepoznavno razsežnost v Cankarjevem pojmovanju matere-žrtve in junakinje ter očeta-pijanca, na katerega so na različne načine opozorili slovenski psihologi, med najbolj znanimi Janez Rugelj in Roman Vodeb.
Stritarjevo svetobolje kot sesutje slovenske moškosti
Poglejmo kako se je ta dekonstrukcija naravnih družbenih vlog spola izvršila pri nas in se vzpostavila kot določujoča za naš narod ter kako je vplivala na vzpostavitev komunističnega režima in ohranjanje njegove kontinuitete še v današnjem času. Mislim, da se moramo pri tem ozreti na eno po krivici (ali morda namenoma) pozabljeno in zapostavljeno, a naravnost preroško književno delo: mislim tu na že omenjenega Mencingerjevega Abadona. V tem močno metaforičnem, filozofsko domišljenem in bogatem delu Mencinger napove propad slovenskega naroda, ki ga povzroči Stritarjevo svetobolje zaradi svojega močnega vpliva na slovensko mladino. Svetobolje (ki je le slovenska preobleka za schopenhauerjanski Weltschmerz, za katerega je vse človeško početje nesmiselno) s svojim »razčlovekujočim pesimizmom«[9.Janez Mencinger, Abadon, Ljubljana 1986, str. 248.] in fatalizmom bo po Mencingerjevem mnenju okužilo slovenskega človeka do te mere (pisal je leta 1893), da mu bo »zamrla počasi vsa volja in opešal ves razum« ter bo postal tako pripraven za »robsko pokorščino«[10. Prav tam, str. 244.]: za hlapčevanje. Postal bo torej pripraven, da se spremeni v voljni gradnik totalitarne države. Morasto prikazen te države, za las podobne Platonovi in za las podobne rajnki SFRJ prikaže Mencinger v dolgem mrakobnem opisu, ki je v središču omenjene knjige. Mencinger je sicer pričakoval nastop takega režima šele v XXIV. stoletju. Doživeli smo ga bistveno prej. Ni pa izključeno, da nas, če bomo nadaljevali po dosedanji poti, ne čaka v prihodnosti še striktnejša izvedba take totalitarne države. Mencinger (preroško?) meni, da bo tako svetovno totalitarno državo vzpostavila Kitajska.[11. Prim. prav tam.]
Prikaz uničevalnega učinka svetobolja na slovenskega človeka se zdi, da Mencinger povzame iz Mahničevih Dvanajstih večerov iz leta 1887. Ko Mahnič govori o vplivu Stritarjevega svetobolja na mladino pravi denimo takole: »Sad takih naukov je videti vsak dan. Le poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj je bil najlepši kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po ulicah mladeniške postave brez živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive!«.[12. Anton Mahnič, Dvanajst večerov, Ljubljana-Nova Gorica1999, str. 153.]
Svetobolje je torej zlomilo hrbtenico slovenskemu človeku. Zlasti pa moškemu, ki je po svojem naravnem bistvu in svetopisemski poklicanosti pozvan k temu, da ravno z ostrino razuma in močjo volje kaže pot v obljubljeno deželo in tam svoji ženi in otrokom začrta meje varnega in srečnega domovanja. Če bi želeli biti bolj drastični bi lahko rekli, da je Stritarjevo svetobolje simbolno kastriralo slovenskega moškega. Ta pa je postal debel, miren in priden. Pripraven za hlapčevstvo. Pripraven za komunizem.
Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.
