Slovenska debata o evtanaziji, ki se je nemudoma podprla z anketo – nevednost res nikoli ni v zadregi za svoje mnenje – nas hoče prepričati ravno o nasprotnem. Želi nam dopovedati, da naj bo smrt zmagovita že v življenju. A to je vendarle zgolj diletantska uprizoritev Dogodka v mestu Gogi, kjer se nikoli nič ne pripeti ultimativno: če je publika ob sklepu zgodbe, ki ne vzpostavi novega stanja, dovolj razvneta, se predstava – kot predpisuje resignirani zdravnik Slavko Grum – samo ponovi v obliki komprimiranega scenskega povzetka.
Naša debata o evtanaziji je natanko takšna repeticija. Severni del Slovenije namreč že ima izkušnje s pospeševanjem smrti. Leta 1941 je k nam vdrla ideologija, ki je zagovarjala takojšen konec »življenja nevrednega življenja«. Njen začasni triumf je imel najbolj tragične posledice za več kot 300 slovenskih duševnih bolnikov, ki so bili odvedeni v morilski grad Hartheim. Toda nacionalsocialistična medicina, ki jo je poosebljal na ameriškem tribunalu za vojne zločine v Nürnbergu leta 1947 na smrt obsojeni zdravnik Karl Brandt, je morala zaradi mrmranja po pridigah münsterskega škofa grofa von Galena ustaviti svoj za šifro Akcija T4 skrivajoči se evtanazijski program. Hitler, ki je vedel, da mu je edino z generaliteto povezana opozicija na desni zares nevarna – nekdanji vodja komunistov v Reichstagu Ernst Torgler se je tedaj že solidno integriral v novi (ne)red in se zaposlil v Goebbelsovih uradih – se v času, ko so se njegovi tanki zapodili po ruskih prostranstvih, ni poskušal igrati z ognjem v domačem kaminu. Do podobnega negodovanja, ki bi ga vrh nacionalsocialistične države ne mogel preslišati, pri likvidaciji Judov, Romov in Slovanov ni prišlo. Molk ljudskih množic, ki naj bi po romantičnih teorijah delale zgodovino, je Hitler razumel kot tihi pristanek svojih rojakov na tujce zadevajoče eliminacionistične načrte.
Na avdiciji za nastop v slovenski evtanazijski debati so se za vodilni glas prijavile filozofske pojoče travice, ki so doslej vegetirale v senci političnih štabnih miz. Ker celo v naši postintelektualni krajini niso bile deležne usmiljenja v obliki pozornosti, se zdaj z resolutnimi besedami o pospeševanju konca rinejo v avantgardo z imenom elita, ki ima v svojem prvem življenju pravico do lastne druge možnosti. Sodijo, da jim bo uspelo tam, kjer pred leti ni vrhunski neuspešnici založbe Studia humanitatis – slovenskemu prevodu knjige Petra Singerja Razmislimo znova o življenju in smrti.
Kaj nam je torej storiti ob problemu, o katerem ni mogoče prešernovsko reči, da je tudi napačno prizadevanje boljše od letargije? Naj kot že tolikokrat zavzdihnemo: Videla je žaba, kako se konj podkuje, pa je še sama dvignila nogo? Ali pa naj upamo, da bo domači um končno uspel zaplesati v coni bête noire, kjer je na tankem ledu telebnil svetovni?
Več lahko preberete na Dnevniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
