Kako sta Roosevelt in Churchill obiskala Čangkajška
Novembra 1943 je v Kairu potekalo državniško srečanje, ki ne tedaj ne pozneje ni pritegnilo tolikšne pozornosti kot malce poznejša konferenca velikih treh v Teheranu, vendar je kljub temu pomenilo veliko zgodovinsko prelomnico: Franklin Roosevelt in Winston Churchill sta se le streljaj od senc tisočletnih piramid sestala s kitajskim voditeljem, generalisimom Čangkajškom.
Simbolni pomen tega dogodka je bil jasnejši od dejanskega. Dva od treh prvakov Velikega zavezništva sta demonstrirala svoje prepričanje, da bo svet prihodnosti v Vzhodni Aziji bistveno drugačen od tistega, ki je izginjal v vrtincih tedanje kataklizme.
Fantje z veliko fantazije
Kitajska je bila po stoletju prisilnega dajanja komaj predstavljivo daljnosežnih koncesij evropskim velikim silam ter ZDA, ki se je začelo s sklenitvijo nankingškega miru po prvi opijski vojni (1842), prvič spet sprejemana za eno odločujočih oblikovalk planetarne politike. Roosevelt si jo je celo predstavljal kot enega od štirih ali petih »redarjev«, ki bodo skrbeli za to, da prihodnja svetovna organizacija držav ne bo brezzobi tiger – kakor je bilo Društvo narodov, ki si ga je zamislil njegov idealistični predhodnik Woodrow Wilson.
Marsikateremu poznavalcu aktualnih razmer se je zdelo, da morata imeti moža, ki sta popeljala ZDA in Veliko Britanijo na rendez-vous z usodo, kljub slovesu prekaljenih političnih praktikov kar precejšnjo mero fantazije, kajti Japonska je v vseh merjenjih moči s Kitajsko v industrijski dobi triumfirala. Washingtonske administracije v drugi četrtini 20. stoletja nasploh niso uživale slovesa realističnih presojevalk azijskih razmer: Rooseveltov kmetijski minister in podpredsednik Henry Agard Wallace se je celo resno zapletel v mreže inovativnega ruskega emigrantskega teozofa Nikolaja Konstantinoviča Reriha, ki si ni prizadeval samo za zaščito kulturnih spomenikov med oboroženimi konflikti, marveč tudi za oblikovanje religiozno navdahnjene Svete unije vzhoda s središčem v indijsko-tibetanskem prostoru. A posamezniki so šli v tej smeri še dlje: Wendell Willkie je prav v letu kairske konference izdal knjigo En svet in v njej napovedoval vzpon Kitajske ne glede na to, ali bodo v njej prevladali Čangovi nacionalisti ali Maovi komunisti. Toda republikanskega predsedniškega kandidata, ki je v tekmi za Belo hišo leta 1940 doživel boleč poraz, se je dalo odpraviti kot zanesenjaško pomoto v politiki …
Kitajska je v svojem drugem spopadu z Japonsko, ki se je začel poleti 1937, doživela vrsto polomov in komaj kak uspeh. Med silami, pred katerimi je imperij vzhajajočega sonca septembra 1945 položil orožje in s tem končal drugo svetovno vojno, se je znašla predvsem zaradi svoje vztrajnosti. Njen vedno zmagoviti general je bil, kakor je leta 1938 v Ljubljanskem zvonu zapisal Oton Župančič, čas.
Smer – zahod
Pa vendar so Roosevelt, Churchill in Willkie videli prav. Da so potencial za vzpon Kitajske med drugo svetovno vojno zaznali predvsem v Washingtonu, ni presenetljivo, kajti sinonim za ameriško razumevanje zgodovine in njenih premikov je popotovanje na Zahod. V tej smeri je bilo Sredozemlje za najstarejše bližnjevzhodne civilizacije, nato Evropa za središče rimskega imperija ter končno novi svet za velike sile razsvetljenske civilizacije. V 19. stoletju sta se svetloba in senca zgodovine naglo širili čez dolino Misisipija in Skalno gorovje do pacifiških obal. Vstop Japonske v klub velesil po zmagovitih vojnah z mandžurskim cesarstvom 1894–1895 in Rusijo 1904–1905 je njeno napredujoče tipalo že usmeril v Vzhodno Azijo. Nemški cesar Viljem II., ki je tedaj vizualno in akustično obvladoval evropsko sceno, je celo začel bombastično pridigati o »rumeni nevarnosti«. In Kitajska, ki se je z revolucijo 1912 rešila mandžurske vladavine, je bila zahodno od cesarstva vzhajajočega sonca …
Japonska v vlogi detonatorja
Leta 1922 je zagledala luč sveta študija generala Nikolaja Nikolajeviča Golovina in kontraadmirala Aleksandra Dmitrijeviča Bubnova – slednji je večer življenja preživel v Sloveniji – z naslovom Pacifiški problem v dvajsetem stoletju, ki je napovedovala veliko vojno na tihomorskih prostranstvih. New York Times je knjigi priznaval analitično tehtnost, vendar ji je po drugi strani tudi očital zastarelo mišljenje. Težko preizkušeni ljudje, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni, so svoje želje pač preobražali v vizije prihodnosti. Ta zelo človeška napaka jih je zavedla, da so verjeli v možnost učinkovite prepovedi rabe orožja v mednarodnih sporih. Kellogg-Briandov pakt, ki je leta 1928 poskusil uresničiti to zamisel, je zasenčil zdravorazumski sklep, da nihče ne gradi tako velikih in dragih bojnih ladij, kot so jih gospodarice Pacifika, zato, da bi na njihovih trupih gojil školjke …
Golovin in Bubnov sta poleg tega menila, da šibka Kitajska neubranljivo zapeljuje japonske imperialne avanturiste. Ker Sovjetska zveza do sklepa prve petletke (1932) ni predstavljala resne protiuteži podjetnemu cesarstvu vzhajajočega sonca, je bilo na dlani, da si lahko tokijska vlada v Vzhodni Aziji privošči ekspanzijo v največjem slogu. Naraščanje moči Japonske in njeno obvladovanje čedalje obsežnejšega prostora bi po mnenju ruskih »prerokov vojne« prej ali slej moralo privesti do velikega spopada.
Da se Golovin in Bubnov v svojih geostrateških računih nista motila, je na svoj način dokazovalo porajanje panazijske ideologije, ki je cesarstvo vzhajajočega sonca razumevala kot steber odpora proti kolonializmu evropskih sil. Tega mračnega zgodovinskega pojava naj ne bi moglo biti konec brez zmagovite vojne proti belim osvajalcem.
T. i. Tanakova spomenica, ki naj bi že pred letom 1930 postala program tokijske vlade, verjetno pa je ponaredek sovjetskih komunistov, katerih napori so bili usmerjeni v spletkarsko netenje sporov med centri kapitalske moči, je govorila o tem, kako naj bi se Japonska polastila velikanskih ozemelj v Aziji in Ameriki. Eksplozivnemu dokumentu so na splošno verjeli, saj se je otoška država cesarja Hirohita zares videla v vlogi detonatorja, ki bo pognal v zrak imperije kolonizatorjev, zatem pa bi na njihovih ruševinah zrasla Velika vzhodnoazijska sfera vzajemne blaginje. Ta bi v svetovnem paralelogramu sil zasedla mesto, ki je od začetkov civilizacije do 19. stoletja pripadalo Kitajski.
Hitro razblinjene sanje
Velika vzhodnoazijska konferenca, ki je v Tokiu potekala v začetku novembra 1943, dobrih štirinajst dni pred kairskim srečanjem Roosevelt–Churchill–Čangkajšek, si je prizadevala uveljaviti novo stanje in razmerja na orjaškem prostoru od Mikronezije do Indije. Japonska je z njo želela demonstrirati soglasje okoliških držav z dvema svojima strateškima ciljema: Kitajski je hotela trajno izmakniti središčno vlogo v regiji, zahodne sile pa spraviti ob moč in vpliv na tihooceanskih prostranstvih ter v sosednjih celinskih predelih. Zaradi takšne politike – in ne zaradi ideološkega soglasja – se je navsezadnje tudi povezala z nacionalsocialistično Nemčijo, ki jo je zanimalo gospostvo v Evropi, in fašistično Italijo, katere prežeči pogled je bil uprt v sredozemske obale in Afriko. A če se je Japonska z ustanovitvijo marionetne države Mandžukuo februarja 1931 in oblikovanjem kolaboracionistične reorganizirane nacionalne vlade Republike Kitajske marca 1940 zdela blizu svojemu prvemu cilju, je bitka pri Midwayskem otočju le pol leta po začetku vojne z zahodnimi silami pokazala, da bo drugi zanesljivo ostal le sen. ZDA so neposredno po napadu na Pearl Harbor na tihomorsko bojišče poslale mnogo več mož kot proti Hitlerju in Mussoliniju skupaj. Navsezadnje je tudi podpis Listine Organizacije Združenih narodov aprila 1945 v San Franciscu nakazal premik težišča svetovnozgodovinskih dogajanj v pacifiški prostor.
Več lahko preberete na strani Pogledi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
