I. Grdina, Slovenski čas: Pred ali za prihodnostjo?

0

Zgodovina ni breme, marveč v bistvenem smislu poskus razumevanja ljudi in sveta brez poenostavitev

Nove zamisli se porajajo povsod. Tudi nad težnjami po obnovi nekdanje stvarnosti nihče nima monopola: dandanes se pojavljajo celo v krogih svoj čas vse obstoječe razbijajoče levice. Dežele se razlikujejo predvsem po tem, kako ravnajo z novatorskimi vizijami in ohranjevalnimi idejami, ki pa ne pomenijo vkopavanja v negibnost, temveč le prenašajo že preizkušene vrline v še nedoživete sedanjosti. Popolne ponovitve niso mogoče, saj vednost, ki izhaja iz biografske in zgodovinske izkušnje, spremeni vse. Tudi življenjske okoliščine nikdar ne ostanejo enake. Kar je človek zaobsegel s pojmom čas, je drugo ime za različnost razdalj v fizičnem in duhovnem prostoru, to pa pomeni tudi predrugačenje odnosov, razmerij in razumevanj.

Terapevtski nihilizem

Srednja Evropa je prostor, za katerega mentaliteto je značilen terapevtski nihilizem. Nejevera v možnost izboljšanja česar koli je tod posebej globoka. Sprememba se ne dojema kot preoblikovanje, temveč kot preimenovanje stvarnosti. Tolerančni patent Jožefa II. in psihoanaliza sta nemara najdaljnosežnejša izraza takšnega stanja. Ker naj bi bili ljudje in stvari nespremenljivi – kot zaplombirani vagoni –, je strpnost pri emancipacijski sliki sveta kratko malo neizogibna. Vsak drugačen pristop vodi k zmagoslavju izključevanja. A pomenljivo se zdi, da je bila toleranca v Srednji Evropi uveljavljena z vladarskim ukazom. Ni kot življenjska potreba sama zrasla iz medčloveških odnosov. Po drugi strani psihoanaliza, ki razglaša, da so v globinah običajnosti – in celo normalnosti – zelo pogosti prameni patološkosti, človeško vesolje postavlja v območje laboratorija. Svet tako pravzaprav tišči v prostor raziskovanja motenosti. Normalnost v njegovih okvirih ni razumljena kot odsotnost bolezni. Seveda se potem logično pojavi potreba po vsevednih zdravilcih, ki naj bdijo nad drugimi ljudmi.

To ima velike posledice tako za dojemanje novih kot tradicionalnih zamisli: nobenih ni mogoče izvzeti izpod nadzora in jih rešiti večne sumljivosti. Tu se ne srečujemo več s preverjalnim dvomom, ki je orodje kritične misli in kot tak ne razgrajuje ne človeka ne sveta, temveč sleherniku pomaga doumeti sebe in okolje na nesamozaslepljujoč način. Prav tako ne gre za golo skepso v možnost verodostojnega razumevanja bitij in stvari. Na delu je izvotljevalni dvom, ki zadeva ob samo jedro človeškosti, in sicer tako, da ga potiska v smer popolne negotovosti in zdrobljenosti. S tem postane trajno vprašljiva kakršna koli – bodisi razumevanjska bodisi dejavnostna – zavzetost. Seveda še bolj sleherno prizadevanje.

Značilen izraz delovanja takšnega dvoma je vzklik: »Use skep je ena figa,« ki je v 19. stoletju, katerega pretežni del je bil sicer zaznamovan z vero v možnost nenehne rasti v vse smeri, prišel iz ust ljubljanskega zdravnika Ludvika Gerbca. Tu ne gre za nič manj kot za prečrtanje čutenja, čustvovanja, mišljenja in razumevanja. Znajdevamo se pred nivelizacijsko izdajo življenja, ki pa je po svoji naravi nasprotje vseenosti – saj ni »ena figa«. In, seveda, smo tudi pred prostaškim egalitarističnim izničevanjem eksistence, ki obstaja v edinstvenostih – kajti nikoli ni »use skep«.

Izključevalnost vodi v obči propad

V Srednji Evropi se zdi, da je čisto vseeno, ali se človek znajde pred ali za preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Tukajšnji zgodovinarji vneto razlagajo, da ni nič narobe, če ljudje razumejo sebe in svet v okviru nespremenljivih obrazcev. Konfrontacijsko zamišljene delitve naj bi dandanes ne pomenile nič drugega, kot so pred sto petdesetimi leti, ko so bile izraz tekmovalnosti v okolju, ki je rast dojemalo kot svojo neizogibno usodo. A v dobi oboroževalne zlorabe in primitivne izrabe nuklearne energije, ko je zaradi človekove (samo)uničevalne zmožnosti vsak hip na kocki celo obstoj življenja na Zemlji, so stvari postale ultimativne. Izključevalnost, ki je bila nekoč samoumevna tudi pri emancipacijskih gibanjih – brez »perspektivnega« sovražnika, ki ga je bilo treba uničiti, si skoraj nihče ni znal zamisliti uveljavitve pravičnosti –, vodi v obči propad. Potiskanje drugih v položaj skrajnega silobrana v končni posledici lahko pomeni uničenje vseh in vsega, ne več le onemogočenja energij ene ali druge v medsebojni iztrebljevalni spopad zapletene strani.

Najbolj krvava meseca slovenske zgodovine – vse, kar je je –, tj. maj in junij 1945, sta bila zadnji čas, ko naj bi boji med ljudmi še lahko potekali brez nevarnosti za vse. A že tedaj je bila to pošastna utvara. Izničenje ene strani je pomenilo obsojenost vseh na vrtenje v krogu. Ptica samo z levim ali desnim krilom ne more (po)leteti. Čoln, na katerem lahko vesla le ena stran, je obsojen na kroženje in večno vračanje istega. Za nekatere je to sicer udobno, vendar je za vse slabo.

Tako ni čudno, da stoletni Anton Vratuša dandanes nima več komu podati roke pri simbolnem končanju konfrontacijske dobe, ki je tudi zanj kot predstavnika nekdanjih triumfatorjev postala nezadovoljiva.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.